Leži na postelji z indijskim pregrinjalom na kateri počiva kitara (vesela, da jo je končno spustila iz rok) in se
nastavlja zadnjim toplim sončnim žarkom, ki prihajajo skozi odprto okno. In se
sprašuje, če kdo ve, da se je Gandhi
poročil pri trinajstih letih in da je bilo njegovi ženi ime Kasturba in je
imela samo štirinajst let?
Danes se počuti kot velika in sočna hodeča pomaranča, popolne
okroglične oblike. Ker je ravnokar odkrila novo dozo celulita na svoji riti in
ima v omari debelo bundo nevarno podobno teli okrogli pomarančni obliki o
kateri zdaj pišem. Si mislite, da bi se ljudje spremenili v pomaranče če bi: a)
Naenkrat pojedli preveč pomaranč ali b) Imeli na riti več kot recimo 30%
celulita? Po mojem bi bilo res zabavno gledati hodeče pomaranče.. Kako bi tekle
na avtobus, da ga ne bi zamudile s svojimi majhnimi kvadratnimi torbicami iz
krokodiljega usnja. In če bi se kaka zrela pomarančasta gospa po nesreči butnla
kam, bi se enostavno spuškala in bi od nje ostal samo pomarančni sok…
Zdaj spet je čokolado (mogoče podzavestno zato, da bi dokazala pomarančno teorijo s celulitom?) in se sprašuje zakaj ne more biti
normalna? Zakaj je vedno samo opazovalec tega življenja? Kot da je nek nor
znanstvenik (z afro frizuro.. vpliv Einsteina?), ki preučuje lastnosti redkih živalskih vrst, ki živijo na drugi
strani sveta nekje globoko v pragozdu. Tako ona preučuje človeško družbo, kot
nekaj njej popolnoma tujega. Je samo ob strani z mikroskopom in papirji in
teoretično ve vse o tej čudni vrsti, a ona pripada drugemu svetu. Je iz neke
druge pravljice, bi rekla njena mama. Ali je sem stepni volk, če mi Hesse ne bo
zameril te primerjave (kot da sem tako pomembna, da bi se Hesse sploh ukvarjal
s takimi vprašanji)?
Danes je sedela na faksu in profesor je vprašal kdo je naslikal
najbolj znan portret Picassa. In ona je vedela odgovor. Juan Gris, logično. A je bila tiho. Kot vedno. In vsi drugi tudi. Mogoče bi celo povedala odgovor,
če se ta tišina ne bi tako vlekla… Profesor se je razburil in videla je njegovo značilno žilo na vratu, ki mu je izstopila: »Kaj res nihče ne ve
odgovora?!« je zakričal in vsi so bili tiho. In je gledala sošolce.. Kaj res
nihče ne ve odgovora ali so tudi oni samo tako kronično sramežljivi? »Ti veš?«
je profesor vprašal in punca z dolgo črno kito je odkimala in ostala tiho. »Ti fant?« Spet
tišina. »Kaj sploh delate na akademiji, če mi ne znate povedati nekaj tako
osnovnega…« Bla, bla, bla… Nadaljevalo se je v klasično profesorsko pridigo in kar
se nje tiče v vedno večjo jezo. Jezna je bila na sebe. Zakaj je taka? Zakaj
ne pove na glas kar si misli? Zvonec je naznanil konec te brezpredmetne ure,
ki mogoče ne bi bila taka, če bi ona že v prvo povedala odgovor in vsem
dokazala, da je na akademiji z razlogom in da v resnici pozna odgovore na vsa ta
neumna vprašanja. In tako je pograbila zvezke in z vso silo šla iz
predavalnice. Z znanim čustvom, ki ga je boleče čutila v pljučih. Jeza in
razočaranje. Iz torbe je izbrskala slušalke in si jih zatlačila v ušesa. Na
mp3-ju navila volumen do konca in zaslišala pomirjajoče akorde Pink Floydov. In se je usedla v Tivoli, gledala let lastovk na nebu in razmišljala, če bi jo vzele s sabo v tropske kraje, če bi dovolj hitro spakirala kovčke. Tam bi
živela nekje na samem in jo vsa ta okolica ne bi tangirala. Lepo bi bilo.
Namesto tega je zdaj v študentskem domu, kjer se baše s čokolado
za tolažbo in se počuti kot velika neumna pomaranča. Mogoče pa bi bilo boljše,
če bi bila pomaranča. Potem ne bi imela obraza in tako vsaj logičen razlog
zakaj nikoli ne odpre ust.
Ni komentarjev:
Objavite komentar