Stojim pri ogledalu v bogatem hotelu Michelangelo, ki se nahaja eno ulico stran od dvorane Radio Music City Hall in je od trga Times Square in promenade Broadway oddaljen le kakšnih deset minut. Slečem svileno črno haljo, ki mi jo je podaril Alexander za najino sedmo obletnico. Stopim v veliko kad napolnjeno z zelo vročo vodo in z vonjem po vrtnicah. Nič več me ne more razveseliti. Samo ona je znala na novo pobarvati moje življenje, tako kot je z umazanim čopičem slikala svoja ogromna platna. Edina oseba v mojem celem življenju, ki je razumela moje besede in opazila slabo prikrit nasmešek.
Tisti dan je imela oblečeno belo poletno obleko, kasneje sem pomislila, da zagotovo zato, da bi se bolje videla v vodi, kajti estetika ji je vedno veliko pomenila. Izgledala je tako prepričano, ko je bosa hodila po mrzlem raskavem zidu, nič več je ni bilo strah. Iz daljave sem videla njen nasmeh in rdeča šminka je v polmraku naredila njene zobe snežno bele. Prvič sem jo videla tako srečno. Stala je na mostu in se za trenutek ozrla, da bi videla ali kdo gleda njen performans. Videla je množico ljudi in med njimi tudi mene. Najprej je celo minuto strmela vame, nato pa mi je pomežiknila. Šele v njenem pomenljivem mežiku sem končno razumela kaj je imela v mislih. Šele zdaj mi je bilo jasno zakaj me je pripeljala sem. Spoznanje je prišlo v moje otopele zaljubljene možgane prepozno. Tekla sem proti mostu kolikor hitro je bilo mogoče, a ona se je le smehljala z običajno milino in odštevala sekunde. »Tri, dva, ena…« Videla sem njen skok in slišala zamolkel udarec, ko je priletela na ostre skale, ki so pokončale že ogromno drugih izgubljenih duš. Nisem pogledala v črno reko, ki je odnašala njeno telo. O njej nočem razmišljati na ta način. Hočem se je spominjati kot čudovito rdečelaso , pegasto petindvajsetletnico, ki je s svojim čopičem ustvarjala nove svetove. Ki je bila vila. Ki mi je pokazala kaj pomeni ljubiti.
Sedim v kadi in razmišljam o njej, a vse kar čutim je otopelost. Pravzaprav ne čutim ničesar. Počasi potopim glavo pod mehurčkasto vodo, da se pridušijo vsi zvoki. Pomislim kako lepo bi se bilo zdaj ubiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar