Celo življenje si želim, da bi bila nekdo drug. Vedno ko gre kaj narobe, si rečem: "To je to. Zdaj bom začela na novo. Postala bom druga oseba, boljši človek, se bom spremenila. Zdaj se bom na novo rodila". In potem res najprej grem stran od prejšnjega življenja. Spremenim okolje, Spremenim parfum in play listo na telefonu. Izbrišem stare slike in pesmi, spremenim ozadje na računalniku in si kupim nova oblačila. Začnem jesti drugo vrsto čokolade in si kuhati nove jedi. Začnem delati stvari, ki jih prej nisem in se vpišem na tečaj gline. Vse naredim, da bi postala nova oseba. Taka, ki s tisto prejšnjo nima nobene zveze. Ampak na koncu koncev, vedno pristanem sama s sabo. S točno tisto osebo od katere bežim. Tisto z vsemi napakami. Pristanem v slepi ulici, brez izhoda. Tukaj sem, točno ista kot prej. Lahko spremenim vse v zvezi s svojo zunanjostjo, lahko grem na plastične operacije, se preselim v Avstralijo, se začnem oblačiti v gotska oblačila in se vpišem na študij medicine. In kljub temu, kljub vsem velikim spremembam, bom zvečer v svoji postelji v Sydneyju razmišljala kot ista stara, nespremenjena jaz.
Zato jaz nočem več spreminjati videza, tako kot sem to vedno naredila. Hočem spremeniti svojo notranjost. Večji napor in napredek hkrati, se zgodi, če ostanem v istem mestu, nosim ista oblačila, imam isti obraz, iste strasti in ista zanimanja. Boli za znoret, ampak ko bom presegla bolečino, bo končno to to. Potem ne bom več bežala in spreminjala zunanjosti. Potem bom razumela kako se vrti svet in ga ne bom več želela spreminjati. Vzela ga bom takšnega kot je, kljub temu da ni popoln in niti približno narejen po moji meri. Samo takrat, ko bom dosegla to novo stopnjo zavesti, bom srečna. Tisto notranje in zares in mi bo vseeno ali nosim krilo ali hlače, jem čokolado z lešniki ali rozinami in poslušam jazz ali techno. Lahko bom sama celo življenje, ker bom v sebi nala perfektnega partnerja. Takrat bo vse dobro. Nekega dne...
Ni komentarjev:
Objavite komentar