Razblinjava se.

Nikoli ne pozabimo ljudi, ki smo jih imeli radi, kaj šele tiste, ki smo jih ljubili.

Nočem, da greš stran od nje, hočem samo, da se me spomniš.

Hočem, da se spomniš mojih rok v tvojih laseh in moje opekline na notranjem delu stegna.

Kljub temu, da je ona tista h kateri se vračaš domov. Kljub temu, da si izbral njene modre oči.

Izbral si njeno razmišljanje, njene hobije, njen smeh, njene roke, boke, noge, energijo. Njo celo. 

In meni je ok. Jaz te ne rabim. Niti pogrešam te ne zares. 

Nočem človeka ob katerem mi samo razbija srce in se mi potijo roke. Hočem nekoga, ki bo na deževen dan pripravljen deliti dežnik z mano in ki bo spravil stvari v pomivalni stroj, ker ve kako sovražim to početje. Ne rabim metuljčkov v trebuhu in zunanje lepote, jaz hočem dolge pogovore pred spanjem in olupljeno pomarančo. 

Tebe zato ne pogrešam zares. Pogrešam samo spomine, ki so prešli skozi moj možganski Photoshop in dobili sijaj in lepoto, kot se večinoma zgodi z vsemi mojimi spomini. 

Vseeno hočem, da se me spomniš. Ne vem točno zakaj. Mogoče se mi zdi samo lepo, da imaš zgodbo, ki jo boš lahko pripovedoval vnukom. Mogoče je samo tako lep egoističen občutek, da si bil del nekogaršnjega življenja.  

Ne, v resnici me lahko pozabiš. Ker na koncu spomini sprožajo samo melanholijo, kot v filmu Zahajanje. 

V resnici se počasi, a zanesljivo razblinjava. Ostali so samo še fragmenti. Samo še miniaturni delčki nekdanjih pogovorov, občutkov in slik.  

To vse pišem v bistvu samo zato, ker potem lažje pišem. Ker ko nisem zares srečna, dobro pišem. Še nikoli prej mi ni tako teklo, kot mi teče zdaj. Ker ne vem več nič. Ker sem izgubljena in me pisanje edino prizemljuje in mi predstavlja smisel. Ker je to edino upanje, ki ga imam, ko se zbudim sredi noči vsa prepotena od strahu pred prihodnostjo in z zmedenimi, na pol zmešanimi, mislimi. To je trdna točka. Samo zaradi pisanja vem kdo sem, kje sem in kam približno grem. Vem, da bom drugo leto najverjetneje v Londonu in da bom v Pragi in potem v Novem Sadu. Vem, da bom zaradi pisanja zrasla in postala človek kakršen sem namenjena biti. Vem, da je to edino, ki me ne bo zapustilo in razočaralo. In če me že bo, si bom za to kriva sama. Papir me ljubi in si vedno izbere mene, ko jaz izberem njega. On je moj terapevt, me posluša brez besed in mi pusti, da ga božam in trgam, mu pišem ljubezenske stihe in ga zastrupljam z negativizmom. On prenese vse in je vedno tu za mene. 

Pišem, ker sicer čutim potrebo, da eksplodiram, da se zjočem in da uničujem.

Pišem, ker sicer čutim poglede na sebi in jih potem spodbujam, ker se podzavestno želim maščevati vsem njim, ki so kdaj zlomili srce. Vem, da jih privlačim, ker me ne morejo dobiti. Pišem, ker jih sicer gledam izpod oči in poljubljam in trgam obleke iz njih. In jih na koncu, ko se iskreno zaljubijo, zapustim.

Pišem, ker čutim preveč intenzivno.

Pišem, da ne pijem.

Pišem, ker čutim ognjemet pod prsti, ko udarjam po tipkovnici.

Pišem za tiste, ki so mi podobni, sploh za tisto zapuščeno dekletce v kotu Guinness bara. Ker vidim žalost za masko njenega nasmeha in čutim napetost v načinu stiska njenega kozarca.

To naj bi bil zapisek o tem, kako rabim spomin, ampak ne tudi tvoje ljubezni, ampak preko njega sem odkrila svojo resnično ljubezen. Zato hvala, ker si izbral modre oči namesto črnih. Hvala, da si mi zlomil srce in da sem zato postala boljša scenaristka. Hvala, ker si poskrbel, da je moja kariera na precej boljši poti, kot je bila lani ob istem času. 

Hvala času, da naju razblinja. 

Tijazovsko zavezništvo

Gledava se. Ti in Jaz. Oseba v ogledalu mi je tuja, ne dojemam je kot sebe. Jaz sem nekaj drugega. Jaz pluje med konstelacijami zvezd, vidi barvne kroge za zaprtimi očmi, je nemiren in na momente miren, je sprememba, je stalnost, je eno veliko spraševanje o svetu, je sam svoj svet, je pisec in je precej širok. Ti v ogledalu pa ne kaže nič od tega. Ti ima lepo nabarvane oči in ko se nasmehne, ni videti Jaza, ki joče navznoter. Ali pa ko Jaz prekipeva od sreče, Ti izgleda precej podobno ostalim človeškim bitjem in na njem ni videti sledi ognjemeta pozitivizma, ki ga intenzivno doživlja Jaz. 

Gledava se Ti in Jaz in danes, za en kratek moment, sva oba v redu in se nasmehneva en drugemu in Ti končno kaže Jaz v očeh in med njima steče tiho razumevanje. Ves svet se utiša, ljubezen preplavi oba. Ne tiste vrste, kot je med žensko in moškim, ne. To je tista druga, nežna vrsta ljubezni, kot jo doživiš, ko slišiš otroški smeh, na koži začutiš mokroto kužkovega jezika in ko vidiš prvi češnjev cvet na Davidovi ulici, ko še vse ostalo diši po zimi. To je tista nevidna vez med svetom in svetom, ko veš, da so vsi ostali Tiji in Jazi, ki se sprehajajo po cestah, v resnici isti material. Vsi smo zvezdni prah, vesoljni element in samo navidez različni. V resnici je vse isto. Vsi smo eno.  

Gledava se in to je lep zaustavljen kratek trenutek, preden moram naprej. Vem, da se bosta Ti in Jaz že čez nekaj trenutkov ponovno razpolovila. Ampak ta trenutek je globoka vez, nenadoma med Mano in Mano. Zdaj sta Ti in Jaz, po zelo dolgem času, isto. 

Danes ne vem prov...nič.

Me zanima, če bojo ljudje kdaj res izumili sredstvo za izbris neželenih spominov... Nekje sem slišala, da ima podoben učinek hipnoza, samo moraš pazit, da dobiš dobrega hipnotizerja. Če verjameš v te reči. Ne vem, danes se sprašujem, če bi si res izbrisala spomin, če bi si ga lahko... Verjetno ja. Čeprav potem nimaš izkušnje in si še naprej naiven. Čeprav po drugi strani...Eternal sunshine of the spotless mind? Nedolžnosti  nikoli več ne dobiš nazaj. Nikoli več nisi otrok, ni več tiste naivne prve ljubezni, ki ne postavlja vprašanj, ampak se brezglavo in celostno prepusti čustvom. Tega verjetno ne bom doživela nikoli več, ker sem postala oprezna. 

Itak bi se po mojem zgodilo enako, kot se je v filmu. Ne moremo kar tako zanemarit usode. Po mojem prideš slej ko prej nazaj, oziroma se soočaš s podobnimi izkušnjami, dokler ni konec. Ne vem res. Ne vem, če ni mogoče boljše probat različne zveze in se tako utrdit, da te na koncu noben razhod ne prizadene več. Samo ne, jaz tega nisem sposobna, ker se preveč navežem na ljudi.

Sej v bistvu ne rabim tipa. To je tako al tako samo nek glup družbeni konstrukt, ki nam je že kot otrokom vsiljen skozi risanke. Mogoče sploh nismo narejeni za to, da bi bili z eno samo osebo. Mogoče ima prav včerajšnji film iz petdesetih, ki pravi, da je dan tvoje poroke hkrati dan tvoje smrti. Smrt svobode. In je res. 

Jaz ne vem, sem zmedena... Ker hočem svobodo, ampak hočem tudi družino in ljubezen. Pismo ja, ne vem res več nič. Vsi temelji na katerih je bilo do zdaj zgrajeno moje življenje so v bistvu samo votli kartoni, ki so se podrli ob prvem večjem vetru. Zdaj sem v sredi vrtinca in ne vem kam se obrnit, ne vem kaj si mislit, ne najdem trdnih tal. Nočem, da ljubezen daje smisel mojemu življenju. Hočem znat bit sama s sabo. Ne rabim tujih rok, poljubov, seksa, pogovorov... Nočem rabit tega, nočem pogrešat. Hočem se posvetit karieri. Samo fora je v tem, da je škoda že narejena. Že moje rojstno znamenje je napačno za to, da ne govorim kako me je uničila risanka Labodja princesa. In če je že tako kot je, zakaj potem Dereka ni od nikoder? Če je konstalacija mojih zvezd odvisna od ljubezni, bi mi jo lahko tudi zrihtala, drugače ni fer. Ne vem kaj čaka... Bi se morala jaz najprej spremenit? 

Zakaj sem všeč vsem napačnim fantom? Zakaj sem ob tistemu edinemu fantu, s katerim vidim potencialno zvezo, zmedena? Zakaj me je skenslal iz svojega življenja? Verjetno tudi on ni pravi in je vse skupaj samo iluzija. 

Šit, res ne vem, zakaj se v prvi vrsti sploh zaljubimo. Zakaj je meni en fant recimo ful všeč in ob njem čutim vse potencialne telesne spremembe, medtem ko moja prijateljica ob njem ne čuti popolnoma nič? Zakaj so nam določeni samo določeni ljudje, zakaj si ne moremo na podlagi razuma izbrat primernega partnerja? Svet bi bil dosti lažji in lepši. In predvsem bi imel manj problemov. Eni bi rekli, da bi bilo manj zanimivo, ma to je samo izgovor. Jaz bi rajši imela dolgočasno in srečno življenje. 

Zakaj je ves svet okupiran z idealom o ljubezni? Zakaj se vse vrti okrog tega? Zakaj? Me dela kar jezno. Kaj ne bi bilo lepše, da bi bili sposobni maksimalno in izpopolnjeno uživat v lastni družbi? Mi teži, ker fanti v meni vidijo izpopolnitev njihovega življenja, v zameno pa mi niso sposobni dati tega kar jaz rabim, ker tistega najverjetneje niti nimajo. Če imajo pa se preveč bojim počakati in videti. Zato vse samo neki vlečem za nos, dajem lažna upanja, v resnici pa se jih vseh bojim, ker bi me vsak lahko spet prizadel. Pričakovanja so vedno zgrajena na tem, kar bi mi naredili za drugo osebo. In jaz bi naredila marsikaj, ker sem predobro vzgojena in imam v genih preveč čustev in empatije. Ni šans pa da najdem nekoga, ki bi mi bil vsaj delno podoben. Zakaj je vse tako nefer? Ne more univerzum naredit eno tako osebo, kot sem jaz, ki ima v sebi vse svetovno hrepenenje in jo potem pustit na suhem... Razen,če se ne za tem skriva nek globlji razlog in bi se morala sama od sebe preoblikovat v neko drugo bitje, neodvisno od drugih.  

V filmih so mi zmeri najbolj všeč ženski liki s preveč hrepenenji, ki so notri še vedno otroci za katere je treba skrbet (kot Sofi v I Origins ali Elektra v Love spet), ne vem zakaj se z njimi tako celostno poistovetim. Samo to so ženske obsojene na propad. Ja, so všeč fantom, ker so malo bolj drugačne, ampak na koncu je z njimi nevzdržno živeti. Na koncu propadejo in če jih ne pustiš, propadeš z njimi. Sej ne vem, če sem jaz v istem fohu z njimi... Se mi zdi, da sem premalo čarobna, da bi se lahko primerjala z njimi, samo po drugi strani z njimi najbolj čutim, najbolj jih poznam in so mi najbolj privlačne. Vem kaj hočejo, o čem sanjajo, kaj pričakujejo in kakšne so v svojem bistvu. Vem, da so razočarane. Kot sem jaz. 

Love (2014)

Travel like a king
Listen to the inner voice
A higher wisdom is at work for you
Conqering the stumbling blocks come easier
When the conqueror is in tune with the infinite
Every ending is a new beginning

https://www.youtube.com/watch?v=JOKn33-q4Ao (obsedena sem z njimi <3)

Prvič v življenju sem vidla film, ki ni bil film. Ta film je bil izventelesna izkušnja, spekter čustev, ki mi je sprožal nenadzorovane navale mravljincev na roki in je v sebi nosil univerzum moje notranje kompleksnosti. Jaz sem bla prikovana na sedež, popolnoma izgubljena in najdena hkrati. Ne, to ni bil film. To je bilo nekaj nepredstavljivega, nekaj novega, dobrega in grozno slabega hkrati. To je bila moja terapija. Ne vem, nimam besed sploh. 

Nikoli v življenju še nisem doživela česa takšnega.  

Na momente mi je šlo na jok od bolečine in neke čudne žalostne sreče hkrati. Od moje notranje melanholija, sentimenta in nostalgije hkrati. To sploh ni bil film, to je bilo moje življenje, moja zveza, moja ljubezen. In najbolj močna seksualna izkušnja, ker me je film do konca vzburil, ampak ne zaradi seksualnih prizorov, ne, to je bilo nekaj nad običajno spolnostjo. To je bila ljubezen. Tako kot njegov naslov. Še danes plavam v njegovi atmosferi, čutim še bolj kot včeraj. Ker včeraj je bilo preveč sveže. Nisem se znala kontrolirat in sem naredila stvari, ki jih sicer ne bi. Zato sem šla spat ob treh in še potem nisem mogla zaspat. Cel dan poslušam te pesmi in plavam v neki iluziji. Ljudje okrog mene se ne zavedajo kaj se mi dogaja v notranjosti. Hodim po cesti v nekem posebnem razpoloženju in poslušam. Noben ne ve, ljudje hodijo po običajnih vsakodnevnih opravkih in noben se ne zaveda, da jaz doživljam najbolj posebno izkušnjo v mojem življenju. Se počutim, kot da sem na kaki drogi. In imam potrebe, dosti njih. Ne vem točno kakšne, ampak vem, da si želim nečesa. Ful si želim bit razumljena. 

Muzika mi še v življenju ni tako zelo, popolnoma orgazmično pašala. Besede niso dovolj dobre, ne znam razložit tega vulkana, ki se razrašča v meni.

Čutim ta film z vsako celico svojega telesa. Čutim Electro, kot del sebe. Tako, kot sem čutila s Sofi v I Origins. Zadnje čase preveč močno čutim filme, tako zelo, da ni več zdravo. Zdrmajo me in ne morem več normano funkcionirat. Ne morem pisat, jest, spat. Edino kar lahko, lahko čutim. In čutim res ful. Je neopisljivo, to je tisti občutek pred vrhuncem..ko čakaš, da se ti zadovolji potreba in paše, hkrati tudi malo ne paše, ker čakaš zadoščenje in se dogaja da je..in je...in je...in je... In moja potreba ni zadovoljena. In sem v tem filingu gor, dol in čakam. Ne vem točno na kaj.

Po koncu filma sem pogledala prijatelja zraven sebe in sem vedla, da on ni čutil, ker nikoli ni bil v resni zvezi. Začel si je oblačit plašč in se mi je nasmehnil. Ampak jaz se nisem mogla, ker se mi je spremenilo življenje. Ker sem začutila esenco ljubezni. In ker sem dokončno ugotovila zakaj hočem ustvarjati filme. Take.  Potem sem mu rekla, da se počutim nerazumljeno. In je rekel, da ne razume. On je lahek in svoboden in jaz nočem bit tista, ki ga bo uničila. Zato sem se obrnila stran in se sprijaznila.

 

Razpadajoč souffle

I keep forgettin' we're not in love anymore
I keep forgettin' things will never be the same again
I keep forgettin' how you made that so clear
I keep forgettin' it all

Mo, hard. 

Učjeri sem dobila najbolj čuden sms. Sem že mislila, da se je kaj hudega zgodilo, da je bolan, ima otroka z drugo... In potem je prišel osebno in mi je povedal, da hodi z drugo. In to ne katerokoli drugo. Z njo. Z njo, za katero je najino celo zvezo govoril kako mu nič ne pomeni, kako jo je pozabil, kako nima nobenih čustev, kako s tako osebo že ne bi bil. V bistvu to ni govoril enkrat v daljni preteklosti, ne. Zdej, pred točno enim tednom. Sej ne da bi mi to rabil govorit, samo mi je vseeno. So ble še druge stvari o katerih ne smem pisat, ki naredijo to dejstvo še ful bolj problematično. 

Že ko me je spoznal, je bil zaljubljen v njo. Že takrat sem vedla, da sem zamenjava za neko drugo ljubezen. In kako naj se počutim zdej? 

Počutim se ku en šit. Čeprav vem, da se ne bi smela. Sej nisva več skupi. Sej vem, da je ona njegova edina prava ljubezen. Samo vseeno boli. Ne vem zakaj točno. Mogoče to nisem jaz, ni ljubezen, ampak je ego. Itak bo šlo mimo, ker do zdaj sem bla ok. Samo je pokvaril vse s tem, ko mi je prišel to v živo povedat. En sms bi bil dovolj. zaradi obiska je bilo vse bolj osebno in je dobilo večjo težo. Po tem, ko sem komaj hodila zaradi opekline in govorila s hripavim glasom od vnetja sinusov, ko je brat na kemoterapiji, imam pisateljsko blokado in ko se sprašujem, če sem kdaj sploh imela kakega pravega prijatelja al je bla vse iluzija. V tistem trenutku je prišel in mi povedal še to. 

Še dobro, da pijem vodo. Odkar jo pijem, se malo lažje soočam z vsem, ker mi čisti hormone. Imam občutek, da sem že najmanj dve leti v mojem sade-satiju po đotišu, tudi če naj bi se to prvič zgodilo okrog tridesetega leta. Traja pa sedem let, tako da če sem dve leti že notri, imam samo še pet peklenskih let. Jej. 

Zarad vode se kot zmešana držim zadnje niti pozitivizma in se ne prepuščam negativnim mislim. Delam vse za to, da pozabim. Hočem bit srečna. Ker vedno bolj vidim, da je tudi sreča, tako kot ljubezen, lahko odločitev. In srečna hočem bit sama, ker me odnosi z vsakim dnem bolj utrujajo, ampak če sem pa predolgo sama, začnem razmišljat o čudnih stvareh...in razmišljanja se branim na vse pretege, ker bi drugače najverjetneje padla v depresijo. Ta teden sem bila sama po dolgem času in mi je ok. Samo se počutim res samo. Popolnoma samo. Pač na svetu. Kot da je to vse samo neka moja projekcija in noben človek ne šteka drugega človeka. Se pogovarjam z ljudmi in se mi zdi, da me ne slišijo. V tem življenju nimam niti ene trdne točke več, razen seveda tiste ene in edine. 

Moje življenje je blo kot recimo souffle. Navzven trdno in to je bil en tak vesel souffle, ki je mislil, da je pač navadna trdna tortica, kot vse druge. In potem je naenkrat ena žlica padla nanj in ga odprla in je videl, da je v njem tekočina in je začel razpadat. Naenkrat je ven pritekla čokolada in zmočila vse suhe dele in souffle je razpadel, dobil novo obliko. Nič več ni blo isto. In jst sm tam nekje vmes med razmrcvarjenimi koščki in ne vem kaj sem zdej. Sem tekočina notri al suhi del? Nič več ni kompaktno. Moje celo življenje razpada. In jst sm izgubljena nekje na sredini ali pri strani, sej ne vem. Ne vem, če je souffle sploh moj.  

Perfect man

Moram dat na papir vsa moja visoka, nerealna pričakovanja, da mi bo malo bolj jasno kaj sploh hočem. Perfekten fant bi moral:

- ljubit iskreno,
- bit fizično privlačen, moja kemična droga (ker sem vidla, da brez tega pač žal pri meni ne gre),
- imet dobro srce,
- biti zrel in moder,
- pomagat drugim ljudem v stiski,
- biti vegetarijanec,
- se ukvarjat z jogo,
- verjeti v nadnaravno (na neflowepowerski način),
- si želet imet otroke,
- ne imet nič proti porokam,
- bit ljubeč do družine,
- bit tko dober oče, kot je moj,
- se razumet z mojo familijo,
- ne-kadit, ne-pit in se ne-drogirat,
- bit v sebi romantik,
- opaziti malenkosti,
- bit pozitiven,
- imet v sebi življenje,
- bit pohajač,
- bit neegoist in egocentrik (v primeru, da bi se tudi jst rešla egoizma in egocentrizma),
- bit pravičen,
- imeti karizmo in je ne zlorabljati,
- ne-gledati drugih punc in ne-varat,
- bit otroški in zmešan na vsaj tak način kot jst,
- v meni zbuditi pozitivno stran,
- bit pravi moški, ne fant,
- nudit varnost v vseh smislih,
- imeti življenjske izkušnje,
- se rad pogovarjati,
- imeti stabilno službo in finančno stabilnost,
- imeti svoje strasti in hobije,
- se me trudit razumet do konca življenja (in obratno),
- v meni zbuditi največjo možno ljubezen, ki jo premorem,
- bit pozoren,
- presenečat,
- se ne drastično spreminjat,
- se razumet z mojimi prijateljicami,
- bit ravno prav družaben,
- znat nasmejat,
- imet svoje ideje,
- bit kreativen,
- znat razmišljat,
- bit inteligenten,
- bit potrpežljiv,
- ostat tudi po sporih,
- mi nudit oporo v težkih trenutkih,
- me znat potolažit,
- rad gledat in štekat filme in serije,
- ne met rad grozljivk,
- bit lojalen do svojih prijateljev,
- me podpirat pri mojem delu,
- imet rad živali,
- imet bonton,
- bit svobodomiseln,
- bit še kar flegmatik,
- izhajat iz normalne, fajn družine.

Ha, ve kdo kje se lahko nabavi enih 50 mačk? :)

 

A dream is a wish your heart makes

Bilo je v začetku pomladi v Pragi, leta 2017.

