Zmešano glasne imaginarne osebe v središču mojih možganov igrajo poker

Včasih jih prav razločno slišim kako kričijo v moji glavi. Dramske osebe in liki iz romanov, ki hočejo biti preliti iz moje glave na papir. Danes so grozno glasni. Sploh natakarica, ki dela najboljšo spomladansko omako. Je rekla, da se počuti staro, ker jo držim v glavi že dve leti. Ja, vem, oprosti, samo danes ne morem. Zakaj ne, me jezno vpraša. Danes ne morem, kaj ne vidiš, da ne morem niti gledat?
Danes ponoči so me napadli liki v moji glavi. Celo noč so mi šepetali odlomke nekih prihodnjih besedil, me silili, da vstanem iz postelje in jih napišem. Kričali in me tiho vprašali kdaj bo prišel čas, ko bom premagala lenobo. Jst pa sem hotla samo spat, ampak me niso spustili. Nisem jih mogla niti napisat, da bi me pustili, ker so govorili en čez drugega in jaz sem bila samo tako grozno utrujena. Kako naj slišim ob vsem tistem prepletu glasov v svoji glavi? Potem so si, povrh vsega, naredili še žurko z muziko. In jst sem se potila, se premetavala po postelji, se spraševala če sanjam ali sploh še nisem zaspala? In to lih en dan pred kolokvijem.
Zato sem danes pozabila ime gledališča iz 17 stoletja v Franciji in se nisem mogla spomniti elizabetinskih avtorjev. Še dobro, da sem se spomnila vsaj imena Shakespearovih dram, to bi bla res sramota, če se jih ne bi... In pri vsakem vprašanju sem napenjala možgane, da bi se spomnila podatke, ki sem jih v normalnem stanju stresala z rokava. Ne vem, v glavi sem imela vato. Zdaj ko bi rabla like v glavi, da mi prišepnejo odgovor pa so vsi potihnili. Ker so verjetno imeli mačka od nočnega žuranja. Hvala lepa za glasove, ki mi nič ne pomagajo...
Danes sem kot v vati. Danes ne morem nič. Ne morem verjet, da sem celo spisala nekaj skupaj. Verjetno od dolgčasa in da bi utišala njih. Ne, danes vas še ne bom spravila ven iz glave, danes sem sama in vas rabim, da mi delate družbo. Mogoče jutri. Jutri res.