Praktičen primer karme part 1

Bil je eden od tistih jesenskih dni okrog noči čarovnic, ko mi vse deluje nekako v Tim Burton stilu, ko sem hodila ob Ljubljanici in v ušesih mi je igrala neka nepopularna rock pesem. Hodila sem najbolj hitro kolikor se je dalo, saj se mi je mudilo na predavanje iz teorije režije, česar nisem želela spet zamuditi. Ravno sem želela zaviti v majhno cestico na desni, ko me je nekdo povlekel za roko. Obrnila sem se in tam je stal plešasti moški star približno šestdeset let in obupanega izraza na obrazu.

"Gospodična, imate mogoče telefon?"

"Amm...ja", sem rekla malo nezaupljivo in izklopila glasbo.

"Dejte prosim, posodite mi za en hiter klic."

Gledala sem ga in razmišljala kaj je bolj pomembno - faks ali ta človek. Po par sekundah tišine sem se odločila.

"Ok, samo če lahko čimbolj hitro, ker se mi res mudi." Kot lepo vzgojena punca, sem mu dala telefon in potrpežljivo čakala, da opravi klic kljub uri.

"Ne zvoni! Dej prob ti." 

Poskušala sem vzpostaviti signal, a telefon res ni zvonil. Na telefonu sem videla uro in z grozo ugotovila, da imam le še sedem minut do pričetka predavanj. Ampak sem vseeno poskušala še enkrat, saj me je njegov obupan izraz res ganil. Moški je telefon spet prislonil na uho.

"Halo? Halo? ... Ah, spet nč ne zvoni! Dej še enkrat."

Prestopila sem se in mu poskušala na lep način povedati, da nimam časa. 

"Ok, samo še enkrat, ker moram res it."

"Ja, prob ti. Poglej, če zej zvoni."

Poskušala sem še enkrat in telefon je tokrat končno zvonil. Čakala sem, da se kdo javi, a na drugi strani se je slišalo le zamolklo zvonenje v prazno. 

"Gospod, noben se ne javi..."

"Prob še enkrat, dej."

"Ampak če se noben ne javi. In jst res moram it."

"Dej prob še enkrat. 031..."

"Sej imam številko, ma očitno ta oseba k jo kličete ne sliši telefona."

"Aha, dej še enkrat."
Poklicala sem še enkrat, za vsak slučaj, a stanje je bilo isto kot prej.
"Še enkrat!"

"Ne morem. Lejte, lahko napišem sms, samo to je tudi vse." sem rekla, ker se mi je še vedno malo smilil.

"Ja ja, to ja. To lahko. Amm... Pokliči svojega moža Ratkota napiš." 

"Evo, sem napisala. No zdej pa grem."

S hitrimi koraki sem zapustila prizorišče, a sem za sabo takoj slišala moškega. 

"Dej pokaž kaj si napisala."

Ustavila sem se, klub temu, da mi je vse skupaj začelo smrdeti po izkoriščanju in totalni neepmatiji osebe ob meni sem mu pokazala sms. Moški je pet minut bulil v telefon. 

"Ne! Si narobe napisala moj ime! Ne RaDko, ampak RaTko, s T-jom, a razumeš. Dej poprav." 

Ta Rad/tko mi je šel vedno bolj na živce (kot da njegova žena ne bi poštekala, da gre za njenega moža, če bi napisala Ratko), ampak sem zaradi ukoreninjenega spoštovanja do starejše populacije, vseeno popravila njegovo ime in si vmes ponavljala, da je bistvo človeškega življenja to, da si dobra oseba. 

"Sem popravla. Zdej pa res moram it, nasvidenje" 

Moški me je nenadoma namrgodeno pogledal.

"Sam lahko bi mi pomagala ane...Teli mladi ste vsi..." 

Nisem slišala pridevnika, ki ga je povedal, ampak se mi je vse skupaj zdelo popolnoma nefer. Ampak sem ga pustila na miru, ker sem vedla, da sem naredila vse, kar sem lahko. Kdo pa je dandanes še iskreno hvaležen sočloveku? Na žalost vidim, da je vedno več egoistov. 

Potem sem prišla na faks in ugotovila, da me je pri vratarju čakala Milka čokolada s pripisom: "za Tami" brez podpisa, poleg tega pa se je tisti dan predavanje začelo petnajst minut bolj pozno kot ponavadi in tako sem, če nič drugega, dobila še en dokaz več, da karma res obstaja.