Se vozim v nekem temnem BMW-ju in čutim kako mi veter premetava lase v vse smeri. Poslušam "Cool kids", izklopim telefon in ne mislim več. Itak je vse skupaj samo iluzija. Si želim, da bi lahko za zmeri šla stran. Na primer v Barcelono alpa Grčijo. In bi tam ostala za zmeraj. In ne bi nikoli več vidla nobenega človeka, ki ga poznam zdej.
Roko potopim v reko in si zaželim, da bi se cela potopila pod vodo in bi mi mehurčki masirali zadnji del glave. In bi tam ostala dokler ne bi mogla več dihat in mogoče še malo dlje, da bi imel naslednji vdih in moje življenje večji pomen. Namesto tega dam roko ven iz vode in jo razmažem po neki drugi roki iz neke druge zgodbe. Ima samo vonj po svobodi.
Ne vem, če sem že kdaj to povedala, samo na momente si želim, da bi lahko kadila. Bi imela imiđ umetnika in bi se počutila bolj kul. Bi kadila samo zato, da bi moje frustracije končno dobile svojo manifestacijo. Namesto tega pa me skoraj ubije poljub kadilca :)
Si želim, da ne bi dobivala toliko pozornosti nasprotnega spola. Se počutim ku kaka femme fatale in se mi kar naenkrat zdi, da bi se morala boljše in lepše obnašati. Ampak se ne znam. Vsi mi govorijo kako sem zlata in jaz se ne znam spremeniti. Nočem bit nek objekt poželenja. Ker v resnici me noben od njih ne pozna. Sploh ne vem kaj vidijo v meni. Eden vidi duhovnost, drugi rešitev za ustalitev, tretji možno ljubezen. Noben od njih ne vidi resnične mene.
Vse kar hočem je, da bi pred vsemi drugimi hipotetičnimi ljubeznimi, njega dokončno eliminirala iz svojega sistema. Da bi ta debela in mastna zamera šla stran. Ker je tiste močne vrste, ki v sebi nosi željo po zadoščenju. Hočem ga izbrisat iz svojih misli, svojega telesa in občutkov. Hočem, da izgine in da bo samo eden od ljudi, ki sem jih nekoč dolgo časa nazaj poznala, ampak se jih ne spominjam več dobro. Si predstavljam kako svobodno bi se počutila, če bi vidla, da je ura 13:13 in bi pomislila samo na to, da moram v trgovino po mleko. In da bi gledala Leonarda DiCapria in bi bil samo eden od zanimivih igralcev in nič več. Da bi lahko pomislila na Sopranove in se moja pljuča ne bi skrčila v majhno kepo, kjer je vsak vdih bolj boleč od prejšnjega.
Nikoli več ne bom stopila na tisto ulico in verjetno se bom cele Dunajske ceste izogibala v velikem loku. Vem, da ne bom nikoli več oblekla roza hlač in pila iz tanke modre flaše z "Ma cherie" napisom. In vem, da ne bom poslušala nobenega njegovega mixa in sploh kakršnekoli pesmi povezane z njim. Vem, da bom v vsaki modri majici na kapuco vidla njega in vem, da ne bom nikoli več tako naivna.
Vem tudi, da se bom nekega dne potopila v mrzlo vodo in pustila mehurčkom, da mi masirajo zadnji del glave. In da bom ob tem čutila svobodo. In mogoče celo tisto hipotetično ljubezen.
(By: Xi Pan)
Ni komentarjev:
Objavite komentar