Hodim vzdolž novo tlakovane bele ulice in gledam ljudem v oči. Nekateri me gledajo nazaj. Mlada mamica se mi nasmehne. Babica me grdo pogleda. Zasanjan najstnik niti ne opazi, da opazujem njegove povešene temne oči. Gledam jih in poskušam ne videti le barve in oblike, ampak skriven svet za njimi. Poskušam jih gledati v dušo. Te dni se namreč sprašujem kaj se skriva za temi obrazi. Kaj si mislijo, o čem sanjajo in še mnogo bolj pomembno, kako lepi so na znotraj? Večkrat razmišljam o tem kakšen bi bil idealen svet in sanjam neuresničljive stvari, kako bi po zraku letele čokolade in kako ne bi, niti v slovarjih, poznali besede 'sovraštvo'. Ampak danes sem ugotovila, da idealen svet ni poln sladkorja, ampak je svet, kjer se ljudje zaljubljajo v lepe duše in ne v lepe obraze. Kakšen bi bil svet, če bi lahko videli samo duše in ne obrazov?
Danes je dan za sanjarjenje o idealih. Ker se počutim dobro. Ker sem si prvič v življenju delila kozarec s pivom s človekom, ki je jaz, le v moški obliki. Ker sem imela tri čajanke in ker sem se spet pogovarjala o Murakamiju in opravljala sodobno družbo (in tri bivše sošolke). Ker mi je končno uspelo misli odvrniti od nepomembnih pretekih dogodkov in ker sem jedla vegi burger in pico. Ker sem gledala prvi Spielbergov film Duel in ker se zdaj, po koncu dneva, počutim polno in sem precej srečna. Ker je vse ok. Danes sem se sprijaznila sama s sabo in si dala imaginarno roko sprave. Sama s sabo sem naredila sejo in sem sprejela temeljne odločitve. V meni vlada nova vlada z novo postavljenimi temelji. Zato lahko zdaj, po koncu seje, sproščeno razpravljam o tem kakšen bi bil svet, če obrazi ne bi obstajali in ugotavljam, da bi bil definitivno lepši in boljši.
(Photo by Rob MacInnis)
Ni komentarjev:
Objavite komentar