Ko gledam ljudi na ulicah, imam debate z njimi in jih spoznavam, vedno bolj vidim koliko nas v sebi nosi bolečino. In v večini primerov je razlog te bolečine tako imenovana "ljubezen". Neuslišana ljubezen, neuresničljiva ljubezen, prava ljubezen, neprava ljubezen, zatirana ljubezen... kakorkoli obrneš, je za večinoma vse kriva ljubezen. Že tisočletja jo pesniki opevajo, dramatiki pišejo drame o njej, slikarji jo slikajo, psihologi v njej iščejo vzrok težav in kamorkoli se obrneš, te svet bombardira z idealom o tej ''pravi ljubezni''. Se mi zdi, da se ves svet vrti okrog tega.
Ampak če se malo ustaviš, se distanciraš in pomisliš malo bolj realno, vidiš, da take vrste idealna ljubezen mogoče sploh ne obstaja, ni obstajala in tudi nikoli ne bo. Ker ključna stvar pri tem je to, da je zelo malo ljudi, ki si želi ljubiti drugega, strašljivo ogromno pa tistih, ki si želijo biti ljubljeni. In ta majhna razlika v besedah, pomeni ogromno razliko v realnosti. Živimo v svetu egocentrizma. Tudi, če si rečemo: ''Ne, jst pa nisem tak, jst hočem ljubit'', slej ko prej padeš v situacijo, ko vidiš, da to ni res, ker slej ko prej pričakuješ. Vsi imamo potrebo po ljubezni, ja, ampak kaj smo pripravljeni dati v zameno?
"Ljubezen" rečemo tistemu občutku, ko se pričakovanja ene osebe čimbolj idealno poklopijo s pričakovanji druge osebe. Ampak to so pričakovanja, ne ljubezen! Ljubezen doživi 1% človeške populacije, da po eni strani ne razumem kaj nam ni jasno... Zakaj vsi mislimo, da bomo ravno mi tisti 1%?
Najpomembneje je torej najti sorodno dušo, se poročit in imeti otroke. Ampak na koncu vidiš, da ljudje živijo v skupnosti, ker je to lažje, ker si razdeliš stroške in dobiš dozo telesne in čustvene bližine (ker smo pač socialna bitja). Ampak spet, to NI ljubezen. Ogromno parov se loči, večina tistih, ki zdrži skupaj pa je tam zato, ker je lažje biti v dveh, kot sam in seveda iz navade. Konec debate.
Prave ljubezni noben od nas ne pozna, ker jo zamenjujemo z drugimi stvarmi, ki jim natikamo to ime, kot so na primer: navezanost, strast, pričakovanja, strah, odvisnost, potrebe,...
Če bi si končno to priznali, bi bilo verjetno neprimerljivo manj umetniških del o ljubezni.
Vem, da je ta blog do zdaj ful licemerski. Tudi če je čista in zlata resnica. Tudi, če se z njim 100% razumsko strinjam. Tudi, če si na vse pretege želim, da bi živela po teh principih o katerih pišem. 
Ampak fora je v tem, da ne morem, ker sem kljub vsemu še vedno obsedena z idejo o idealni ljubezni. Evo priznam, tudi če je glupo in tudi, če se s tem ne strinjam in se na tihem obsojam, sem vsaj iskrena sama s sabo. Tko je. Tudi jaz sem ena tistih ljudi, ki si želijo ljubezni. Tudi jaz sem ena tistih, po mojem čisto rahlo patetičnih mladih deklet, ki še vedno sanjarijo in idealizirajo. Tudi jaz sem egocentrik in si želim bolj biti ljubljena, kot pa ljubiti. Čeprav se zdaj tega zavedam in, če mi uspe najti še eno enako zavedajočo živo dušo, sem se pripravljena spremeniti in poskušati malo bolj ljubiti.
V bistvu vem, da obstaja samo 1% možnosti, da najdem to kar iščem, in se tudi ne slepim več, da bom ravno jaz tisti 1%. Zato se lahko za prvo silo zadovoljim tudi z odnosom, kjer se bodo moja pričakovanja poklopila s pričakovanji drugega. S tem lahko živim. Čeprav bi na tem mestu veliko raje napisala, da se pa jaz s čim takšnim ne bom zadovoljila in bom raje sama in sledila svojim idealom in bila novodobna ljubezenska Antigona. Ampak ne bom, ker vem, da sem v bistvu tudi jaz samo povprečen človek, ki si želi priti domov po napornem dnevu in zaspati v objemu, ki si želi deliti življenje z nekom, tudi če ta nekdo ni idealen in ki si želi v vsaj relativni sreči preživeti preostanek življenja...
Edino vprašanje tu je, če sem tega sposobna, sploh zdaj, ko sem pregloboko zabredla v filozofiranje o ljubezni in me nihče več ne pritegne na tak način. Z nikomer si ne predstavljam preživeti celega svojega življenja. Tako da bom na koncu koncev, lahko vseeno rekla, da sem Antigona in bom svojim mačkam, psom, zajcem in želvam na stara leta pojasnila, da sem se le držala idealov, čeprav je resnica preprosto ta, da nisem nikoli našla nobene prave neprave ljubezni.
Jaz si želim nekoga kot je Terry (fant od Kassie), ki mogoče ni ne vem kako presežno lep navzven, ne govori tako zelo lepo in premišljeno, ampak vseeno izraža neko notranjo lepoto. Kot tisti Kristinin David iz Češke. To je to. Ko lahko en dotik roke in smeh isti stvari sproži v tebi cel ognjemet čustev, bolj kot karkoli prej in potem na tem svetu. Tisti moment, ko začutiš usodnost. To bi lahko bila ljubezen. In verjetno na koncu koncev se verjetno vseeno ne bom zadovoljila z nič manj od tega. Damn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar