Hočem bit lepa.

Hočem bit lepa. Od zmeraj. Čeprav je v tej besedi toliko dvoumnosti, ker definicije lepote v resnici ni. Vse je odvisno od oči. Ampak jaz hočem bit lepa. Vsaj sebi. Tudi, če mi kdo včasih reče, da sem, mislim, da nisem. Tudi če mi rečejo lepe stvari jim ne verjamem. Ker imam toliko stvari, ki bi jih želela spremeniti na sebi. Lahko bi bila malo bolj suha, imela bi lepšo kožo, bolj ovalen obraz, malo bi zrasla, imela mogoče večje oči, po možnosti zelene, dolge in goste lase... Vsaj en dan bi rada bila prava lepotica. Tista za katero se obrnejo vsi pogledi. En dan bi rada to probala. Tako, samo za foro, da vidim kako je.
In hkrati se počutim krivo, ker to pišem, saj v principu res ne razumem ljudi, ki se opredeljujejo glede na zunanji videz. Ker je v resnici važna samo notranja lepota. Potem si tudi navzven lep. Ampak tudi to mi manjka. Ker imam toliko nekih lastnosti, ki bi jih morala rešiti.
In tako gledam igralke v filmih in se sprašujem kako bi lahko postala tako samozavestna, kot one? Mogoče bi to rešilo moj problem z lepoto...
Zanimivo pa, da ko opazujem druge ljudi, v njih vedno vidim lepoto. Skoraj v vseh. In se potem sprašujem, če jo imam tudi jaz? Ker mogoče jo imam...samo, da je ne opazim. Mogoče jo opazijo drugi. Ne vem...
Samozavestni ljudje vidijo v sebi enako kar vidijo v njih drugi. Samo-zavedanje. No, jaz imam do tja še dolgo pot. Ampak če/ko pridem do tja (in upam, da pridem) bi rada, da bi ta tekst nekoč govoril o meni. Čakam na dan, ko bom dosegla pravo lepoto.