Sonce žge asfalt in mi poti dlani. Hodim po travi, kjer je bila dolgo nazaj uhojena stezica. Pogledam svoje roke, ki se kopajo v oranžni svetlobi zahajajočega sonca. Na prstanec mi prvič v življenju prileti metulj. Ustavim se, ker si želim, da bi ta trenutek trajal večno. Tudi on se ustavi in čaka. Gledava se več kot eno minuto, ki traja veliko več in prvič po res dolgem času začutim zbodljaj veselja. Srce mi cel čas utripa kot zmešano. Cele dneve. Medtem ko hodim med knjižnimi policami, jem ali se smejem. Utripa, kot da mu gre za življenje. Ne morem najti notranjega miru. Sanjam valove, ki butajo ob skale in čudne leteče predmete v vesolju. Si želim stvari, ki so neuresničljive. Včeraj sem prvič po dolgem času poslušala Dark side of the moon in skozi okno gledala pse, ki so se igrali. In srce mi je razbijalo, kot da se hoče resno pogovoriti z mano, ampak ga ne razumem. Zato se raje zabubim v delo in se delam, da se ta svet mene osebno ne tiče. Se mi zdi, da zadnje dni živim, samo zato da čimprej umrem in je vse brez večjega smisla. Vsi mi obljubljajo ljubezen, ampak tisti "za vedno" prevečkrat traja samo dokler se ne najde druge osebe ali stvari, ki ji lahko spet obljubiš ta "za vedno". In jaz tavam sama med praznimi neizpolnjenimi obljubami in spomini.
"Ja, ker bom zato, da bi nadomestil tebe rabil dve normalne punce."
Moker hrbet.
Smeh v Amsterdamu.
Žirafe.
Poljub na vrat.
"Obljubiš, prisežeš, da bo tokrat drugače?"
"Sej veš da bo, ker ne bom imel nobenga nikoli tko rad ku tebe."
"Noben ne bo nikoli tko lep ku ti."
"In nobena tko fajn."
Plezanje po mojem drevesu na zaprtem mostu.
Srce v gradu.
Prvi in zadnji izlet do Tivolija.
Sex. In drevesa.
Palačinke z borovnicami.
Tvoj nasmeh.
Milijoni sms-jev.
Vedno več fragmentov najinega življenja se izgublja... vedno manj stvari se spomnim. In vedno bolj mi je jasno, da je bila to najboljša in najtežja odločitev do zdaj.
Vedno več je svetlih trenutkov, ko hodim po posušeni travi, najsvetlejšo zvezdo poimenujem Gabi in razpravljam o ljubezni v katero ne verjamem več. Všeč mi je vonj reke in okus čokoladnega sladoleda. Sanjam kako veter odnaša spomine, kot v Eternal sunshine of the spotless mind. Medtem ko poslušam muziko, sem srečna. Nenadoma mi je jasno, da je vse prav. Tako kot je zdaj, je ok. In v tem trenutku točno zdaj, ko zaključujem ta zapisek, sem popolnoma in zapolnjeno srečna :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar