Letos sem v morju plavala samo trikrat in vseeno je vonj po njem ostal v mojih nosnicah. Imam nov losjon, ki diši po soncu in po tem poletju. Diši po spominu, ki je sladek in grenak hkrati. Si želim, da bi imela fanta, ki bi dišal po morju. Da bi ga ugriznila v vrat in bi mi v ustih ostal okus po soli in da bi mu razmršila lase, ki bi se svetili v poletnem soncu. Si želim, da bi ga božala po koži, ki bi bila zagorela in bi gledala njegove prste, kako se prepletejo z mojimi. Si želim, da se klical Aragorn.
Kako je brez veze, da lahko idealiziram samo stvari, ki jih ni več ali tiste, ki ne obstajajo. Sonce pogrešam takrat, ko dežuje. Sladoled pogrešam takrat, ko ga zmanjka iz skrinje. Do zdaj sem cel čas gledala v vzvratna ogledala ali daleč daleč naprej čez hribe in doline, da bi pogruntala kam grem in kaj me tam čaka, namesto, da bi gledala pot, ki je bila pred mano. Zato so stvari šle mimo in nekatere ne bodo več prišle nazaj.
Zdaj bo drugače. Zdaj čakam sprehode po tlakovanem delu stare Ljubljane in sestane same s sabo v novo odkriti čokoladnici. Čakam žure in nove ljudi. Čakam predstave in filme in pisanje in sonce in sneg in lučke in moj najljubši del dneva in smeh in kakave in menze in Tivoli in pravoslavno cerkev in dobrost. Ja, to bo to. Temu, kar čakam zdaj, se z eno besedo reče dobrost. In vem, da bo prišla. Vem, da bom na novo zadihala. Jej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar