Devetletna deklica, ki je slišala le na ime Doroteja, je hodila po
dolgi sivi cesti, ki je vodila strmo navzgor. Zdelo se je, da je ta cesta zelo
malo v rabi, saj je bila zelo ozka in na pozabljenem delu sveta. Doroteja je
bila oblečena v modro obleko z belimi žabami, dolge lase v barvi pšenice, ki se
sveti na soncu, pa je imela spete v kito prevezano z modrim svetlečim trakom.
Doroteja ni bila običajno dekle. V njeni glavi dolga siva cesta ni bila siva,
ampak rumena, okrog katere so rasle živobarvne rože. Štori ob strani ceste niso
bili štori, temveč Munčkini, prebivalci dežele Oz, ki so jo gledali z velikimi
radovednimi očmi. V njenem svetu ni bila le deklica, ki je prvič v življenju zapustila
sicer prijazno stavbo z napisom UMOBOLNICA nad vrati, ki je polna ljudi v
belem, temveč je bila junakinja, saj je deželi Oz prinesla mir. Doroteja je gledala
visoke temnozelene smreke, ki so rasle ob cesti in bele gore v daljavi, ter si
v njih bog ve kaj predstavljala. S polnimi pljuči je vdihovala svež jesenski
zrak z rahlim vonjem po iglavcih. Na tem delu sveta je vladal mir z izjemo
zvoka drobnih stopal, ki so se zdaj vzpenjale navzgor po cesti. Vse je bilo
tako spokojno, da je človek dobil občutek, da na svetu obstaja samo on sam. Le
občasno se je slišal kak oddaljen zvok letal ali ko se je kakšna žival
premaknila med drevesi in so iglice zaškrtale pod njihovimi nogami.
Čez nekaj časa pa je Doroteja iz daljave zaslišala neznan zvok.
Nekakšen močan ropot, kot da se po cesti premika nekaj ogromnega. »To so
verjetno vohuni hudobne čarovnice z vzhoda!«, je panično pomislila. Zato se je
skrila med drevesa in čakala, da na lastne oči vidi to pošast. Ropot je bil
vedno hujši, dokler se ni izza ovinka prikazal majhen star tovornjak poln
prašičev, katerega velikost ni ustrezala zvokom, ki jih je spuščal. Železo je
bilo staro in motor slab, zato je proizvajal toliko hrupa. V njem je sedel
namrgoden debel voznik z rjavo špikasto brado v črni majici, ki je jedel
sendvič in z globokim glasom brez posluha spremljal Jima Morrisona, ki je pel Waiting
for the sun:
»Waiting for you to - come along
Waiting for you to - hear my
song
Waiting for you to - come along
Waiting for you to - tell me
what went wrong
This is the strangest life I've
ever known«
Dorotejine oči pa so videle lesen voz s krili, ki ga je vozil debel
vran s klobukom, gotovo zvest služabnik vzhodne čarovnice. Ko je tovornjak
počasi odpeljal mimo nje je na zadnjem delu videla prašiče, ki jih je v svoji
domišljiji prekrstila v »Minipige«, uboga ujeta bitja na poti k čarovnici, ki
jih bo gotovo pojedla. Doroteja je zdaj vedela kaj je njena naloga. Minipige
mora rešiti, če hoče ostati junakinja Oza in ohraniti spoštovanje Munčkinov, ki
so se s prihodom voza skrili za grmovja. Visok hrib je bil za star tovornjak
preveč, zato se je ustavil na pol poti do vrha, glasba je ugasnila in voznik je
z roko udaril po volanu ter prekolnil svet. Doroteja je izkoristila priliko in
neslišno stekla do prašičev s hitro utripajočim srcem in v strahu, da je hudobni
vran ne bi opazil. Prigovarjala jim je, naj ne skrbijo, oni pa so ji v odgovor
odgovorili le z običajnim prašičjim kruljenjem. Doroteja je sklepala, da so Minipigi
preveč prestrašeni, da bi lahko govorili, zato se je še bolj podvizala in
poskušala odpreti ključavnico, ki je prašiče držala v tovornjaku, ki pa ni
popustila pod nerodnimi dekliškimi prsti.
Tedaj je voznik nenadoma spet prižgal motor, a mu je ročna zavora
popustila, zato je tovornjak spolzel vzvratno po hribu navzdol in Doroteja ni
imela dovolj časa, da skoči stran. Tako jo je tovornjak zbil, da je z glavo
priletela na cesto in se je rdeča kri razlila po sivi cesti.
Tovornjak je na vznožju hriba obstal, obilen voznik pa je skočil ven
in sopihajoč prilezel do deklice, kjer ji je z nežnostjo, ki je ne bi pripisali
takšnemu moškemu, vzel glavo v naročje in pretipal vratno žilo, da vidi če je
še živa. Njegovo čelo je bilo mokro od
skrbi zanjo in zato ni izgubljal časa, ampak jo je odpeljal do bližnje
umobolnice, saj je bila prva prava bolnišnica zelo daleč.
Čez teden dni se je Doroteja končno zbudila iz nezavesti s povito
glavo v dobro znani beli sobi. Ob oknu je sedel debel moški z brado v modri
srajci in smrčal. Dorotejo je spomnil na nekoga, a se ni mogla spomniti na
koga. Ni imela pojma kaj ta gospod počne v njeni sobi, zato je glasno
zakašljala. Moški se je zbudil. V očeh mu je videla olajšanje, stol je
premaknil bližje k njeni postelji in jo vprašal kako se počuti. Rekla je, da dobro.
Potem se je spomnila na minipige in moški ji je zagotovil, da jih je rešila.
Doroteja se je nasmehnila in zaprla oči. »Ti si prav prijazen vran«, je rekla,
preden je nazaj potonila v spanec, srečna, ker je ostala junakinja dežele Oz.
Moški pa jo je gledal kako pada v sanje in razmišljal kakšen svet ima tam v
svoji glavi. Zahvalil se je vsem silam, ki so nazaj prebudile to posebno
deklico. Na nočno omarico ji je dal pismo, ker ji je želel razložiti kaj se je
zgodilo, če bo kdaj svet videla realno. Zdravniki so rekli, da je to mogoče in
če se bo to zgodilo ji je hotel povedati svojo zgodbo. V tem trenutku se je
spomnil na pesem, ki jo je pel v tovornjaku preden se je vse skupaj zgodilo in
po nekaj letih je končno občutil pomen teh vrstic in medtem ko je ona spala si
jo je zabrundal v brado:
»Can you feel it now that spring
has come.
And it's time to live in the
scattered sun.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar