Danes sem sanjala neke druge čase, ene petnajst do dvajset let nazaj, ko je še sijalo sonce. Tudi zdaj sedim na hodniku v sončni svetlobi, ampak ni več isto, kot takrat. Zaradi njegovega praznega pogleda v bolnici v četrtek, nisem več otrok. Od tistega četrtka, se je vse spremenilo. Kot da je nekaj v meni umrlo. Gledala sem v njegove oči in ga nisem vidla. Njegove besede niso zvenele podobno njegovim besedam. Ne morem več spati in pod očmi se mi delajo črni krogi. Zdaj sem prvič v življenju popolnoma sama, ampak me to dejstvo, presenetljivo, pušča popolnoma hladno. Moje srce se je sprijaznilo s tem, da pripada samo še meni. Verjetno ima končno dovolj. Tam zunaj ni več nikogar, ob katerem bi pozabila na slabe stvari in bi se za vsaj nekaj trenutkov izgubila v objemu. Zdaj ne rabim več objemov, ker so precenjeni.
Zdaj je edina pomembna stvar, da bo on v redu, da ozdravi in da se bo nekoč realnost spet približala tistim sanjam iz devetdesetih. Si želim, da bi midva kmalu spet gledala film na tistem starem ogromnem računalniku s prižganim modrim globusom in lučko na miki-miško. Si želim, da bi bile stvari še vedno tako preproste, kot takrat, da bi bil on isti in da ne bi nikoli vedel, kaj pomeni trpljenje.
Si želim, da bi zdaj zdržal to grozoto in da bi mu lahko kako pomagala. Najbolj me ubija ravno to, da mu ne morem pomagati in prevzeti kaj nase. Vseeno imam v mislih nek glasek, ki mi konstantno prišepetuje lepe besede in mi govori: "Vse bo še v redu. Nekoč bo spet mlad in svoboden."
Svojih čustev ne delim več z drugimi, ker so me odnosi in drugi ljudje preveč razočarali. Zdaj mi je dovolj muzika in jaz sama.
Vse tisto sanjarjenje o večni sreči in ljubezni, kaj naj oblečem, kaj si ta in ta človek misli o meni, vse sanje o morju, vrtnicah, vetru v laseh, muziki, ljubezni in tako dalje, se mi zdaj zdijo kot iz nekega drugega sveta in nepomembne. Z drugimi ljudmi se družim ker moram, ampak ne čutim več nič. Nič me ne more presenetiti, ker v celoti zaupam samo še sebi.
Ampak...nothing lasts forever in vem, da bo sonce nekoč spet sijalo tako v njemu, kot v meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar