Draga Doroteja! (Vem, da je tvoje pravo ime Evelin, a zame boš za vedno
ostala Doroteja)
To pismo ti pišem, da boš vedela kako zelo si mi spremenila življenje.
In če boš slučajno nekoč videla realnost, kot jo pozna večina ljudi. Ker hočem,
da veš kaj se je zgodilo. Čeprav nekje globoko v sebi mogoče vseeno upam, da te
realnost ne bo dohitela, ker ni niti najmanj tako zabavna, kot so sanje. Čeprav
boš to pismo najbrž prebrala le v prvem primeru.
Živim na kmetiji, nekje bogu za hrbtom. Stran od vseh ljudi. To je
pomembno, da veš. Ker tisti prašiči, ki si jih želela rešiti… no, so že bili
rešeni, veš. Peljal sem jih na svojo ekološko kmetijo, ker nočem, da bi umrli v
neki klavnici. Pri meni so srečni in umirajo naravne smrti. Tovornjak s tistimi
prašiči pa je moja stara Angie… Ne vem, če si kdaj slišala za Rolling Stones? Tako
ime mu je dala ona. Moja Lia z dolgimi temnimi lasmi.
Moram ti povedat o njej,
da boš razumela celo zgodbo. Veš, ona ni bila samo neka navadna punca. Ona je
bila neka višja sila. Skupaj sva podirala zidove, živela sanje v realnosti. Tako
kot zdaj ti. Jaz sem igral kitaro, ona pa je plesala z vsemi tistimi njenimi
rutami in belimi rožami v laseh. In veš kak glas je imela. Ponoči, če je vse
mirno, včasih še vedno lahko slišim njen glas. In tako sva živela svobodno, v tistih
zlatih sedemdesetih letih, bila sva mlada in na vrhuncu svojega življenja. Vsak
dan sva poslušala The Doors, Led Zeppelin, Pink Floyd, Deep Purple, Roling
Stones in druge na velikem gramofonu v najini majhni garsonjeri, ki sva si jo
komajda privoščila s koncerti. Prižgala sva indijske dišeče palčke in sva bila v
drugem svetu, kjer je bilo vse tako lepo in pozitivno. Živela sva na soncu,
preneseno in dobesedno. Govoril sem ji: »Ti si moje sonce, veš to?« in se je vedno
samo nasmehnila.
No...in potem je en dan kar umrla. Nek navaden dan,
štiriindvajsetega julija je šla v morje, čeprav ni znala plavati. Ampak ona je
bila prepričana, da ji bo uspelo, morala je poskusiti. Takšna je pač bila ona. Vztrajna
in trmasta. Tisti dan se mi je zrušil cel svet. Veš, ker ona je bila moj svet.
Vse moje življenje se je vrtelo okoli nje. Pač bil sem mlad in moja družina me
ni razumela. Rekli so, da nisem njihov, ker ne študiram in imam dolge lase.
Rekli so, da je moje življenje samo zabava, nič resnega. Zato je bila ona vse
kar sem imel. Edina oseba, ki me je kdaj imela rada. Tisti dan, ko je umrla ona,
sem v resnici umrl tudi jaz. In samo zaradi nje nisem naredil samomora. Ker vem,
kako zelo je bila proti, da si sam vzameš življenje. Zato sem pač živel.
Lupina brez duše. Včasih sem se spraševal, če še imam srce, ker ga nisem čutil.
Ti bi me najbrž videla kot Pločevinkota.
Preselil sem se na staro dedkovo farmo in začel reševati krave, ovce
in prašiče, včasih tudi kakšno kokoš, ko sem jih lahko, ker nisem hotel, da
umrejo. Ker tudi ona ne bi hotela, da umrejo. V bistvu sem dosti njih kar
ukradel, ker nisem imel ne vem koliko denarja…
Tisti dan, ko so se najine poti križale sem ravno ukradel par prašičev
na različnih kmetijah. In sem se vozil v svoji stari Angie. Peljal sem se tudi
mimo umobolnice in spomnim se, da sem razmišljal, če mogoče tudi jaz spadam
tja. Človek, ki živi v preteklosti. Norec. Ampak se nisem ustavil. Ker toliko
pa sem trmast. Ker se ne smem predati. Če ne zaradi sebe pa vsaj zaradi nje.
Saj včasih sploh ne vem, če je bila res taka. Ampak jaz se jo spominjam kot
osebo brez napak. Angel, ki je za kratek čas prišel v moje življenje.
No in tako sem se vozil mimo tistih ogromnih temnozelenih smrek, v
strgani črni majici in sendvičem z majonezo v rokah, kot vsak teden in pel
Waiting for the sun.
»Waiting for you to - come along
Waiting for you to - hear my
song
Waiting for you to - come along
Waiting for you to - tell me
what went wrong
This is the strangest life I've
ever known«
Smreke so zastirale sonce. Kaka simbolika, ha! Ker ta pesem je
ponazarjala točno to, kar sem čutil celo svoje življenje, odkar nje ni bilo več
v njem. Čakajoč sonce. Celo življenje sem samo čakal… Ne vem na kaj. Mogoče na smrt.
Da bom spet z njo. Ker ta občutek, da jo bom nekoč še enkrat videl, ni izginil. Jaz ne verjamem v konce. Mislim duša je večna, umre samo telo in potem
nekje drugje, v nekem drugem življenju mogoče… zagotovo…se bova spet združila.
Samo čakanje nanjo, to čakanje na sonce je tako težko.
No in tako sva se tisti dan srečala. Stara Angie je zatajila, ko je
bilo to najmanj potrebno. Če bi te videl, bi bil manj neroden, bolj pazljiv. Da
ti ne bo kdaj padlo na pamet, da je bilo to namerno… Slišal sem samo kruljenje
prašičev. Mislil sem, da ni nikogar. Zato ker na tej cesti nisem še nikoli
videl človeka. Če povem po resnici mi sploh ni padlo na pamet, da je človeka na
tej cesti sploh mogoče srečati.
Zavora je popustila in Angie je šla vzvratno navzdol. Čutil sem samo
močan sunek, kot da sem nekaj zbil, mislil sem, da je srna, in naslednje kar
sem videl si bila ti, v svoji lepi modri obleki in belih žabah. In videl sem
kri, ki se je razlivala iz tvoje glave na sivo cesto. Prisežem, da se mi je
srce v tistem trenutku za nekaj časa zaustavilo. Ta kratek čas sem občutil kot
celo leto. Naslednjih dogodkov se pravzaprav sploh ne spomnim realno. Vse se je
zgodilo hitro in hkrati tako zelo počasi. Odprl sem vrata in stekel po cesti
navzgor in preklinjal svoj debel trebuh, ki me je oviral. Tvojo glavo sem vzel
v roke in prvič odkar je ona umrla, sem čutil solze v očeh in pritisk strahu,
ki mi je ovijal srce in mi krajšal dih. »Punčka ne sme umreti!« je bila mantra
mojih misli in nekako sem te spravil do umobolnice, ker je bila pač blizu.
Nisem smel tvegati, da bi umrla tam na mojih velikih krvavih rokah. Tvoja kri
je bila moja kri. Najbolj dragocena stvar v tistem trenutku. »Punčka ne sme
umreti!«
Na srečo so zdravniki dobro poskrbeli zate. Potem so mi povedali, da
si pobegnila, ker si prepričana, da živiš v Deželi Oz. In da so te starši
zapustili, ker se niso znali soočiti s tvojo bujno domišljijo. Majhna
simpatična punčka z modrim trakom v laseh… Tisti dan si postala moja punčka.
Ker sem prisegel, da bom od zdaj naprej jaz skrbel zate namesto tvojih staršev.
Ker vem kako je odraščati brez prave družine. Tisti dan si mi zlezla v srce in
prvič po Lii čutim življenje. Ker imam nov smisel. Skrbeti zate. Zato sem tukaj
že cel teden in čakam, da se zbudiš. V torek si za minuto že odprla oči in
vprašala po prašičih, ki si jim dala ime Minipigi. In zdaj čakam, da spet
odpreš oči. Da mi poveš o tem tvojem Ozu.
Da mi poveš vse.
Vem, da je bila to ekstremna situacija kako si prišla v moje
življenje, ampak sem vseeno hvaležen za to, veš. Mogoče te je poslala Lia. Kot
najino nesojeno hči. Hvala ti, ker zdaj
čutim. Doroteja, ki je Pločevinkotu vrnila srce.
»Can you feel it now that spring
has come.
And it's time to live in the
scattered sun.«
Tomas Ajet
Ni komentarjev:
Objavite komentar