https://www.youtube.com/watch?v=R2LQdh42neg
Ležim v postelji že kako uro in poslušam dež, ki kaplja po steklu. Ne maram sivega neba in dežja in zdaj že dobro znanega razočaranja, zato se obrnem proti belemu zidu, ampak bela ni nič boljša barva. Zato zaprem oči in si predstavljam rumeno svetlobo. Si predstavljam plažo, ampak tokrat prvič ni ljudi. Nikjer ni nikogar, samo jaz sem. Sedim na plaži in čutim hkrati praznino in polnost.
Verjetno ne bom nikoli več v popolnosti zaupala ljudem, kot sem jim do zdaj. Nobenemu več ne bom odprla svojega srca, razen če se zgodi čudež in se še kdaj zaljubim. Od zdaj naprej bom pazila na besede in bom svojo 'čudnost', kot so ji nekateri rekli, obdržala zase, v svojem skrivnem svetu.
Šele zdaj razumem stvari, o katerih prej nisem imela pojma. Ampak tudi to je izkušnja več. Zato hvala življenje, ker me z vsakim dnem delaš trdnejšo osebo, dokler ne bom končno nekega dne postala diamant.

Kaj ki je to vredno, po mojih standardih nisi čudna. Okej? Se pa strinjam, da so ljudje in današnji svet drek. In čim maš srce kod drgod kot lepo na varnem za vsemi rebri (bog je že vedu, zakaj jih je dal tja...), boli. Če bi razumeli, zakaj je ta svet tak, kot je, bi blo prou prelepo, then again, itak nismo narjeni za to, da bi ga razumel...
OdgovoriIzbriši❤ *hugs*
Ma hvala za te lepe besede in podporo! <3 (zdej je že boljše :))
Izbriši