To je stavek, ki mi zadnje dni okupira misli in mi poti roke. Kakšne besede bodo sledile temu stavku? Kakšne, kakšne? Hočem vedet! Popolnoma sem obsedena od neke do zdaj neznane potrebe, da grem. Da najdem domačnost v sebi v nekem tujem okolju, obdana s tujimi ljudmi. Da vidim, kaj vse je tam zame. Saj lahko grem samo za tri mesece. Samo toliko, da poskusim, tako kot sem celo življenje poskušala samo konice žličk polnih novih jedi in sem oblizovala samo prste namočene v neznane pijače. Samo toliko, da pridobim še malo več samozadostnosti in odgovornosti. Samo tako malo, ker vem, da več kot toliko verjetno ne bom zdržala. Čisto lahko se vidim srečno v pomladni Pragi tiste tri mesece, že malo po tem, pa bi verjetno življenjsko nujno rabila skočiti v družinski objem, ker do zdaj še nikoli nisem živela brez ljudi, s katerimi sem t.i. trajno povezana. 

Ampak predstavljam pa si, tudi če nočem. Nočem graditi meni predobro poznanih pričakovanj, ker vem, da sem zato vedno razočarana. Ampak kaj, ko me domišljija nikoli ne pusti pri miru. Zakaj si take stvari vedno predstavljam v stilu polaroidnih fotoaparatov, zvokov Elle Fitzgerald in Pink Floyd plošč? Kot da grem v času nazaj in ne za celo leto naprej. Zakaj si tako živo in sanjsko predstavljam pogovore o umetnosti in drugih kulturah v kakem zatemnjenem češkem pubu polnem poceni piv, preden grem gledati predstavo v narodno gledališče za boga 2 evra in kako me bo ta izkušnja prelevila v novo Mayo Deren. 

Že cel dan berem bloge tistih, ki so vse to že izkusili, ker se hočem zamotit s sanjami, ker se bliža torek in nočem razmišljat o njem. Že cel dan me bolijo vse kosti v telesu, imam fešto prvi dan in moje počutje je precej katastrofično. Zato pišem in jem in pišem in jem in sanjam in jem in skoraj bruham, ampak se vseeno bašem, kot se vedno, ko sem živčna. Še dobro, da je bilo danes sonce in da sem šla do vode. 

Zdaj spet poslušam Ello, ker je z njo vse lažje in sanjam o čokoladnem suffleju in ženskem večeru, ki me čakata v Brdih čez 15 minut. In berem blog o študentki, ki je za eno leto šla v New York in se zapletla z gejevsikm parom. Hm. Upam, da se meni ne bo zgodilo nič kaj preveč podobnega :D 

https://www.youtube.com/watch?v=lFllJcKJXD8

VSE NAJBOLJŠE ZA TEEEEEEEEEE VSE NAJBOOOLJŠE ZA TEEEEEEEEEEE...

DRAGA  !



Res mi je žal, ker ti nisem pisala za rojstni dan in ker tudi po tem, ko ti nisem pisala, ti še več časa nisem pisala, ker sem smotana in me je blo sram, ker je bil že 2. november. No in zdaj, ko smo že tretjega, se opogumljam in ti končno pišem čestitko (sej veš, da sem zasvojena z neodgovarjanjem, tudi če vem, da to ni izgovor O:)). Pač res bi ti rada enkrat povedala ene stvari, ker smo ljudje včasih preveč strahopetni, da bi drugi osebi povedali kaj čutimo in mislimo. In so stvari, ki bi ti jih res rada povedala, tudi če ti bojo mogoče zvenele kot kak pocukran zaključek romantičnega filma iz devetdesetih let s sončnim zahodom, belimi konji v teku, spalnico iz Ikee in dramatičnim moškim glasom iz offa :D (https://www.youtube.com/watch?v=l11CHvVDtTI)

Ker sem prebrala vse tvoje zadnje bloge (tudi tistega zadnjega,  ful lepega, ki si ga iz meni neznanih razlov izbrisala (why? :,( )), ti prvo želim, da bi našla nekoga s katerim bi se tako dobro zaštekala, kot si se z Augustusom, samo še stokrat bolj. Ti želim, da bi spoznala osebo, ki bi zate šla na drug konec sveta, ki bi te znala potolažiti, ko bi se počutila slabo in bi ti v posteljo prinesla čokoladne fluffy mafine in vse ostale tvoje najljubše jedi in pijače, ko bi na primer imela fešto ali pa samo tako za foro, brez pravega razloga. Ti želim, da bi bil ta nekdo zaupanja vredna oseba, ki bi te spoštovala in bi v tebi do konca življenja odkrivala skrivne strahove, želje, sanje, tebe celo, tudi ko bi na videz izgledalo, da se bolj kot tako ne moreta več spoznati (ker jaz mislim, da nikoli neke osebe ne spoznaš zares in vedno obstaja nekaj česar ne veš) in da bi ji ti zaupala in ji lahko brez strahu povedala vse. Si želim, da bi našla osebo, s katero bi si medsebojno zmešala glavi in s katero bi vztrajala, tudi ko bi šlo kaj narobe. Res res ti iz srca želim, da bi našla pravo ljubezen, ki bi imela enak humor kot ti, ker si ena najbolj zanimivih oseb s totalno carskim in bogatim notranjim svetom, kar sem jih kdajkoli spoznala.

Ti (si) želim, da bi več pisala, ker imaš redek talent, da bralca popelješ v nek oseben magičen svet. Tvoje zgodbe bi se po mojem prodajale ku sveže pečeni čokoladni rogljički, tako da come on! ;) In to ti ne bi rekla kar tako, ker se bom kmalu profesionalno ukvarjala s pisanjem in sem ful kritična do the zadev, samo ob tvojem pisanju čutim s tabo, kar ne uspe skoraj nikomur.

Ti želim, da bi uspešno naredila izpit za avto, končala faks in da bi potem najdla sanjsko službo in šla na izlet do Miamija vsak teden, če bi si tako zaželela. In da bi na poti poslušala Pink Floyde in vse ostale carske bende, ki jih poslušaš.

Mogoče se ti zdi, da te ne poznam dovolj dobro, da bi lahko pisala take stvari in res te ne, ampak neka energija v tebi se mi zdi neki posebnega in si želim, da bi jo lahko več ljudi vidlo. Ti želim, da se ti izpolnijo stvari, ki si jih ti sama želiš... ne vem, da bi na primer živela v gorah in spet jahala konje, da bi prepotovala svet in doživela ful dogodivšin ali pa da bi živela preprosto in sadila krompir in potonike. Ti želim, da boš zbrala pogum in se odprla svetu, ker so tam nekje tudi ljudje, ki te ne bojo prizadeli, ampak sprejeli točno takšo kot si in ob tem iz tebe in sebe potegnili najboljše. Jaz sem res hvaležna za to, da sva se spoznali, ker si mi pomagala v trenutkih, ko mi nobena od mojih realnih oseb ni mogla dati podpore in si bila večkrat v mojih mislih v obliki imaginarne prijateljice, ki je zdaj postala realna.

Ti želim, da bi bila drugo leto ob tem času že bližje svojim sanjam in notranje srečna in da ne bi nikoli več imela slabih dni.

Res ti želim samo vse najboljše in upam, da si čimbolj lepo praznovala rojstni dan! :)

Love me, love me, love me, love me...

Ko gledam ljudi na ulicah, imam debate z njimi in jih spoznavam, vedno bolj vidim koliko nas v sebi nosi bolečino. In v večini primerov je razlog te bolečine tako imenovana "ljubezen". Neuslišana ljubezen, neuresničljiva ljubezen, prava ljubezen, neprava ljubezen, zatirana ljubezen... kakorkoli obrneš, je za večinoma vse kriva ljubezen. Že tisočletja jo pesniki opevajo, dramatiki pišejo drame o njej, slikarji jo slikajo, psihologi v njej iščejo vzrok težav in kamorkoli se obrneš, te svet bombardira z idealom o tej ''pravi ljubezni''. Se mi zdi, da se ves svet vrti okrog tega. 

Ampak če se malo ustaviš, se distanciraš in pomisliš malo bolj realno, vidiš, da take vrste idealna ljubezen mogoče sploh ne obstaja, ni obstajala in tudi nikoli ne bo. Ker ključna stvar pri tem je to, da je zelo malo ljudi, ki si želi ljubiti drugega, strašljivo ogromno pa tistih, ki si želijo biti ljubljeni. In ta majhna razlika v besedah, pomeni ogromno razliko v realnosti. Živimo v svetu egocentrizma. Tudi, če si rečemo: ''Ne, jst pa nisem tak, jst hočem ljubit'', slej ko prej padeš v situacijo, ko vidiš, da to ni res, ker slej ko prej pričakuješ. Vsi imamo potrebo po ljubezni, ja, ampak kaj smo pripravljeni dati v zameno? 

 

"Ljubezen" rečemo tistemu občutku, ko se pričakovanja ene osebe čimbolj idealno poklopijo s pričakovanji druge osebe. Ampak to so pričakovanja, ne ljubezen! Ljubezen doživi 1% človeške populacije, da po eni strani ne razumem kaj nam ni jasno... Zakaj vsi mislimo, da bomo ravno mi tisti 1%? 

Najpomembneje je torej najti sorodno dušo, se poročit in imeti otroke. Ampak na koncu vidiš, da ljudje živijo v skupnosti, ker je to lažje, ker si razdeliš stroške in dobiš dozo telesne in čustvene bližine (ker smo pač socialna bitja). Ampak spet, to NI ljubezen. Ogromno parov se loči, večina tistih, ki zdrži skupaj pa je tam zato, ker je lažje biti v dveh, kot sam in seveda iz navade. Konec debate. 

Prave ljubezni noben od nas ne pozna, ker jo zamenjujemo z drugimi stvarmi, ki jim natikamo to ime, kot so na primer: navezanost, strast, pričakovanja, strah, odvisnost, potrebe,... 

Če bi si končno to priznali, bi bilo verjetno neprimerljivo manj umetniških del o ljubezni.
 

Vem, da je ta blog do zdaj ful licemerski. Tudi če je čista in zlata resnica. Tudi, če se z njim 100% razumsko strinjam. Tudi, če si na vse pretege želim, da bi živela po teh principih o katerih pišem.

Ampak fora je v tem, da ne morem, ker sem kljub vsemu  še vedno obsedena z idejo o idealni ljubezni. Evo priznam, tudi če je glupo in tudi, če se s tem ne strinjam in se na tihem obsojam, sem vsaj iskrena sama s sabo. Tko je. Tudi jaz sem ena tistih ljudi, ki si želijo ljubezni. Tudi jaz sem ena tistih, po mojem čisto rahlo patetičnih mladih deklet, ki še vedno sanjarijo in idealizirajo. Tudi jaz sem egocentrik in si želim bolj biti ljubljena, kot pa ljubiti. Čeprav se zdaj tega zavedam in, če mi uspe najti še eno enako zavedajočo živo dušo, sem se pripravljena spremeniti in poskušati malo bolj ljubiti.

 

V bistvu vem, da obstaja samo 1% možnosti, da najdem to kar iščem, in se tudi ne slepim več, da bom ravno jaz tisti 1%. Zato se lahko za prvo silo zadovoljim tudi z odnosom, kjer se bodo moja pričakovanja poklopila s pričakovanji drugega. S tem lahko živim. Čeprav bi na tem mestu veliko raje napisala, da se pa jaz s čim takšnim ne bom zadovoljila in bom raje sama in sledila svojim idealom in bila novodobna ljubezenska Antigona. Ampak ne bom, ker vem, da sem v bistvu tudi jaz samo povprečen človek, ki si želi priti domov po napornem dnevu in zaspati v objemu, ki si želi deliti življenje z nekom, tudi če ta nekdo ni idealen in ki si želi v vsaj relativni sreči preživeti preostanek življenja...

 

Edino vprašanje tu je, če sem tega sposobna, sploh zdaj, ko sem pregloboko zabredla v filozofiranje o ljubezni in me nihče več ne pritegne na tak način. Z nikomer si ne predstavljam preživeti celega svojega življenja. Tako da bom na koncu koncev, lahko vseeno rekla, da sem Antigona in bom svojim mačkam, psom, zajcem in želvam na stara leta pojasnila, da sem se le držala idealov, čeprav je resnica preprosto ta, da nisem nikoli našla nobene prave neprave ljubezni.

 

Jaz si želim nekoga kot je Terry (fant od Kassie), ki mogoče ni ne vem kako presežno lep navzven, ne govori tako zelo lepo in premišljeno, ampak vseeno izraža neko notranjo lepoto. Kot tisti Kristinin David iz Češke. To je to. Ko lahko en dotik roke in smeh isti stvari sproži v tebi cel ognjemet čustev, bolj kot karkoli prej in potem na tem svetu. Tisti moment, ko začutiš usodnost. To bi lahko bila ljubezen. In verjetno na koncu koncev se verjetno vseeno ne bom zadovoljila z nič manj od tega. Damn.

 

Vozim se nasproti mestnim lučem

https://www.youtube.com/watch?v=31tiWX-8bdc

Trenutno se nahajam v enem najbolj nenavadnih stanj, kar sem jih kdajkoli doživela. Vedno sem imela občutek, da bom nekoč pristala na tej točki. Verjetno se temu uradno reče odraslost. 

Sem v enem takem posebnem udobnem in novem stanju, ko sem sama sebi dovolj. Cel čas se počutim kot v zadnjem delu filma. Ko pride moment po vrhuncu filma, ko se navadno zgodi nekaj post-dramatičnega. Po scenaristični strukturi in po besedah profesorice L. se mi zdi, da je to okrog 100-te minute. Ko pride dramatična pesem. Pride na primer vožnja v avtu in imaš občutek, da je lik nekaj spoznal, da se je zgodila sprememba. Sprememba, ki je pustila malo žalosten prizvok, ker ne bo nikoli več isto, ampak hkrati veš, da se pred likom razprostira ogromna neskončna pokrajina svobode in novih možnosti. Ponavadi si ob tem delu predstavljam neskončno cesto Južne Amerike ali pa kako evropsko cesto ob morju, ki nato zavije v notranjost. Vse se seveda zgodi v najbolj magičnem delu dneva (moj najljubši, to je tik pred somrakom, ko ni še konec dneva, ampak že vohaš noč in je vse v tisti oranžno-viola svetlobi). Lik se vozi po cesti mimo zimzelenih dreves in posluša to pesem. 

In jaz vedno čutim z njim. 

Ta občutek je podoben občutku, ko se razideta dva dolgoletna ljubimca s kompliciranim in rahlo destruktivnim odnosom, ker se mora eden zaradi dela preseliti na drug konec sveta. Objameta se. Kamera se za trenutek preveč zadrži na njunem zadnjem pogledu, preden se eden od njiju obrne in gre na letalo. Drugi gleda za njim in se nato sprijazni s situacijo. Gre ven iz letališča, hodi po parkirišču, odpre vrata avtomobila in se usede. Za trenutek ne ve kaj bi sam s seboj. Čaka in gleda eno od letal, ki vzleti. Nato vžge motor, da v prvo in se odpelje. Prižge radio in se počasi sprosti. Vozi se naprej, proti mestnim lučem in se skoraj neopazno nasmehne. Prizor ima žalosten prizvok, ampak je hkrati v njem zmagoslavje, ker je pred njim nenadoma neznana prihodnost, svoboda s tisočimi možnostmi in tisočimi možnimi zaključki. Prizor spoznanja, ki ti na preprost način lahko povzroči kurjo polt, ker ga štekaš. 

No, tukaj sem zdaj jaz. Na tej točki notranje spremembe, ko je mogoče vse. Jaz sem tisti lik, ki se vozi novim možnostim nasproti. Všeč mi je, da se lahko dobim z ljudmi, da grem ven, da sem ravno prav časa doma, kot ravno prav časa v Ljubljani. Da lahko neomejeno in po svoji lastni volji delam karkoli hočem, da me nihče ne omejuje, da jem karkoli hočem in to kadarkoli hočem, gledam filme, lahko špricam ali sem pridna, pijem alkohol brez slabe vesti, spoznavam nove ljudi, se družim s komerkoli jaz hočem in ne vem kam me bo življenje odpeljalo. Vse je mogoče. In ta svoboda je, kot pravi tudi Sartre hkrati strašljiva in hkrati lepa. Zaradi nje nisem več tak control freak, vsaj v tem obdobju svojega življenja ne. Obsojeni smo na svobodo, pravi. 

In mene to prvič v življenju niti malo ne moti. 

Oktobrske sanje

Zdaj bi bila najboljša možna scena, ki si jo lahko zamislim ta, da bi sedela v tistem belo-modrem starem baru v Lignanu Sabiadoru, ki je blizu morja, da bi sijalo sonce in ne bi bilo ljudi. Še tisti redki, ki bi bili, bi hodili ob plaži in me ne bi videli. Bi sedela na plastičnem stolu z mojim powštrom Beti. Brala bi knjigo Zavedanje ali pa Srečanja z jogijem, jedla pečene kostanje in čokolado, pila yoga čaj in bi potem zaprla oči in samo vohala morski zrak, pomešan z vonjem po oktobru. To bi bil perfekten začetek dneva.

Nothing last forever

Danes sem sanjala neke druge čase, ene petnajst do dvajset let nazaj, ko je še sijalo sonce. Tudi zdaj sedim na hodniku v sončni svetlobi, ampak ni več isto, kot takrat. Zaradi njegovega praznega pogleda v bolnici v četrtek, nisem več otrok. Od tistega četrtka, se je vse spremenilo. Kot da je nekaj v meni umrlo. Gledala sem v njegove oči in ga nisem vidla. Njegove besede niso zvenele podobno njegovim besedam. Ne morem več spati in pod očmi se mi delajo črni krogi. Zdaj sem prvič v življenju popolnoma sama, ampak me to dejstvo, presenetljivo, pušča popolnoma hladno. Moje srce se je sprijaznilo s tem, da pripada samo še meni. Verjetno ima končno dovolj. Tam zunaj ni več nikogar, ob katerem bi pozabila na slabe stvari in bi se za vsaj nekaj trenutkov izgubila v objemu. Zdaj ne rabim več objemov, ker so precenjeni. 

Zdaj je edina pomembna stvar, da bo on v redu, da ozdravi in da se bo nekoč realnost spet približala tistim sanjam iz devetdesetih. Si želim, da bi midva kmalu spet gledala film na tistem starem ogromnem računalniku s prižganim modrim globusom in lučko na miki-miško. Si želim, da bi bile stvari še vedno tako preproste, kot takrat, da bi bil on isti in da ne bi nikoli vedel, kaj pomeni trpljenje. 

Si želim, da bi zdaj zdržal to grozoto in da bi mu lahko kako pomagala. Najbolj me ubija ravno to, da mu ne morem pomagati in prevzeti kaj nase. Vseeno imam v mislih nek glasek, ki mi konstantno prišepetuje lepe besede in mi govori: "Vse bo še v redu. Nekoč bo spet mlad in svoboden." 

Svojih čustev ne delim več z drugimi, ker so me odnosi in drugi ljudje preveč razočarali. Zdaj mi je dovolj muzika in jaz sama. 

Vse tisto sanjarjenje o večni sreči in ljubezni, kaj naj oblečem, kaj si ta in ta človek misli o meni,  vse sanje o morju, vrtnicah, vetru v laseh, muziki, ljubezni in tako dalje, se mi zdaj zdijo kot iz nekega drugega sveta in nepomembne. Z drugimi ljudmi se družim ker moram, ampak ne čutim več nič. Nič me ne more presenetiti, ker v celoti zaupam samo še sebi.  

Ampak...nothing lasts forever in vem, da bo sonce nekoč spet sijalo tako v njemu, kot v meni.  

Bermudske pošasti, kresničke v noči, bleščeče obleke in zgodbe

I will tell you what she was like. She was like a piano in a country where everyone has had their hands cut off.
- Angela Carter

Mislim, da se vsak od nas rodi v magičen svet. V svet, ki je poln čarovnij. Sigurno se vsak človek spomni vsaj enega magičnega dogodka iz svojega otroštva. Jaz se na primer spomnim enega svojega rojstnega dneva, ko sem lovila kresničke po temnem gozdu in gledala zvezde. In vem, da sem takrat čutila magijo v vsaki kosti in mišici in živcu svojega telesa. Takrat sem bila prepričana, da imam nadnaravno moč :) Najbolj od vseh magičnih stvari iz mojega otroštva, pa se spomnim luči. Vseh oblik, oddaljenosti, barv in tekstur. 

Spomnim se milijonih dogodivščin, napetih detektivskih projektov, vzhičenosti, ko sem delala načrte za pobeg, težavnih misij in vseh vesoljcev, mož s temnimi plašči in starodavnih zemljevidov z zakladi, ki sem jih srečala na poti svojega odraščanja. Moj svet je bil magičen v vsakem pomenu te besede. Ne spomnim se niti enega slabega dneva. Včasih se mi zdi, da sem čarovnijo čutila kot naraven del sebe in mogoče sem jo čutila celo bolj od drugih otrok. Zato je bil Harry Potter moja najljubša knjiga, ker je bil točno to, o čemer sem sanjala. To je bil moj pravi svet, ne ta, ''resničen'', v katerem se trenutno nahajam. Spomnim se vseh zgodb o Mortimirju in Bermudski pošasti, ki sem si jih dolgo nazaj izmišljala na plaži Debelega Rtiča. Spomnim se, kako se je na mojem nosu pokazala modra črta vsakič, ko sem morju pela izmišljeno pesem ''Ko v cvetu domišljije vidiš zahajati sonce vizije, se ti zdi, da vidiš morje jesenskih dni". Spomnim se vseh dni preživetih v sončnih in prašnih kotih knjižnic, kjer sem brala vse možno, še najbolj pa knjige urokov, ki sem jih nato skrita pod odejo ponoči izvajala. 

Žalostno je, da smo odrasli ljudje tako pozabili na čarovnijo, ki jo nosimo v sebi. Zato jaz pišem. Ker še vedno verjamem v magijo. Ker so zgodbe popolna čarovnija. Kljub mojim 22 letom se še vedno lahko vživim v tisto 6 letno deklico, ki je lovila kresničke in si izmišljala skrivne svetove. Lahko gledam v hotel nasproti moje sobe in si predstavljam, da v eni od ogromnih soban živi princ Derek in sem jaz Odette. Predstavljam si, da so v kovčkih turistov, ki prihajajo v hotel svetleče plesne obleke in da se hotel po polnoči spremeni v plesno dvorano iz risank. Predstavljam si vile, ki letijo okrog gostov in bleščice, kozarce s šampanjcem, čokoladne torte z jagodami, smeh in naivne pogovore brez nobene žlehtnobe. Predstavljam si pesmi iz 30 let. Nato z Derekom prideva v mojo sobo in se ves prizor odvija v tisti čarobni mehki svetlobi iz mojega otroštva. Spiva na mehki modri deki z zvezdami in on me pogleda ''na tisti način'' in me samo objame po dolgem in počez. Diši po milu in izgubljenem japonskem parfumu. 

Vsa ta magija iz otroštva je dosegljiva vsakemu od nas, težava je v tem, da si ne pustimo več sanjati. Vse je postalo preresno. Sveta ne doživljamo več kot igre, čeprav to še vedno je. Ne čudimo se več. Ne poimenujemo zvezd z izmišljenimi imeni. Ne gledamo sveta skozi otroške oči. Ampak kdor ne verjame v magijo, je tudi nikoli ne bo našel. Svet bo takšen karkšnega si naredimo. Domišljije nimamo zastonj. Narejena je za to, da leti po drugih svetovih in gre čez vse hribe in doline in ez vse fizikalne zakone resničnosti. :)

Paper girl in Quentin

Jst sem paper girl in on je Quentin. Prejšnji teden sem si zamišljala, da bom nekoč napisala film o najinem prijateljstvu, ampak sem zdaj ugotovila, da je že narejen. S tem, da se je njun končal še kar nepričakovano in presenetljivo podobno najinemu filmu (samo za malenkost bolj pozitivno).  

Ne morem reči, da ne pogrešam vseh najinih skupnih trenutkov, kosil, pogovorov, filmov, serij, njegovega smeha, sedenja na hribčku pred njegovim domom, ležanja v Tivoliju in gledanja oblakov. Pogrešam milijon stvari, V bistvu njega celega. Samo kaj, ko je zdaj vse drugače...

Ampak spomine nočem mazati z grdimi mislimi. Sem se odločila, da spominov ne bom tikala in se bom spomnila vseh najinih čudovitih trenutkov, kot da se zadnje dejanje najinega filma ne bi odvilo. Zakopani so v mojem srcu in so dragoceni. Ne glede na vse. Tudi če si je v resnici cel čas mislil, da sem nesamozavestna punca s katero ni najbolj fajn preživljati časa. 

Zdaj prav slišim v glavi tisto dramatično čustveno muziko, ki pride ob vsakem koncu filma in mi gre na jok, tudi če nočem. Sovražim konce. Sploh nesrečne. Mi teži, da se je vse tako grdo odvilo in da me je prizadelo bolj, kot bi me moralo. En teden pogojne sprave je pri koncu. Ni pisal. Ni poklical. Kar pomeni konec. Še en boleč križec na zidu mojih koncev. 

“Here's what's not beautiful about it: from here, you can't see the rust or the cracked paint or whatever, but you can tell what the place really is. You can see how fake it all is. It's not even hard enough to be made out of plastic. It's a paper town. I mean, look at it, Q: look at all those culs-de-sac, those streets that turn in on themselves, all the houses that were built to fall apart. All those paper people living in their paper houses, burning the future to stay warm. All the paper kids drinking beer some bum bought for them at the paper convenience store. Everyone demented with the mania of owning things. All the things paper-thin and paper-frail. And all the people, too. I've lived here for eighteen years and I have never once in my life come across anyone who cares about anything that matters.” (John Green)

“The town was paper, but the memories were not.” 

Jaz sem ocean in v nikogaršnji lasti

Hodim vzdolž novo tlakovane bele ulice in gledam ljudem v oči. Nekateri me gledajo nazaj. Mlada mamica se mi nasmehne. Babica me grdo pogleda. Zasanjan najstnik niti ne opazi, da opazujem njegove povešene temne oči. Gledam jih in poskušam ne videti le barve in oblike, ampak skriven svet za njimi. Poskušam jih gledati v dušo. Te dni se namreč sprašujem kaj se skriva za temi obrazi. Kaj si mislijo, o čem sanjajo in še mnogo bolj pomembno, kako lepi so na znotraj? Večkrat razmišljam o tem kakšen bi bil idealen svet in sanjam neuresničljive stvari, kako bi po zraku letele čokolade in kako ne bi, niti v slovarjih, poznali besede 'sovraštvo'. Ampak danes sem ugotovila, da idealen svet ni poln sladkorja, ampak je svet, kjer se ljudje zaljubljajo v lepe duše in ne v lepe obraze. Kakšen bi bil svet, če bi lahko videli samo duše in ne obrazov? 

Danes je dan za sanjarjenje o idealih. Ker se počutim dobro. Ker sem si prvič v življenju delila kozarec s pivom s človekom, ki je jaz, le v moški obliki. Ker sem imela tri čajanke in ker sem se spet pogovarjala o Murakamiju in opravljala sodobno družbo (in tri bivše sošolke). Ker mi je končno uspelo misli odvrniti od nepomembnih pretekih dogodkov in ker sem jedla vegi burger in pico. Ker sem gledala prvi Spielbergov film Duel in ker se zdaj, po koncu dneva, počutim polno in sem precej srečna. Ker je vse ok. Danes sem se sprijaznila sama s sabo in si dala imaginarno roko sprave. Sama s sabo sem naredila sejo in sem sprejela temeljne odločitve. V meni vlada nova vlada z novo postavljenimi temelji. Zato lahko zdaj, po koncu seje, sproščeno razpravljam o tem kakšen bi bil svet, če obrazi ne bi obstajali in ugotavljam, da bi bil definitivno lepši in boljši. 

(Photo by Rob MacInnis)

Wind of change

Če gledaš svet z otroškimi očmi je v resnici neverjetno lep. Sploh zdaj. Pomembno je, da ozavestimo trenutke, ko smo dobro in se imamo radi. In potem te trenutke ponavljamo znova in znova, dokler nismo kar naenkrat več časa srečni, kot nesrečni. Takrat smo dosegli svoj cilj. Po zraku letijo jesensk listi, tigrasta mačka v gobčku nosi svojega mladička, zrak ima vonj po kostanju, v ustih imam čokoladni okus pomešan z mandarinami, igram se z gozdnimi listi, božam konje, se visoko dvigam na cinglci, v mislih kupujem drage parfume, ki si jih v realnosti ne morem privoščiti, pijem sladko vino Markiz, se smejem in jočem in imam dolge debate. Čakam lučke, čakam nove stvari in projekte. V zraku je pričakovanje. Spet sem na imaginarnem klifu, pod mano je morje in roke imam razprte v pričakovanju življenja. V pričakovanju nove ljubezni. V pričakovanju vetra sprememb. Življenje je sen. Življenje so trenutki. Izgubljeni in izkoriščeni. Spet čakam... In dokler čakam, je vse dobro. 

Nothing's gonna hurt you baby

https://www.youtube.com/watch?v=R2LQdh42neg

Ležim v postelji že kako uro in poslušam dež, ki kaplja po steklu. Ne maram sivega neba in dežja in zdaj že dobro znanega razočaranja, zato se obrnem proti belemu zidu, ampak bela ni nič boljša barva. Zato zaprem oči in si predstavljam rumeno svetlobo. Si predstavljam plažo, ampak tokrat prvič ni ljudi. Nikjer ni nikogar, samo jaz sem. Sedim na plaži in čutim hkrati praznino in polnost.

Verjetno ne bom nikoli več v popolnosti zaupala ljudem, kot sem jim do zdaj. Nobenemu več ne bom odprla svojega srca, razen če se zgodi čudež in se še kdaj zaljubim. Od zdaj naprej bom pazila na besede in bom svojo 'čudnost', kot so ji nekateri rekli, obdržala zase, v svojem skrivnem svetu.

V meni še živijo pravljice in palčki. Skrivne pesmi in premnoga vprašanja. V meni je še vedno del otroka in ljubezen. Ampak vse to je vedno bolj globoko. Ne nosim več srca na dlani.

 Šele zdaj razumem stvari, o katerih prej nisem imela pojma. Ampak tudi to je izkušnja več. Zato hvala življenje, ker me z vsakim dnem delaš trdnejšo osebo, dokler ne bom končno nekega dne postala diamant.

 

Pismo zame v prihodnosti

Vsi vedno govorijo, da moraš povedati, ko se počutiš slabo. Ko si na primer v depresiji. Ko te nekdo vpraša "kako si?" je sprejemljivo, da rečeš "ne preveč dobro, ker..." In se potem pogovoriš in ti ljudje stojijo ob strani.

Ni pa sprejemljivo, da na odgovor "kako si?" odgovoriš s "Super, ker obožujem svoje življenje." Sploh ne takrat, ko sogovornik ni v ravno bleščečem življenjskem obdobju. Tega ne smš reči, tudi če je res, ker si potem ljudje mislijo: "kjera samovšečna prasička." Ni sprejemljivo, da se pohvalimo in da namesto "kako imam uničene konice", rečemo "všeč mi je barva in tekstura mojih las." Ne, tega se ne sme govoriti naglas. Ker se bo potem tisti drugi slabo počutil. Vzgojeni smo tako, da sebe tlačimo dol in da dajemo (lažen) vtis skromnosti.

Ampak zdaj sem ugotovila, da je točno zdrava samopohvala (ki pa ni enaka samovšečnosti ali egocentrizmu, da ne bo pomote) prvi korak k rehabilitaciji od kronične nesamozavesti. Zato bom zdaj sama sebi iz prihodnosti brez slabe vesti povedala, kaj mi je na meni všeč.

Draga Tamara iz prihodnosti, 

Ne vem v kakšnem obdobju svojega življenja se trenutno nahajaš.. Mogoče si srečno poročena z dvema otrokoma, mogoče si se pravkar razšla z nekom, mogoče potuješ po svetu, ustvarjaš filme v Parizu, delaš za blagajno v trgovini s čevlji ali si v depresiji. Mogoče je s tabo vse v redu, ampak če si mi ostala podobna, se verjetno sekiraš za malenkosti, tudi če je to samo dejstvo, da je tvoj sin ali hčerka (če ju imaš) pojedel malo preveč čokolade in ga zdaj malo boli trebušček. V kateremkoli od potencialnih življenj se že nahajaš, tudi če so ti umrli starši ali je naravna katastrofa zrušila mesto, ali je vse v tvojem življenju en šit, se moraš zavedati, da imaš potencial biti srečna.

Ker si pametna in razmišljaš o stvareh o katerih marsikdo nikoli ne pomisli. Ker opazuješ malenkosti in svet, kot da ga vidiš prvič in tega ne smeš nikoli jemati kot slabost, kljub temu, da te morda okolica prepričuje v nasprotno.

Ker imaš talent za to, da v drugih ljudeh prepoznaš nianse in ker se solidno spoznaš na psihologijo ljudi. Vem, da je tvoja strast, želja in po-klic pisanje in zato NIKOLI ne obupaj. Tudi če bojo kritiki raztrgali tvoje delo, tudi če bo ves svet govoril kako obupno pišeš, piši še naprej. Ker veš, da je to tisto, kar te dela srečno. Ker je to tvoja terapija in veš dobro, da če ne boš pisala, boš potencialno zafrustrirana in nobena od naju noče tega.

Srečna si lahko zato, ker imaš (ali si imela) dobro družino in si v življenju spoznala pravo ljubezen. Tudi če jo mogoče trenutno nimaš, si lahko hvaležna za to, da si jo nekoč imela in da si precej uživala v življenju. Pomisli na odnos s tatom in mamo in Gogijem. Mogoče se ti bo kdaj zazdelo boljše, če tega ne bi imela, ker potem ne bi trpela, vendar se boš motila. Ker je ta ljubezen edina resnična in ti je celo življenje dajala zatočišče, da se je splačala. Nikoli je ne obžaluj!

Ti imaš dobro srce, ampak preveč pričakovanj. Res ne rabiš tega. Imaš sebe. To je izvor tvoje sreče. Jaz se šele zdaj učim živeti v skladu s tem, zato upam, da si ti že dosegla to stopnjo zavesti in se je moj trenutni trud splačal. Prosim ne sili več v zveze z drugimi ljudmi, ker te drugi ne bo nikoli naredil srečne. Jaz sem zdaj samska in kljub temu, da sem malo zmedena, sem bolj srečna kot sem bila prej. Kot mi je včeraj en fant na prevozih lepo povedal: "V zvezi se obveznosti dvakratno zvišajo, pravice pa dvakratno znižajo". Kar je res. Ne sili v zveze! Bodi srečna sama. Imaš prijatelje in imaš filme, knjige in predvsem jogo.

Joga je pot k vsemu. Spomni se na občutek na seminarjih, spomni se na občutek po vadbi. Vem, da si bolj lena od lenivcev, ampak se prisili, vstani in začni delat. Takoj zdaj, ko prebereš to pismo. Brez izgovorov.  Naredi to zame. Upam, da boš karkoli od tega upoštevala, ker vem kako trmasta si in prav lahko si te predstavljam, kako boš pri 50 zamahnila z roko in na ta tekst gledala kot na pisanje neke punčke. Ker vem kako podcenjuješ sebe in želiš svoje napake opravičiti s tem, da se sklicuješ na mladost. kar je po svoje res, ampak ne popolnoma. To pismo ti pišem res najbolj iskreno kot lahko. Zato ne zamahni z roko, ampak preberi črko za črko in pomisli, če ti lahko kje pomaga.

Lahko si srečna, ker imaš v sebi moč, da se smejiš. Ne sramuj se svojega humorja, ker si marsikomu (če ne drugega sebi) zabavna in pomisli samo na trenutke, ko hodiš po cesti in se smeješ svojim glupm štosom. Upam, da to še vedno delaš in se zabavaš sama s sabo :)

Celo življenje si zatirala sama sebe s tem, da si iskala napake. Upam, da si se vmes spremenila in na sebi vidiš lepe stvari. Vse kar je na tebi je popolno. Tako kot so drugi ljudje popolni v svojih nepopolnostih. Upam, da ne iščeš več perfekcije, kot jaz, ampak da si zadovoljna s tem kar si. Imaš mehke lase in mehko kožo in tistih par mozoljev ne pokvari tvojega obraza. Imaš lepe oči in rdeča šminka ti lepo pristoji. Imaš normalno postavo in ne glede na to kar ti drugi rečejo, je vse na svojem mestu, točno tako kot mora biti. Imaš lepe prste, vrat, rit, stegna tik nad koleni in ušesa.

Bolj pomembno kot videz, na katerega upam, da ne daješ več toliko pozornosti, kot jaz, je tvoj karakter. Na svetu ni dosti res dobrih ali prijaznih ljudi. Ampak ti si ena od njih. Ti imaš v samem bistvu dobro srce in si pripravljena pomagati. Do drugih ljudi se trudiš biti fer in imaš vrednote. Res, da se jih ne držiš vedno, ampak to pomeni, da si človek, ne da je s tabo kaj narobe. Mogoče se zdaj, v trenutku, ko si starejša bolj zavedaš sebe in se vrednot bolj dosledno držiš, kot se jih jaz. Verjetno si zdaj bolj zrela in pametna, ker imaš več življenjskih izkušenj.

Na tebi je lepo to, da si samosvoja. Jaz se še vedno včasih sramujem tega, ampak v resnici je to vrlina, ki je redka in jo je treba spoštovati. Nočeš biti navadna bela ovca v čredi, ampak hočeš iti višje, kot orel in videti čez vse pašnike in čez cel svet. Ostani taka za vedno! Ne pusti, da te kdo omejuje.

Moraš se zavedati, da je ta svet prolazan in da tvoji problemi niso tako veliki kot se zdijo. V primeru, da se ti zazdijo preveliki, se odmakni stran od vsega, vzemi si par dni fraj in zadihaj. Beri duhovne knjige in vadi jogo. Na koncu bo vse dobro.

Če se ti bo še vedno zdelo vse narobe pa si nabavi ogromno bomboniero (ali več njih) in ugotavlji kateri okus boš dobila. Poglej si film Lost in translation in pejdi spat. Jutra so bila pri tebi vedno boljša kot večeri. NIČ na tem svetu ni nerešljivo. Če ti je kdo umrl vedi, da to ni konec in da se bova srečala v nekem drugem življenju, vse kar je umrlo je to telo. Moli, meditiraj in vadi jogo. Druži se z ljudmi in se ne zapiraj vase. Če imaš otroke jih prosim postavi na prvo mesto. Upam, da sva si v bistvenih rečeh podobne in da si ti samo malo bolj pametna, odgovorna in samozavestna. Upam, da se imaš rajši kot se imam jaz.

Imam upanje, da si ti boljši človek, ker imaš zdaj več izkušenj. Upam, da boš še boljši in da mi čez kakih trideset let napišeš novo pismo, za tisto Tamaro, ki ga bo brala ko bo blizu 80 letom. Upam, da bom sploh živela tako dolgo ;) Ful si lahko predstavljam sebe kot prijazno nonico, ki se vsak dan igra z vnuki, medtem ko goji zeliščni vrt v hiški ob morju in se cinga na lesenem gugalniku, ki že sto let ni več v modi.

Kakorkoli, ostani pozitivna in se sprejmi, ker si najboljša kot si v tem trenutku lahko!

Z ljubeznijo te pozdravljam iz tvoje preteklosti,

Tamara

50 questions for today.

50 questions for today. 

1: What would you name your future daughter? Lana, Kiara.. 
2: Do you miss anyone? Da, ampak ne aktivno. 
3: What if I told you that you were pretty? Yes.
4: Ever been told “it’s not you, it’s me”? Ne.
5: What are you looking forward to in the next week? Sprejemce, preglede, nonotovo operacijo, izpite, bolnice in FSF.
6: Did you go out or stay in last night? Doma sem gledala Cloud Atlas z bratom.
7: How late did you stay up last night? Do 11-ih.
8: Honestly, has anyone seen you in your underwear in the past 3 months? Ja.
9: What were you doing at 12:30 this afternoon? Pišem to, namesto, da bi se učila za sprejemce.
10: Have you ever told somebody you loved them and not actually meant it? Ne lih.
11: Could you go for the rest of your life without drinking alcohol? Ja.
12: Have you pretended to like someone? Delno ja.
13: Could you go the rest of your life without smoking a cigarette? Definitivno.
14: Is there one person in your life that can always make you smile? Ja :)
15: Is it hard for you to get over someone? Žal ja. Ampak vse mine :)
16: Think back five months ago, were you single? Ne.
17: Have you ever cried from being so mad? Ja.
18: Hold hands with anyone this week? Ja.
19: Did your last kiss take place in/on a bed? Ne.
20: Who did you last see in person? Mamo, tatu in brata.
21: What is the last thing you said out lot? Se slišiva pole.
22: Have you kissed three or more people in one night? No.
23: Have you ever been to Paris? Ne še :(
24: Are you good at hiding your feelings? Profesionalc :)
25: Do you use chap stick? Občasno.
26: Who did you last share a bed with? With mister Y(olo).
27: Are you listening to music right now? Ne, bom pa zdej. Hvala za idejo.
28: What is something you currently want right now? Zdravje brata in mir. Da bi šlo vse to sranje že enkrat mimo (in da bi bla sprejeta).
29: Were your last three kisses from the same person? Ja.
30: How is your heart lately? Je s salotejpom zlepljeno skupi in se drži v enem kosu.
31: Do you wear the hood on your hoodie? Yes O:)
32: When was the last time a member of the opposite sex hugged you? Če družina ne šteje.. prejšnji teden?
33: What do people call you? Ma vse mogoče..Tami, Marčulena in Ratanpuri najpogosteje :)
34: Have you ever wanted to tell someone something but didn’t? Verjetno ja, ampak to se mi zgodi zelo redko, ker si rajši nrdim sramoto in povem popolnoma vse (in potem obžalujem. Bravo jst :)).
35: Are there any stressful situations in your life? Da, nahajam se v zelo konkretnem stresu, hvala za vprašanje.
36: What are you listening to right now? Scarlett Johansson - Boys Don't Cry.
37: What is wrong with you right now? Sem kronično prehlajena, v skrbeh za vse mogoče, drugače pa je vse v redu.
38: Love really is a beautiful thing huh? Samo univerzalna in prava, sicer pa ne.
39: Do you make wishes at 11:11? Ne.
40: What is on your wrists right now? Nič več.
41: Are you single/taken/heartbroken/confused/waiting for the unexpected? Confused.
42: Where did you get the shirt/sweatshirt you’re wearing? New Yorker.
43: Have you ever regretted kissing someone? Oh man, yes.
44: Have you hugged someone within the last week? Ja.
45: Have you kissed anyone in the last five days? Seveda.
46: What were you doing at midnight last night? Spala sem kot ubita. Ne bi me zbudila niti bomba.
47: Do you miss the way things were six months ago? Zelo redko, ker je zdej boljše :)
48: Would you rather sleep with someone else or alone? Nisem prepričana.
49: Have you ever been to New York? Ne.
50: Think of the last person who said I love you, do you think they meant it? Po mojem ja :) 

Sprehod v jeseni.

Oranžna svetloba za zaprtimi vekami. 

Vonj poznega večera, ki spominja na vonj pečenih kostanjev.

Ptičje petje.

Visoka trava v vetru.

Stara železna gugalnica.

Velika oranžna buča med listi. 

Orehi na tleh. 

Tišina. 

.

.

.

Teža zraka na moji koži.

Zvok čevljev po makadamski poti.

Toplo sonce na moji koži.

Klopca pod hruško. 

Čivkanje mladih piščančkov.

Smetana iz oblakov na nebu.

Pečeni čokoladni navihančki.

Šepet dreves. 

Stari plug.

Kolo z raznobarvnimi rožami.

Grm oleandra. 

Vdih. Izdih. 

Edina resnična ljubezen. 

Cerkveni zvonovi. 

Gore v daljavi.

Visoki stari zidovi. 

Še nekaj korakov. 

Samo še en. 

In sem spet pri avtu in nazaj v civilizaciji. 

Črna reka

Plavam v črni reki in čutim kako me hočejo znani tokovi potegniti v svoje globine. Zmanjkuje mi zraka in črno dno na trenutke izgleda celo privlačno, ker bi se z njim tudi vse to hlastanje za zrakom končalo. Ampak kaj ko vem, da je dno samo iluzija in je na njegovem koncu nov začetek. Zato hlastam za zrakom in zdi se mi, da mi po žilah ne teče več kri, ampak črna reka. Na trenutke se počutim, kot da sem jaz ta črna reka in da vsi tokovi in vrtinci, ki me vlečejo k dnu, izvirajo iz mojega srca. 

Ne vem kaj se je zgodilo, da sem spet v njej. Ne vem, ker ni več nobenih zunanjih okoliščin, ki bi mi to povzročale. Mogoče samo strah in ljubezen, kot dve največji sili, mešata sokove v mojem srcu, da začne to proizvajati to grozljivo in neskončno črnino. 

Upam, da bom kmalu ugotovila, da je reka črna samo zaradi nočne svetlobe in bo zjutraj spet tekla v svoji običajni svetli modrini.

Odločitev

Ljubezen je odločitev. Je obljuba. In ne sme izhajati samo iz čustev, ker čustva lahko pridejo in grejo, odločitev pa je tista stalnica, ki ostane. Presoja, da se je vredno boriti, kljub temu, da čustva v nekem trenutku nasprotujejo. Ampak čustva lahko pridejo nazaj. Trezna odločitev je edina, ki ji verjamem, ko slišim besede: "Za vedno".

Najino skupno življenje se vedno bolj briše, njegov obraz postaja spomin in upam, da bo, kar se da hitro, zbledel. Ne razmišljam več veliko o njem. Samo še včasih, ko vidim kaj znanega. Nočem več razmišljati o njem in njegovem življenju. Nočem ga več videti, nočem vedeti kaj se dogaja z njim in kaj misli. Hočem resnico. Ker je samo ona tista, ki osvobaja tiščanja v prsih. Vedno bolj mi je jasno, da ni bilo ljubezni. Čeprav sem se vedno prepričevala v obratno in sem vedno verjela, da me ima globoko v sebi še vedno enako rad. Ampak v resnici to sploh ni pomembno. Tudi, če bi me imel, to dejstvo ne bi ničesar spremenilo. 

Tako, kot so nekoč lešnikove oči zamenjale smaragdne, se je zdaj spet vse obrnilo. Smaragd je hladen in trd in lešnik je tisti, v katerega se zdaj potapljam. Poskušam se zadržati in razmišljati trezno. Zdaj nisem več naivna 18-letnica. Zdaj nočem več praznih obljub, zdaj hočem trezno odločitev. In vseeno...

Intimnost.

Intimnost ni samo poljubljanje, božanje, golota in sex. 

Ne, intimnost je tudi deljenje enega jabolka. 

Hoja v dežju pod enim dežnikom. 

Odgovor na sms ob treh ponoči. 

Šepetanje pod rjuho o svojih največjih strahovih in željah. 

Stisk roke tik pred nastopom.

Pitje iz iste plastenke in naročanje hrane pozno zvečer. 

Intimnost je zmožnost skupnega odmišljanja zunanjega sveta.

Srečanje pogledov čez sobo polno drugih ljudi. 

Smejanje privatnim šalam, ki so nerazumljive za druge ljudi.

Ko iz rokava stresaš podatke, kot je npr. lokacija maternega znamenja druge osebe in točna barva njenih oči.

Ko si lahko v prijetni tišini. 

Ko imaš milijon opravkov, ampak daš prednost drugi osebi, tudi če to pomeni samo pozdrav in poljub, ki traja 2 sekundi. 

Ko se ti zdi, da je ključ našel pravo ključavnico in oba skupaj odpirata novo čudežno deželo. 

Ko ugotoviš, da si iz istega planeta in se dve domišljiji lepo prekrijeta.

Intimnost je, ko v odsevu drugega najdeš sebe in te tega nič več ni strah. 

 

Photography by Coke Wisdom O’neal // musical accompaniment by Kanye West (runaway)
Painting by Johnny Höglund

Dobrost

Letos sem v morju plavala samo trikrat in vseeno je vonj po njem ostal v mojih nosnicah. Imam nov losjon, ki diši po soncu in po tem poletju. Diši po spominu, ki je sladek in grenak hkrati. Si želim, da bi imela fanta, ki bi dišal po morju. Da bi ga ugriznila v vrat in bi mi v ustih ostal okus po soli in da bi mu razmršila lase, ki bi se svetili v poletnem soncu. Si želim, da bi ga božala po koži, ki bi bila zagorela in bi gledala njegove prste, kako se prepletejo z mojimi. Si želim, da se klical Aragorn. 

Kako je brez veze, da lahko idealiziram samo stvari, ki jih ni več ali tiste, ki ne obstajajo. Sonce pogrešam takrat, ko dežuje. Sladoled pogrešam takrat, ko ga zmanjka iz skrinje. Do zdaj sem cel čas gledala v vzvratna ogledala ali daleč daleč naprej čez hribe in doline, da bi pogruntala kam grem in kaj me tam čaka, namesto, da bi gledala pot, ki je bila pred mano. Zato so stvari šle mimo in nekatere ne bodo več prišle nazaj. 

Zdaj bo drugače. Zdaj čakam sprehode po tlakovanem delu stare Ljubljane in sestane same s sabo v novo odkriti čokoladnici. Čakam žure in nove ljudi. Čakam predstave in filme in pisanje in sonce in sneg in lučke in moj najljubši del dneva in smeh in kakave in menze in Tivoli in pravoslavno cerkev in dobrost. Ja, to bo to. Temu, kar čakam zdaj, se z eno besedo reče dobrost. In vem, da bo prišla. Vem, da bom na novo zadihala. Jej! 

Zahvala.

Tri leta dodiplomskega študija so skoraj za mano.

To dejstvo se mi zdi prov nerealno. Skori tako, kot da sanjam in se bom zdaj zdaj zbudila in ugotovila, da v resnici še vedno čakam maturo. Že od trenutka, ko sem odkrila, da sem naredila maturo, se mi moje življenje zdi nerealno. To, da sem bila sprejeta na AGRFT, da sem živela v domu, da sem žurala, spoznala Ljubljano. Predvsem nerealni se mi zdijo vsi ljudje, ki sem jih spoznala v teh treh letih. Še bolj nerealno se mi zdi, da sem imela fanta in da sem z njim celo živela. In da zdaj nisva več skupaj. Da zdaj končujem diplomo. Da je v bistvu končno, prvič v mojem življenju, vse nekako v redu. Da sem v bistvu stara šele 22 let in da ne rabim nikamor hitet. Kdaj se je to zgodilo? Zakaj se je vse to zgodilo? Ta tri leta so bila čustven vihar. Še nikoli prej v življenju, se mi ni zgodilo toliko stvari.

Šele zdaj sem recimo da v redu. Po 15. septembru bom še bolj.

Mogoče mi pomaga Chance parfum, ker mi je vedno vrnil vero v življenje.

Mogoče mi pomaga zrak odhajajočega poletja.

Mogoče mi pomaga Smoke Stack in smsjanje.

Mogoče mi pomaga domišljija.

Najbolj mi pomaga joga. Končno. Spet. Sem vesela, da sem prišla nazaj k pameti.

Ne čutim običajnega občutka končnosti. V bistvu čutim samo veselje, da se je končalo, ker je to, kar je pred mano dosti bolj obetajoče. Končno tudi jaz čutim srečo, ki je na dosegu roke. Vem, da bo vse v redu. Karkoli se zgodi, bo super, ker sem najtežje že dala skozi. Zdaj bo končno vse dobro :)

V teh treh letih se je nabralo kar nekaj ljudi, katerim se moram zahvaliti.

Zato hvala mentorici Ž.M, ki ji je uspelo, da mi vbije v glavo osnovna pravila pisanja in predvsem to, da so zgodbe, ki so stanja, nezanimive. Ker je prebrala vse moje dobre in manj dobre stvaritve in ker sem se od nje res veliko naučila, čeprav na prvi pogled verjetno ne izgleda tako.

Hvala gospodu D.P., ki je eden redkih ljudi, ki se ni slepo držal prepričanja, da sem samo sramežljiva punčka brez večjega potenciala, ampak mi je povrnil vero, da sem tu z razlogom in ne zaradi tehnične napake, kot sem mislila prvi dve leti. Res sem mu hvaležna, ker je znal pogledati mimo videza, mimo prvega vtisa in da je želel to, kar je našel za vsemi zavesami videza, spodbuditi. Predvsem hvala za spoštovanje. Si želim, da bi imela pogum in ga vsaj enkrat v življenju res močno objela in mu povedala kako neopisljivo močno mi je polepšal neko zimsko vožnjo v troli in kako sem se zaradi njega kot budala smehljala dobesedno cel dan (po več mesecih dvomov).

Hvala gospodu T.G., ki je rekel, da "ležim po teh hodnikih kot nekakšno trupelce" in s tem spodobodel moj ego, ki je visok kot Mont Everest, da sem vstala iz hodnika in začela ustvarjati filme. (Hvala tudi zato, ker mi je isti dan rekel, da sem podobna Audrey Hepburn.)

Hvala vsem bivšim ljudem in dogodivščinam (ki jih ni malo), ki so me v teh treh letih pomagali izoblikovati v močnejšo osebo. Hvala tudi sošolcem in vsem študentom AGRFT-ja, s katerimi se nisem ujela, ampak sem jih hvaležna za vse, kajti če tega ne bi bilo, bi večino časa le stagnirala.

Hvala vratarju AGRFT-ja, ki je v meni, vsaj v nekem pomembnem obdobju, videl nekaj več.

Hvala Mateji, Kim in Neji, ki so najboljše človekinje, kar sem jih kdajkoli spoznala in hvala Davidu, ker je bil z mano v najtežjih trenutkih in za vse čokolade, pogovore, sprehode, filme in predvsem zato, ker je z mano v ključnem momentu gledal Notebook (!).

Največja zahvala pa gre mami, tatu in Goranu. Hvala za skrb, za pošiljanje pozabljenih ključev, za mojih milijon selitev, za podporo, za denar, za objeme, za hrano, lonce, posteljnino, meneđerske funkcije, za branje mojih tekstov, za teženje, za spodbudo, ko sem želela odnehat z vsem in za življenje. Hvala za trmaste gene. Hvala vam za VSE.

Pozitiva 1

Ful me je presenetilo kako težko je v resnici it čez bolečino, ki jo v tebi pusti razhod z neko osebo, ki si jo imel (in jo še imaš, ne glede na logiko) rad. Na momente se vse zdi brez smisla. Celo življenje. V srcu imaš veliko prazno luknjo, ki je nič ne more zapolniti. Sploh pa se počutiš tako, če vidiš, da je tista druga oseba takoj prebolela, da si je že poiskala novo ljubezen in da lahko brez večjih problemov živi brez tebe. Še hujše je, ko sprevidiš, da si živel v iluziji in da stvari niso bile take, kot si si jih predstavljal. Pridejo trenutki šibkosti, ko si ne moreš pomagat in se zjočeš na tleh kopalnice. Potem si seveda takoj obrišeš solze in izstopiš z nasmeškom, da nihče ne ve kako v resnici razpadaš navznoter. Vsi si mislijo: "Ku fajn, da je šla naprej tko hitro in brez večjih problemov." in ti jih pustiš v tej iluziji, ker je lažje poslušat to, kot pa pomilovanje. Ampak potem počasi res postaneš močnejši. Počasi je straniščnih jokov vse manj. Ker spoznaš, da ni vredno. Da je življenje prekratko za obžalovanja in objokavanja nečesa, česar mogoče nikoli sploh ni bilo. Pridejo momenti, ko se moraš prepustiti bolečini, ampak pridejo tudi momenti, ko se zavestno odločiš, da boš z dvignjeno glavo šel naprej.

Zato sem se danes odločila, da bom imela enomesečno 'dieto' pozitivnega razmišljanja, kar pomeni, da bom vsak dan na koncu dneva napisala kaj me je ta dan osrečilo oz. kaj je bilo v tem dnevu pozitivnega.

Stvari, ki me trenutno in na splošno delajo srečno:
- Da imam take fajn starše, k mi dajejo podporo.
- Da se bom spet preselila.
- Muzika (saksofon mix in reggie mix)
- Da sem pravočasno napisala diplomski scenarij in bom kmalu zaključila vse.
- Da grem v toplice.
- Da grem na morje.
- Da grem na fsf.
- Da obstaja kreatom in ne rabim jest tablet.
- Da je zuni sonce.
- Da grem danes  s tatom do morja in se bom mogoče celo kopala.
- Da sem odstranila ljudi, ki so me delali nesrečno.
- Da imam res dobre prijateljice in dovolj močno družbeno mrežo.
- Da sem končno probala pica burek brez mesa! :)
- Da mi ni treba kuhat, ker vse skuha mama.
- Da me lazanja ni naredila niti malo žalostne.
- Da sem vozla avto in mi je šlo v redu.
- Da grem kmalu po nov parfum in nove čevlje.
- Da še vedno verjamem, da bo na koncu vse ok.

...in še bi lahko naštevali, samo moram it jest kosilo :)

Ma dej ne vem :)

Sonce žge asfalt in mi poti dlani. Hodim po travi, kjer je bila dolgo nazaj uhojena stezica. Pogledam svoje roke, ki se kopajo v oranžni svetlobi zahajajočega sonca. Na prstanec mi prvič v življenju prileti metulj. Ustavim se, ker si želim, da bi ta trenutek trajal večno. Tudi on se ustavi in čaka. Gledava se več kot eno minuto, ki traja veliko več in prvič po res dolgem času začutim zbodljaj veselja. Srce mi cel čas utripa kot zmešano. Cele dneve. Medtem ko hodim med knjižnimi policami, jem ali se smejem. Utripa, kot da mu gre za življenje. Ne morem najti notranjega miru. Sanjam valove, ki butajo ob skale in čudne leteče predmete v vesolju. Si želim stvari, ki so neuresničljive. Včeraj sem prvič po dolgem času poslušala Dark side of the moon in skozi okno gledala pse, ki so se igrali. In srce mi je razbijalo, kot da se hoče resno pogovoriti z mano, ampak ga ne razumem. Zato se raje zabubim v delo in se delam, da se ta svet mene osebno ne tiče. Se mi zdi, da zadnje dni živim, samo zato da čimprej umrem in je vse brez večjega smisla. Vsi mi obljubljajo ljubezen, ampak tisti "za vedno" prevečkrat traja samo dokler se ne najde druge osebe ali stvari, ki ji lahko spet obljubiš ta "za vedno". In jaz tavam sama med praznimi neizpolnjenimi obljubami in spomini.  

"Me boš še vedno imel rad, ko bova stara 80 let?"
"Ja, ker bom zato, da bi nadomestil tebe rabil dve normalne punce."

Moker hrbet.

Smeh v Amsterdamu.

Žirafe.

Poljub na vrat.

"Obljubiš, prisežeš, da bo tokrat drugače?"
"Sej veš da bo, ker ne bom imel nobenga nikoli tko rad ku tebe."

"Noben ne bo nikoli tko lep ku ti."
"In nobena tko fajn."

Plezanje po mojem drevesu na zaprtem mostu.

Srce v gradu.

Prvi in zadnji izlet do Tivolija.

Sex. In drevesa.

Palačinke z borovnicami.

Tvoj nasmeh.

Milijoni sms-jev.

Vedno več fragmentov najinega življenja se izgublja... vedno manj stvari se spomnim. In vedno bolj mi je jasno, da je bila to najboljša in najtežja odločitev do zdaj. 

Vedno več je svetlih trenutkov, ko hodim po posušeni travi, najsvetlejšo zvezdo poimenujem Gabi in razpravljam o ljubezni v katero ne verjamem več. Všeč mi je vonj reke in okus čokoladnega sladoleda.  Sanjam kako veter odnaša spomine, kot v Eternal sunshine of the spotless mind. Medtem ko poslušam muziko, sem srečna. Nenadoma mi je jasno, da je vse prav. Tako kot je zdaj, je ok. In v tem trenutku točno zdaj, ko zaključujem ta zapisek, sem popolnoma in zapolnjeno srečna :) 

Nekega dne...

Celo življenje si želim, da bi bila nekdo drug. Vedno ko gre kaj narobe, si rečem: "To je to. Zdaj bom začela na novo. Postala bom druga oseba, boljši človek, se bom spremenila. Zdaj se bom na novo rodila". In potem res najprej grem stran od prejšnjega življenja. Spremenim okolje, Spremenim parfum in play listo na telefonu. Izbrišem stare slike in pesmi, spremenim ozadje na računalniku in si kupim nova oblačila. Začnem jesti drugo vrsto čokolade in si kuhati nove jedi. Začnem delati stvari, ki jih prej nisem in se vpišem na tečaj gline. Vse naredim, da bi postala nova oseba. Taka, ki s tisto prejšnjo nima nobene zveze. Ampak na koncu koncev, vedno pristanem sama s sabo. S točno tisto osebo od katere bežim. Tisto z vsemi napakami. Pristanem v slepi ulici, brez izhoda. Tukaj sem, točno ista kot prej. Lahko spremenim vse v zvezi s svojo zunanjostjo, lahko grem na plastične operacije, se preselim v Avstralijo, se začnem oblačiti v gotska oblačila in se vpišem na študij medicine. In kljub temu, kljub vsem velikim spremembam, bom zvečer v svoji postelji v Sydneyju razmišljala kot ista stara, nespremenjena jaz. 

Zato jaz nočem več spreminjati videza, tako kot sem to vedno naredila. Hočem spremeniti svojo notranjost. Večji napor in napredek hkrati, se zgodi, če ostanem v istem mestu, nosim ista oblačila, imam isti obraz, iste strasti in ista zanimanja. Boli za znoret, ampak ko bom presegla bolečino, bo končno to to. Potem ne bom več bežala in spreminjala zunanjosti. Potem bom razumela kako se vrti svet in ga ne bom več želela spreminjati. Vzela ga bom takšnega kot je, kljub temu da ni popoln in niti približno narejen po moji meri. Samo takrat, ko bom dosegla to novo stopnjo zavesti, bom srečna. Tisto notranje in zares in mi bo vseeno ali nosim krilo ali hlače, jem čokolado z lešniki ali rozinami in poslušam jazz ali techno. Lahko bom sama celo življenje, ker bom v sebi nala perfektnega partnerja. Takrat bo vse dobro. Nekega dne...

Danes je dan.

Se vozim v nekem temnem BMW-ju in čutim kako mi veter premetava lase v vse smeri. Poslušam "Cool kids", izklopim telefon in ne mislim več. Itak je vse skupaj samo iluzija. Si želim, da bi lahko za zmeri šla stran. Na primer v Barcelono alpa Grčijo. In bi tam ostala za zmeraj. In ne bi nikoli več vidla nobenega človeka, ki ga poznam zdej.

Roko potopim v reko in si zaželim, da bi se cela potopila pod vodo in bi mi mehurčki masirali zadnji del glave. In bi tam ostala dokler ne bi mogla več dihat in mogoče še malo dlje, da bi imel naslednji vdih in moje življenje večji pomen. Namesto tega dam roko ven iz vode in jo razmažem po neki drugi roki iz neke druge zgodbe. Ima samo vonj po svobodi.  

Ne vem, če sem že kdaj to povedala, samo na momente si želim, da bi lahko kadila. Bi imela imiđ umetnika in bi se počutila bolj kul.  Bi kadila samo zato, da bi moje frustracije končno dobile svojo manifestacijo. Namesto tega pa me skoraj ubije poljub kadilca :) 

Si želim, da ne bi dobivala toliko pozornosti nasprotnega spola. Se počutim ku kaka femme fatale in se mi kar naenkrat zdi, da bi se morala boljše in lepše obnašati. Ampak se ne znam. Vsi mi govorijo kako sem zlata in jaz se ne znam spremeniti. Nočem bit nek objekt poželenja. Ker v resnici me noben od njih ne pozna. Sploh ne vem kaj vidijo v meni. Eden vidi duhovnost, drugi rešitev za ustalitev, tretji možno ljubezen. Noben od njih ne vidi resnične mene. 

Vse kar hočem je, da bi pred vsemi drugimi hipotetičnimi ljubeznimi, njega dokončno eliminirala iz svojega sistema. Da bi ta debela in mastna zamera šla stran. Ker je tiste močne vrste, ki v sebi nosi željo po zadoščenju. Hočem ga izbrisat iz svojih misli, svojega telesa in občutkov. Hočem, da izgine in da bo samo eden od ljudi, ki sem jih nekoč dolgo časa nazaj poznala, ampak se jih ne spominjam več dobro. Si predstavljam kako svobodno bi se počutila, če bi vidla, da je ura 13:13 in bi pomislila samo na to, da moram v trgovino po mleko. In da bi gledala Leonarda DiCapria in bi bil samo eden od zanimivih igralcev in nič več. Da bi lahko pomislila na Sopranove in se moja pljuča ne bi skrčila v majhno kepo, kjer je vsak vdih bolj boleč od prejšnjega. 

Nikoli več ne bom stopila na tisto ulico in verjetno se bom cele Dunajske ceste izogibala v velikem loku. Vem, da ne bom nikoli več oblekla roza hlač in pila iz tanke modre flaše z "Ma cherie" napisom. In vem, da ne bom poslušala nobenega njegovega mixa in sploh kakršnekoli pesmi povezane z njim. Vem, da bom v vsaki modri majici na kapuco vidla njega in vem, da ne bom nikoli več tako naivna. 

Vem tudi, da se bom nekega dne potopila v mrzlo vodo in pustila mehurčkom, da mi masirajo zadnji del glave. In da bom ob tem čutila svobodo. In mogoče celo tisto hipotetično ljubezen. 

(By: Xi Pan)