Gledava se. Ti in Jaz. Oseba v ogledalu mi je tuja, ne dojemam je kot sebe. Jaz sem nekaj drugega. Jaz pluje med konstelacijami zvezd, vidi barvne kroge za zaprtimi očmi, je nemiren in na momente miren, je sprememba, je stalnost, je eno veliko spraševanje o svetu, je sam svoj svet, je pisec in je precej širok. Ti v ogledalu pa ne kaže nič od tega. Ti ima lepo nabarvane oči in ko se nasmehne, ni videti Jaza, ki joče navznoter. Ali pa ko Jaz prekipeva od sreče, Ti izgleda precej podobno ostalim človeškim bitjem in na njem ni videti sledi ognjemeta pozitivizma, ki ga intenzivno doživlja Jaz.
Gledava se Ti in Jaz in danes, za en kratek moment, sva oba v redu in se nasmehneva en drugemu in Ti končno kaže Jaz v očeh in med njima steče tiho razumevanje. Ves svet se utiša, ljubezen preplavi oba. Ne tiste vrste, kot je med žensko in moškim, ne. To je tista druga, nežna vrsta ljubezni, kot jo doživiš, ko slišiš otroški smeh, na koži začutiš mokroto kužkovega jezika in ko vidiš prvi češnjev cvet na Davidovi ulici, ko še vse ostalo diši po zimi. To je tista nevidna vez med svetom in svetom, ko veš, da so vsi ostali Tiji in Jazi, ki se sprehajajo po cestah, v resnici isti material. Vsi smo zvezdni prah, vesoljni element in samo navidez različni. V resnici je vse isto. Vsi smo eno.
Gledava se in to je lep zaustavljen kratek trenutek, preden moram naprej. Vem, da se bosta Ti in Jaz že čez nekaj trenutkov ponovno razpolovila. Ampak ta trenutek je globoka vez, nenadoma med Mano in Mano. Zdaj sta Ti in Jaz, po zelo dolgem času, isto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar