REKLI SO, DA SEM DRUGAČNA ali zgodbica številka tri

Z rokami lovim sončne žarke medtem, ko po zraku letijo milni mehurčki. Vrtim se okoli in okoli in okoli in se smejem. Na glas. Zelo zelo glasno se smejem, da me slišijo vsi. In spustim lase. Gledam zelene krošnje in poslušam ptice.
Rekli so, da sem drugačna.
In me ni zanimalo. Vseeno sem se vrtela in vohala rože in gledala v sonce.
Rekli so, da sem drugačna.
In jaz sem se vrtela in poljubila starše. Objela prijatelje. In nisem slišala.
In spet so rekli, da sem drugačna.
In sem se za trenutek nehala vrteti.
Drugačna?
Pogledala sem okoli sebe, prvič zares odprla oči.
Zdaj sem na odru in reflektorji so usmerjeni name. Tišina v velikem prostoru v parterju je popolna. Kar naenkrat vidim na svojem telesu tristo pogledov, kar naenkrat mi ni več vseeno. Obsojanja in šepetanje. Roko dam čez obraz in zbežim na wc. Popravim si krilo, izperem pot s telesa in milne mehurčke, ptice, sonce in poljube spravim v majhno škatlico v svoje srce. Nihče ne ve, da je tam. Na obraz nanesem bel puder in nevsiljivo šminko. Ko pridem nazaj iz wcja me tu pa tam kdo že malo lepše pogleda. Prijazni so z mano, a vem, da za hrbtom govorijo. Počutim se kot tujec. Potem se spomnim, da to res sem. Zdaj se nahajam v drugem svetu, na odru. Ni več travnika. »Ne bi se smela tako obnašati! Za občutljive punčke v našem svetu ni prostora.«