Plavam v črni reki in čutim kako me hočejo znani tokovi potegniti v svoje globine. Zmanjkuje mi zraka in črno dno na trenutke izgleda celo privlačno, ker bi se z njim tudi vse to hlastanje za zrakom končalo. Ampak kaj ko vem, da je dno samo iluzija in je na njegovem koncu nov začetek. Zato hlastam za zrakom in zdi se mi, da mi po žilah ne teče več kri, ampak črna reka. Na trenutke se počutim, kot da sem jaz ta črna reka in da vsi tokovi in vrtinci, ki me vlečejo k dnu, izvirajo iz mojega srca.
Ne vem kaj se je zgodilo, da sem spet v njej. Ne vem, ker ni več nobenih zunanjih okoliščin, ki bi mi to povzročale. Mogoče samo strah in ljubezen, kot dve največji sili, mešata sokove v mojem srcu, da začne to proizvajati to grozljivo in neskončno črnino.
Upam, da bom kmalu ugotovila, da je reka črna samo zaradi nočne svetlobe in bo zjutraj spet tekla v svoji običajni svetli modrini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar