Zmešano glasne imaginarne osebe v središču mojih možganov igrajo poker

Včasih jih prav razločno slišim kako kričijo v moji glavi. Dramske osebe in liki iz romanov, ki hočejo biti preliti iz moje glave na papir. Danes so grozno glasni. Sploh natakarica, ki dela najboljšo spomladansko omako. Je rekla, da se počuti staro, ker jo držim v glavi že dve leti. Ja, vem, oprosti, samo danes ne morem. Zakaj ne, me jezno vpraša. Danes ne morem, kaj ne vidiš, da ne morem niti gledat?
Danes ponoči so me napadli liki v moji glavi. Celo noč so mi šepetali odlomke nekih prihodnjih besedil, me silili, da vstanem iz postelje in jih napišem. Kričali in me tiho vprašali kdaj bo prišel čas, ko bom premagala lenobo. Jst pa sem hotla samo spat, ampak me niso spustili. Nisem jih mogla niti napisat, da bi me pustili, ker so govorili en čez drugega in jaz sem bila samo tako grozno utrujena. Kako naj slišim ob vsem tistem prepletu glasov v svoji glavi? Potem so si, povrh vsega, naredili še žurko z muziko. In jst sem se potila, se premetavala po postelji, se spraševala če sanjam ali sploh še nisem zaspala? In to lih en dan pred kolokvijem.
Zato sem danes pozabila ime gledališča iz 17 stoletja v Franciji in se nisem mogla spomniti elizabetinskih avtorjev. Še dobro, da sem se spomnila vsaj imena Shakespearovih dram, to bi bla res sramota, če se jih ne bi... In pri vsakem vprašanju sem napenjala možgane, da bi se spomnila podatke, ki sem jih v normalnem stanju stresala z rokava. Ne vem, v glavi sem imela vato. Zdaj ko bi rabla like v glavi, da mi prišepnejo odgovor pa so vsi potihnili. Ker so verjetno imeli mačka od nočnega žuranja. Hvala lepa za glasove, ki mi nič ne pomagajo...
Danes sem kot v vati. Danes ne morem nič. Ne morem verjet, da sem celo spisala nekaj skupaj. Verjetno od dolgčasa in da bi utišala njih. Ne, danes vas še ne bom spravila ven iz glave, danes sem sama in vas rabim, da mi delate družbo. Mogoče jutri. Jutri res.

Kuščar je najbolj pametna oseba tega bloga...

Vedno, ko se imam za učit postanem hiperproduktivna. Za vse stvari, ki NE vključujejo obveznosti, ki jih moram naredit. In tako namesto, da bi se učila ali napisala dramo za Žanino, pišem vse ostale stvari in delam plane za prihodnost in berem knjige (ki nimajo veze s predmeti na faksu) in hodim ven, se družim s prijatelji, kuham in jem, en dan sem šla z nikom do morja in v Trst.. skratka delam vse, samo da se mi ni treba učit.

Kadar pa imam prosti čas, ko nimam nobenih obveznosti in bi lahko delala vse zgoraj naštete stvari brez kančka slabe vesti, se zabubim v posteljo ku neka vešča, cele dneve jem čokolade, gledam v strop z nogami v zraku, porabim eno uro samo za neko brezvezno neproduktivno razmišljanje in gledam filme. Cele dneve. In potem me začne bolet glava in tik preden zaspim se mi v nekem zelo zaprašenem kotu možganov pojavi misel, da bi mogoče lahko kaj napisala, ampak tega itak ne naredim, ker sem potem preveč zaspana in utonem v spanec v poležani postelji, ki vsebuje mrvice čokolade in zmečkane pouštre.

Ku sem kar neki. Zdej bi stresla samo sebe za rame in si zatežila: "Tamara, začni delat za faks in ko boš fraj, pejdi vn iz svoje luknje in pohaji takrat!" Samo kaj ko vem, da bi bilo to teženje brezpredmetno, ker bi me Tamara samo pogledala, mi zagotovila, da se bo od zdaj naprej držala tega novega plana in potem bi čez čas spet delala popolnoma enako kot prej. Ker njo nič ne izuči. Ker celo malo uživa v tej svoji muhavosti in tem, da jo noben še ni prav pogruntal. Niti sama sebe še ni.

Včasih se obnaša kot nuna. Je prijazna (ker se drži Ghandijevega načela "Bodi sprememba, ki jo želiš videti" (čeprav to ni lih vedno tako)), verjame v Boga, v neko višjo silo, pridejo obdobja, ko ne spije niti kapljice alkohola in je samo zdravo, ko je v njej ena sama luč in ne gleda grozljivk, niti Tarantinota! Takrat ima rada metuljčke, krilca, bleščice, nežne poljube in čisto ljubezen. Posluša lepe melodične pesmi in vadi jogo.

In potem kar naenkrat pride do spremembe, ko dobi potrebo, da bi se napila na mrtvo, posluša samo hardcore muziko, čisti rock, punk alpa kaj v stilu Knife party. Takrat pride obdobje, ko jo boli k za vse, ko ji gre samo za užitek in pleše do jutra, ko so ji všeč pogledi na njej, ko je nezdravo in spi premalo, ko želi adrenalin, pleza čez ograje in se počuti kul, je spremenljiva in privlači... Več ne bom povedala, ker me je te strani malo sram. Jst ji rečem stran prostitutke. Včasih mi je všeč, če ljudje poznajo samo prvo in imam to drugo samo za sebe.

In potem se obe med sabo kregata. Ker nuni ni všeč, če nekdo ne vidi niti kančka prostitutke in prostitutki ni všeč, če v njej ne vidijo vsaj malo nune. Sta siamski dvojčici združeni v enem telesu.

Ta blog je bil tko egocentričen, da sploh ne morem verjet.

Pozdravljam vas, dragi bralec. (Če bo kdo to kdaj prebral.. Če bom kdaj imela jajca, da to kam objavim.)

Otopelost (zelo kratka zgodba)

Stojim pri ogledalu v bogatem hotelu Michelangelo, ki se nahaja eno ulico stran od dvorane Radio Music City Hall in je od trga Times Square in promenade Broadway oddaljen le kakšnih deset minut. Slečem svileno črno haljo, ki mi jo je podaril Alexander za najino sedmo obletnico. Stopim v veliko kad napolnjeno z zelo vročo vodo in z vonjem po vrtnicah. Nič več me ne more razveseliti. Samo ona je znala na novo pobarvati moje življenje, tako kot je z umazanim čopičem slikala svoja ogromna platna.  Edina oseba v mojem celem življenju, ki je razumela moje besede in opazila slabo prikrit nasmešek.  

Tisti dan je imela oblečeno belo poletno obleko,  kasneje sem pomislila, da zagotovo zato, da bi se bolje videla v vodi, kajti  estetika ji je vedno veliko pomenila. Izgledala je tako prepričano, ko je bosa hodila po mrzlem raskavem zidu, nič več je ni bilo strah.  Iz daljave sem videla njen nasmeh in rdeča šminka je v polmraku naredila njene zobe snežno bele. Prvič sem jo videla tako srečno. Stala je na mostu in se za trenutek ozrla, da bi videla ali kdo gleda njen performans. Videla je množico ljudi in med njimi tudi mene. Najprej je celo minuto strmela vame, nato pa mi je pomežiknila. Šele v njenem pomenljivem mežiku sem končno razumela kaj je imela v mislih. Šele zdaj mi je bilo jasno zakaj me je pripeljala sem. Spoznanje je prišlo v moje otopele zaljubljene možgane prepozno. Tekla sem proti mostu kolikor hitro je bilo mogoče, a ona se je le smehljala z običajno milino in odštevala sekunde. »Tri, dva, ena…« Videla sem njen skok in slišala zamolkel udarec, ko je priletela na ostre skale, ki so pokončale že ogromno drugih izgubljenih duš. Nisem pogledala v črno reko, ki je odnašala njeno telo. O njej nočem razmišljati na ta način. Hočem se je spominjati kot čudovito rdečelaso , pegasto petindvajsetletnico, ki je s svojim čopičem ustvarjala nove svetove. Ki je bila vila. Ki mi je pokazala kaj pomeni ljubiti.

Sedim v kadi in razmišljam o njej, a vse kar čutim je otopelost. Pravzaprav ne čutim ničesar. Počasi potopim glavo pod mehurčkasto vodo, da se pridušijo vsi zvoki. Pomislim kako lepo bi se bilo zdaj ubiti. 

Rakolini v smeteh menda kričijo na svojo uničevalko!

Tata posluša D-mol od Balaševića in jst jem božansko dobro bajadero. Njami. Čeprav je užitek malo manjši, ker mislim, da upravičeno sumim, da je mama skrila pladenj, ker ve, da bi drugače pojedla vse, kot se je zgodilo s kokosovimi kroglicami. Ups. 

Vseeno...vem, da si mi fouš. Če nisi pa bi mogu bit. Ti, ja. Tisti edini človek, ki je kdajkoli odpru tukaj prisotni blog in ni jst. Ob tej priložnosti se ti zahvaljujem za podarjen čas. Ne, čaki. Ne še zapret! Ah, verjetno si že zaprl, razen, če nisi z agrft-ja in iščeš odgovor za mojo nesocialnost? Ali morda član osnovnošolske skupnosti, ki se sprašuje, če sem še vedno čudna? Ali stalker iz tretjega letnika? Lej, vem, da sem popolna, ampak ti in jst... to ne bi nikoli šlo, sorry. Kdorkoli že si, sploh če me smatraš kot zelo simpatično, fajn in popolno osebo (90% se zdim taka, ja, vem, ja..kar zardevam, no!...) pa pošiljam virtualni objem. Upam, da uživate ob branju mojih frustracij. Mua :*

 

Trenutek tišine zdaj, da poslušamo tole pesem:  https://www.youtube.com/watch?v=mQLkcg6j6I0 

....

....

....

Ok, lahko govorite naprej. Sem dobre volje, lalala! Mogoče zato, ker je zdaj čas učenja in mi ni treba več hodit na predavanja vsak dan. Sej ne da ne maram predavanj... 

Waaa, mama mi je zdej v postljo prinesla krožnik širokih rezancev s sirovo-bučkasto omako s parmezanom! 

Ful sem navdušena! 

Ob tem sem se spomnla na tortelini ankdoto, kot sem poimenovala dogodek, ki se navezuje na torteline, ki sem jih jedla pred tremi meseci. Ker od takrat naprej jih ne jem več. Razlog? Pač en dan sem šla v trgovino in si kupila velike sirove torteline, šla v dom, jih skuhala in prelila z gorgonzolo. In potem sem ugriznila v prvega in je imel okus po ribi! Bljak. In sem šla do koša za smeti in vem potegnila embalažo, ki je že smrdela po bananah (ker imamo s cimrami zelo rade banane <3) in prebrala sestavine. In piše: Možne sledi morskih sadežev. In tko grem vseeno pojest še dva tortelina, ker sem bla na smrt lačna... In kar naenkrat sem vidla, da imajo v bistvu obliko raka. Je še kdo kdaj opazu to? Vsaj obliko mini mini piščanca? Ne? Ok, jst pa sm, in kaj zdej?! V glavnem, jem torteline-rake in kar naenkrat sem pomislila, da je mogoče, da so to v bistvu pravi raki, ki jih je ena naprava pretvorla v torteline. Pač, da ne rabijo moke so pretvorli kar rake v torteline in jih napolnili s sirom in pripisali kao da so mogoče sledi morskih sadežev... No po tem so tortelini-raki, ki sem jih dala ime rakolini zaključili...no recimo samo to, da ne v mojem želodcu. In od takrat naprej je moja četrta najljubša jed ratala malo manj najljubša. Čeprav, ko jih zdaj gledam....

Nevermind. Se mi zdi, da pada dež. 

Če ne bi bla alergična na mačke, bi ful imela mačko. Tako lepo. S kjero bi si dajale high five in bi bla moja najboljša prijateljca. 

Ta spodnja slikca mi je smešna. Ne vem zakaj. Mogoče, ker ga ta pošast tko gleda. Tko kot mi je tista pod njo. Vedno ko jo vidim se smejem. Skoraj tako kot takrat, ko vidim kako prileti svinčnik v Barnyjev nos. Hahaha. Moram naredit seznam najbolj smešnih stvari, samo po mojem okusu. Verjetno bi mogla ovdarit SAMO PO MOJEM. Ker menda imam rahlo poseben humor. In kaj, meni so moje šale ful smešne.  

Zdej pa grem, čeprov bi še pisala.. ampak ko pridem do svojega humorja je bolje zapustiti situacijo. Sploh pa poslušam blues in to nima nikoli dobre posledice. :) 

Čao! 

Seznam desetih antipatičnih stvari

Seznam desetih stvari, ki mi res niso najbolj simpatične:

1. Večina še vedno živečih umetnikov oziroma skoraj vsi umetniki, ki sem jih kdajkoli osebno spoznala... kar neki so mi. Vsi. Ok, večina njih. Večino dni. 

2. Ljudje, ki se imajo za nekaj več, ker npr. študirajo fiziko. Pa kaj si ti, da si več ku jst, a?!

3. Ljudje, ki ne marajo čokolade. Teh ne maram zaradi zelo osebnih razlogov.

4. Ljudje, ki opravljajo stvari, ki so od resnice oddaljene, kot je oddaljen satelit nekje izven mlečne ceste od najmanjše ribe sredi oceana. 

5. Ljudje, ki mi še vedno težijo zaradi vegetarijanstva plus vse debate na to temo, ker jih poslušam več kot trinajst let. Ah. Samo to lahko rečem. 

6. Ljudje, ki si naredijo mnenje, še preden vidijo stvari z lastnimi očmi oziroma sodijo osebe ne da bi imeli z njimi eno pravo debato. 

7. Ljudje, ki ne rečejo "na zdravje", "hvala" (ko jim npr. zaželiš srečo), ki ne rečejo niti "dober tek" ali "prosim". Ljudje, ki niso prijazni. Lahko bi imeli kak znak na sebi, da bi jih prepoznala in bi jih skenslala iz svojega življenja. 

8. (Da ne bom samo na ljudeh, ki jih očitno na splošno ne maram... )Ko imam o svojem življenju tak občutek, kot da samo navidezno zgleda, da se premika, čeprav sem v resnici cel čas na mestu. 

 

9. Popki. Bljak. 

10. Moja sramežljivost, ki ji ne poznam razloga. 

Mr Jing and Miss Jang

Ležim v postelji na pol na tebi in božam tvojo brado. Še vedno diham globoko, a srce se že počasi umirja. Danes imava dober dan. Gledam tvoj profil. Razmišljam, da še nikoli nisem videla lepšega. Vsaj v živo ne. Oblečeno imam majico, ki diši po tebi in po moškem parfumu. Gledaš nekam naprej in me odsotno božaš po nogi. Verjetno se sploh ne zavedaš kakšno reakcijo sproži tvoj najmanjši dotik. Potem se obrneš k meni, se nasmehneš na tisti svoj poseben način in kljub temu, da ne poznam razloga za to, se nasmehnem nazaj. Lepo je. In potem zapleteš roke v moje lase in me počasi poljubiš. Po nogah in rokah čutim mravljince užitka. Pokrijeva se z vijola deko in gledam globoko v te zelene oči. V takšnem trenutku se vsi dvomi, ki se mi kdaj porodijo izven te postelje, razblinijo. Ker v tvojih očeh vidim svoj odsev. In to se zdi tako prav. Kot da ne sme ali ni mišljeno, da bi bilo drugače. Ker midva sva jing jang in eden brez drugega ne obstajava. 

Hočem bit lepa.

Hočem bit lepa. Od zmeraj. Čeprav je v tej besedi toliko dvoumnosti, ker definicije lepote v resnici ni. Vse je odvisno od oči. Ampak jaz hočem bit lepa. Vsaj sebi. Tudi, če mi kdo včasih reče, da sem, mislim, da nisem. Tudi če mi rečejo lepe stvari jim ne verjamem. Ker imam toliko stvari, ki bi jih želela spremeniti na sebi. Lahko bi bila malo bolj suha, imela bi lepšo kožo, bolj ovalen obraz, malo bi zrasla, imela mogoče večje oči, po možnosti zelene, dolge in goste lase... Vsaj en dan bi rada bila prava lepotica. Tista za katero se obrnejo vsi pogledi. En dan bi rada to probala. Tako, samo za foro, da vidim kako je.
In hkrati se počutim krivo, ker to pišem, saj v principu res ne razumem ljudi, ki se opredeljujejo glede na zunanji videz. Ker je v resnici važna samo notranja lepota. Potem si tudi navzven lep. Ampak tudi to mi manjka. Ker imam toliko nekih lastnosti, ki bi jih morala rešiti.
In tako gledam igralke v filmih in se sprašujem kako bi lahko postala tako samozavestna, kot one? Mogoče bi to rešilo moj problem z lepoto...
Zanimivo pa, da ko opazujem druge ljudi, v njih vedno vidim lepoto. Skoraj v vseh. In se potem sprašujem, če jo imam tudi jaz? Ker mogoče jo imam...samo, da je ne opazim. Mogoče jo opazijo drugi. Ne vem...
Samozavestni ljudje vidijo v sebi enako kar vidijo v njih drugi. Samo-zavedanje. No, jaz imam do tja še dolgo pot. Ampak če/ko pridem do tja (in upam, da pridem) bi rada, da bi ta tekst nekoč govoril o meni. Čakam na dan, ko bom dosegla pravo lepoto.

Praktičen primer karme part 1

Bil je eden od tistih jesenskih dni okrog noči čarovnic, ko mi vse deluje nekako v Tim Burton stilu, ko sem hodila ob Ljubljanici in v ušesih mi je igrala neka nepopularna rock pesem. Hodila sem najbolj hitro kolikor se je dalo, saj se mi je mudilo na predavanje iz teorije režije, česar nisem želela spet zamuditi. Ravno sem želela zaviti v majhno cestico na desni, ko me je nekdo povlekel za roko. Obrnila sem se in tam je stal plešasti moški star približno šestdeset let in obupanega izraza na obrazu.

"Gospodična, imate mogoče telefon?"

"Amm...ja", sem rekla malo nezaupljivo in izklopila glasbo.

"Dejte prosim, posodite mi za en hiter klic."

Gledala sem ga in razmišljala kaj je bolj pomembno - faks ali ta človek. Po par sekundah tišine sem se odločila.

"Ok, samo če lahko čimbolj hitro, ker se mi res mudi." Kot lepo vzgojena punca, sem mu dala telefon in potrpežljivo čakala, da opravi klic kljub uri.

"Ne zvoni! Dej prob ti." 

Poskušala sem vzpostaviti signal, a telefon res ni zvonil. Na telefonu sem videla uro in z grozo ugotovila, da imam le še sedem minut do pričetka predavanj. Ampak sem vseeno poskušala še enkrat, saj me je njegov obupan izraz res ganil. Moški je telefon spet prislonil na uho.

"Halo? Halo? ... Ah, spet nč ne zvoni! Dej še enkrat."

Prestopila sem se in mu poskušala na lep način povedati, da nimam časa. 

"Ok, samo še enkrat, ker moram res it."

"Ja, prob ti. Poglej, če zej zvoni."

Poskušala sem še enkrat in telefon je tokrat končno zvonil. Čakala sem, da se kdo javi, a na drugi strani se je slišalo le zamolklo zvonenje v prazno. 

"Gospod, noben se ne javi..."

"Prob še enkrat, dej."

"Ampak če se noben ne javi. In jst res moram it."

"Dej prob še enkrat. 031..."

"Sej imam številko, ma očitno ta oseba k jo kličete ne sliši telefona."

"Aha, dej še enkrat."
Poklicala sem še enkrat, za vsak slučaj, a stanje je bilo isto kot prej.
"Še enkrat!"

"Ne morem. Lejte, lahko napišem sms, samo to je tudi vse." sem rekla, ker se mi je še vedno malo smilil.

"Ja ja, to ja. To lahko. Amm... Pokliči svojega moža Ratkota napiš." 

"Evo, sem napisala. No zdej pa grem."

S hitrimi koraki sem zapustila prizorišče, a sem za sabo takoj slišala moškega. 

"Dej pokaž kaj si napisala."

Ustavila sem se, klub temu, da mi je vse skupaj začelo smrdeti po izkoriščanju in totalni neepmatiji osebe ob meni sem mu pokazala sms. Moški je pet minut bulil v telefon. 

"Ne! Si narobe napisala moj ime! Ne RaDko, ampak RaTko, s T-jom, a razumeš. Dej poprav." 

Ta Rad/tko mi je šel vedno bolj na živce (kot da njegova žena ne bi poštekala, da gre za njenega moža, če bi napisala Ratko), ampak sem zaradi ukoreninjenega spoštovanja do starejše populacije, vseeno popravila njegovo ime in si vmes ponavljala, da je bistvo človeškega življenja to, da si dobra oseba. 

"Sem popravla. Zdej pa res moram it, nasvidenje" 

Moški me je nenadoma namrgodeno pogledal.

"Sam lahko bi mi pomagala ane...Teli mladi ste vsi..." 

Nisem slišala pridevnika, ki ga je povedal, ampak se mi je vse skupaj zdelo popolnoma nefer. Ampak sem ga pustila na miru, ker sem vedla, da sem naredila vse, kar sem lahko. Kdo pa je dandanes še iskreno hvaležen sočloveku? Na žalost vidim, da je vedno več egoistov. 

Potem sem prišla na faks in ugotovila, da me je pri vratarju čakala Milka čokolada s pripisom: "za Tami" brez podpisa, poleg tega pa se je tisti dan predavanje začelo petnajst minut bolj pozno kot ponavadi in tako sem, če nič drugega, dobila še en dokaz več, da karma res obstaja.  

Sreča

Razmišljam kdaj v svojem življenju sem bila resnično, stoprocentno srečna (govorim o tistih majhnih trenutkih sreče) ali vsaj priča popolni sreči nekoga drugega... In sem prišla do naslednjih ugotovitev:

1) Srečen si v tistem trenutku, ko te pol dneva na busu tišči na wc in končno izprazniš svoj preobremenjeni mehur, ker si pred tem popil liter jabolčnika in ti voznik noče ustavit.

2) Prvi grižjaj margerite sredi Verone po celem dnevu ogledov, ki jo ješ na rdeče-belem kockastem prtu v sončni svetlobi neke majhne gostilne z brkatim kuharjem in te medtem ko ješ gleda tipičen paket gresinov.

3) Čokolatin na hotelskem pouštru po petih tednih diete brez sladkorja.

4)  Dan, ko se ne bo videl niti en mozolj več na mojem groznem obrazu (ali bo kdaj prišel ta dan?)

5) Dan, ko izveš, da si naredil vse izpite in imaš pred sabo tri mesece brezdelja.

6) Ko te tata pelje gledat tekmo od Milana.

7) Ko občutiš tisti prvi mehki stik svojih ustnic z ustnicami nekoga, ki si ga na smrt pogrešal tri mesece in čutiš v trebuhu tisto, čemur ljudje verjetno rečejo metuljčki. .

8) Ko poslušaš pesem ob kateri dobiš mravljince po celem telesu in si po možnosti na dvanajsturni vožnji v avtu in si srečen, ker veš da boš dvanajst ur delal svojo najljubšo stvar. Vožnja + muzika.

9) Ko med najhujšo nevihto ješ jagode s čokolado in med bliskanjem probaš nekaj prepovedanega, kar se v tistem trenutku občuti popolnoma prav.

10) Ko narediš vse obveznosti in preživiš cel dan na travniku s francoskim jagodnim sirupom in ljubljeno osebo in tudi, če pada dež te boli briga za cel svet, ker je preveč lepo ležat na travi sredi poletja in gledat v nebo.

11) Ko gledaš risanko Swan princess na sredi velikega nogometnega igrišča sredi noči z najboljšo prijateljico in vidiš prvi utrinek v svojem življenju.

12) Ko si pijan z najboljšimi prijatelji, ko plešeš kot zmešan in poješ na ves glas.

13) KO sediš z družino v dnevni sobi, se pogovarjaš tri ure, medtem ko se iz zvočnikov sliši Balaševićev glas.

14) Ko preliješ nekaj iz svoje domišljije na papir.

15) Po treningu, ko si ves poten, se greš stuširat in se uležeš v mehko posteljo s svežimi dišečimi prevlekami...

16) Ko sam gledaš Disneyeve risanke alpa Harryja Potterja zavit v deko in imaš v rokah vroč kakav, čokolado in čips (ja, to dvoje skupi je dobro).

17) Ko si zvečer ful zaspan, ampak nočeš it spat, ker ti je tako fajn kar delaš in komaj čakaš naslednji dan kdaj se boš zbudil

Resno razmerje s hladilnikom (to ni zgodbica)

 

Sem hotla napisat kej pametnega, samo zgleda da sem preveč lačna, ker podzavestno izbiram take slike. In zdaj si predstavljam ljudi, ki gledajo to objavo in bi najrajši iztrgala iz njihovih rok tiste njihove panine, čokoladice, piškote, sadje, pice, večerje, kosila, zajtrke in malce in jih požrla z njimi vred. Namesto tega pa se grem pogovorit s svojim hladilnikom. Sva v resni zvezi, čeprav je včasih tudi komplicirano, ker mi na trenutke enostavno ne ponuja dovolj. In kdaj je totalno hladen z mano. 

REKLI SO, DA SEM DRUGAČNA ali zgodbica številka tri

Z rokami lovim sončne žarke medtem, ko po zraku letijo milni mehurčki. Vrtim se okoli in okoli in okoli in se smejem. Na glas. Zelo zelo glasno se smejem, da me slišijo vsi. In spustim lase. Gledam zelene krošnje in poslušam ptice.
Rekli so, da sem drugačna.
In me ni zanimalo. Vseeno sem se vrtela in vohala rože in gledala v sonce.
Rekli so, da sem drugačna.
In jaz sem se vrtela in poljubila starše. Objela prijatelje. In nisem slišala.
In spet so rekli, da sem drugačna.
In sem se za trenutek nehala vrteti.
Drugačna?
Pogledala sem okoli sebe, prvič zares odprla oči.
Zdaj sem na odru in reflektorji so usmerjeni name. Tišina v velikem prostoru v parterju je popolna. Kar naenkrat vidim na svojem telesu tristo pogledov, kar naenkrat mi ni več vseeno. Obsojanja in šepetanje. Roko dam čez obraz in zbežim na wc. Popravim si krilo, izperem pot s telesa in milne mehurčke, ptice, sonce in poljube spravim v majhno škatlico v svoje srce. Nihče ne ve, da je tam. Na obraz nanesem bel puder in nevsiljivo šminko. Ko pridem nazaj iz wcja me tu pa tam kdo že malo lepše pogleda. Prijazni so z mano, a vem, da za hrbtom govorijo. Počutim se kot tujec. Potem se spomnim, da to res sem. Zdaj se nahajam v drugem svetu, na odru. Ni več travnika. »Ne bi se smela tako obnašati! Za občutljive punčke v našem svetu ni prostora.«

WAITING FOR THE SUN (drugi del)

Draga Doroteja! (Vem, da je tvoje pravo ime Evelin, a zame boš za vedno ostala Doroteja)

To pismo ti pišem, da boš vedela kako zelo si mi spremenila življenje. In če boš slučajno nekoč videla realnost, kot jo pozna večina ljudi. Ker hočem, da veš kaj se je zgodilo. Čeprav nekje globoko v sebi mogoče vseeno upam, da te realnost ne bo dohitela, ker ni niti najmanj tako zabavna, kot so sanje. Čeprav boš to pismo najbrž prebrala le v prvem primeru.

Živim na kmetiji, nekje bogu za hrbtom. Stran od vseh ljudi. To je pomembno, da veš. Ker tisti prašiči, ki si jih želela rešiti… no, so že bili rešeni, veš. Peljal sem jih na svojo ekološko kmetijo, ker nočem, da bi umrli v neki klavnici. Pri meni so srečni in umirajo naravne smrti. Tovornjak s tistimi prašiči pa je moja stara Angie… Ne vem, če si kdaj slišala za Rolling Stones? Tako ime mu je dala ona. Moja Lia z dolgimi temnimi lasmi. 

Moram ti povedat o njej, da boš razumela celo zgodbo. Veš, ona ni bila samo neka navadna punca. Ona je bila neka višja sila. Skupaj sva podirala zidove, živela sanje v realnosti. Tako kot zdaj ti. Jaz sem igral kitaro, ona pa je plesala z vsemi tistimi njenimi rutami in belimi rožami v laseh. In veš kak glas je imela. Ponoči, če je vse mirno, včasih še vedno lahko slišim njen glas. In tako sva živela svobodno, v tistih zlatih sedemdesetih letih, bila sva mlada in na vrhuncu svojega življenja. Vsak dan sva poslušala The Doors, Led Zeppelin, Pink Floyd, Deep Purple, Roling Stones in druge na velikem gramofonu v najini majhni garsonjeri, ki sva si jo komajda privoščila s koncerti. Prižgala sva indijske dišeče palčke in sva bila v drugem svetu, kjer je bilo vse tako lepo in pozitivno. Živela sva na soncu, preneseno in dobesedno. Govoril sem ji: »Ti si moje sonce, veš to?« in se je vedno samo nasmehnila. 

No...in potem je en dan kar umrla. Nek navaden dan, štiriindvajsetega julija je šla v morje, čeprav ni znala plavati. Ampak ona je bila prepričana, da ji bo uspelo, morala je poskusiti. Takšna je pač bila ona. Vztrajna in trmasta. Tisti dan se mi je zrušil cel svet. Veš, ker ona je bila moj svet. Vse moje življenje se je vrtelo okoli nje. Pač bil sem mlad in moja družina me ni razumela. Rekli so, da nisem njihov, ker ne študiram in imam dolge lase. Rekli so, da je moje življenje samo zabava, nič resnega. Zato je bila ona vse kar sem imel. Edina oseba, ki me je kdaj imela rada. Tisti dan, ko je umrla ona, sem v resnici umrl tudi jaz. In samo zaradi nje nisem naredil samomora. Ker vem, kako zelo je bila proti, da si sam vzameš življenje. Zato sem pač živel. Lupina brez duše. Včasih sem se spraševal, če še imam srce, ker ga nisem čutil. Ti bi me najbrž videla kot Pločevinkota. 

Preselil sem se na staro dedkovo farmo in začel reševati krave, ovce in prašiče, včasih tudi kakšno kokoš, ko sem jih lahko, ker nisem hotel, da umrejo. Ker tudi ona ne bi hotela, da umrejo. V bistvu sem dosti njih kar ukradel, ker nisem imel ne vem koliko denarja…

Tisti dan, ko so se najine poti križale sem ravno ukradel par prašičev na različnih kmetijah. In sem se vozil v svoji stari Angie. Peljal sem se tudi mimo umobolnice in spomnim se, da sem razmišljal, če mogoče tudi jaz spadam tja. Človek, ki živi v preteklosti. Norec. Ampak se nisem ustavil. Ker toliko pa sem trmast. Ker se ne smem predati. Če ne zaradi sebe pa vsaj zaradi nje. Saj včasih sploh ne vem, če je bila res taka. Ampak jaz se jo spominjam kot osebo brez napak. Angel, ki je za kratek čas prišel v moje življenje.

No in tako sem se vozil mimo tistih ogromnih temnozelenih smrek, v strgani črni majici in sendvičem z majonezo v rokah, kot vsak teden in pel Waiting for the sun.

»Waiting for you to - come along

Waiting for you to - hear my song

Waiting for you to - come along

Waiting for you to - tell me what went wrong

This is the strangest life I've ever known« 

Smreke so zastirale sonce. Kaka simbolika, ha! Ker ta pesem je ponazarjala točno to, kar sem čutil celo svoje življenje, odkar nje ni bilo več v njem. Čakajoč sonce. Celo življenje sem samo čakal… Ne vem na kaj. Mogoče na smrt. Da bom spet z njo. Ker ta občutek, da jo bom nekoč še enkrat videl, ni izginil. Jaz ne verjamem v konce. Mislim duša je večna, umre samo telo in potem nekje drugje, v nekem drugem življenju mogoče… zagotovo…se bova spet združila. Samo čakanje nanjo, to čakanje na sonce je tako težko.

No in tako sva se tisti dan srečala. Stara Angie je zatajila, ko je bilo to najmanj potrebno. Če bi te videl, bi bil manj neroden, bolj pazljiv. Da ti ne bo kdaj padlo na pamet, da je bilo to namerno… Slišal sem samo kruljenje prašičev. Mislil sem, da ni nikogar. Zato ker na tej cesti nisem še nikoli videl človeka. Če povem po resnici mi sploh ni padlo na pamet, da je človeka na tej cesti sploh mogoče srečati.

Zavora je popustila in Angie je šla vzvratno navzdol. Čutil sem samo močan sunek, kot da sem nekaj zbil, mislil sem, da je srna, in naslednje kar sem videl si bila ti, v svoji lepi modri obleki in belih žabah. In videl sem kri, ki se je razlivala iz tvoje glave na sivo cesto. Prisežem, da se mi je srce v tistem trenutku za nekaj časa zaustavilo. Ta kratek čas sem občutil kot celo leto. Naslednjih dogodkov se pravzaprav sploh ne spomnim realno. Vse se je zgodilo hitro in hkrati tako zelo počasi. Odprl sem vrata in stekel po cesti navzgor in preklinjal svoj debel trebuh, ki me je oviral. Tvojo glavo sem vzel v roke in prvič odkar je ona umrla, sem čutil solze v očeh in pritisk strahu, ki mi je ovijal srce in mi krajšal dih. »Punčka ne sme umreti!« je bila mantra mojih misli in nekako sem te spravil do umobolnice, ker je bila pač blizu. Nisem smel tvegati, da bi umrla tam na mojih velikih krvavih rokah. Tvoja kri je bila moja kri. Najbolj dragocena stvar v tistem trenutku. »Punčka ne sme umreti!«

Na srečo so zdravniki dobro poskrbeli zate. Potem so mi povedali, da si pobegnila, ker si prepričana, da živiš v Deželi Oz. In da so te starši zapustili, ker se niso znali soočiti s tvojo bujno domišljijo. Majhna simpatična punčka z modrim trakom v laseh… Tisti dan si postala moja punčka. Ker sem prisegel, da bom od zdaj naprej jaz skrbel zate namesto tvojih staršev. Ker vem kako je odraščati brez prave družine. Tisti dan si mi zlezla v srce in prvič po Lii čutim življenje. Ker imam nov smisel. Skrbeti zate. Zato sem tukaj že cel teden in čakam, da se zbudiš. V torek si za minuto že odprla oči in vprašala po prašičih, ki si jim dala ime Minipigi. In zdaj čakam, da spet odpreš oči. Da mi poveš o tem tvojem Ozu.  Da mi poveš vse.

Vem, da je bila to ekstremna situacija kako si prišla v moje življenje, ampak sem vseeno hvaležen za to, veš. Mogoče te je poslala Lia. Kot najino nesojeno hči.  Hvala ti, ker zdaj čutim. Doroteja, ki je Pločevinkotu vrnila srce.

»Can you feel it now that spring has come.

And it's time to live in the scattered sun.«  

Tomas Ajet

WAITING FOR THE SUN (prvi del)

Devetletna deklica, ki je slišala le na ime Doroteja, je hodila po dolgi sivi cesti, ki je vodila strmo navzgor. Zdelo se je, da je ta cesta zelo malo v rabi, saj je bila zelo ozka in na pozabljenem delu sveta. Doroteja je bila oblečena v modro obleko z belimi žabami, dolge lase v barvi pšenice, ki se sveti na soncu, pa je imela spete v kito prevezano z modrim svetlečim trakom. Doroteja ni bila običajno dekle. V njeni glavi dolga siva cesta ni bila siva, ampak rumena, okrog katere so rasle živobarvne rože. Štori ob strani ceste niso bili štori, temveč Munčkini, prebivalci dežele Oz, ki so jo gledali z velikimi radovednimi očmi. V njenem svetu ni bila le deklica, ki je prvič v življenju zapustila sicer prijazno stavbo z napisom UMOBOLNICA nad vrati, ki je polna ljudi v belem, temveč je bila junakinja, saj je deželi Oz prinesla mir. Doroteja je gledala visoke temnozelene smreke, ki so rasle ob cesti in bele gore v daljavi, ter si v njih bog ve kaj predstavljala. S polnimi pljuči je vdihovala svež jesenski zrak z rahlim vonjem po iglavcih. Na tem delu sveta je vladal mir z izjemo zvoka drobnih stopal, ki so se zdaj vzpenjale navzgor po cesti. Vse je bilo tako spokojno, da je človek dobil občutek, da na svetu obstaja samo on sam. Le občasno se je slišal kak oddaljen zvok letal ali ko se je kakšna žival premaknila med drevesi in so iglice zaškrtale pod njihovimi nogami.

Čez nekaj časa pa je Doroteja iz daljave zaslišala neznan zvok. Nekakšen močan ropot, kot da se po cesti premika nekaj ogromnega. »To so verjetno vohuni hudobne čarovnice z vzhoda!«, je panično pomislila. Zato se je skrila med drevesa in čakala, da na lastne oči vidi to pošast. Ropot je bil vedno hujši, dokler se ni izza ovinka prikazal majhen star tovornjak poln prašičev, katerega velikost ni ustrezala zvokom, ki jih je spuščal. Železo je bilo staro in motor slab, zato je proizvajal toliko hrupa. V njem je sedel namrgoden debel voznik z rjavo špikasto brado v črni majici, ki je jedel sendvič in z globokim glasom brez posluha spremljal Jima Morrisona, ki je pel Waiting for the sun:

»Waiting for you to - come along

Waiting for you to - hear my song

Waiting for you to - come along

Waiting for you to - tell me what went wrong

This is the strangest life I've ever known« 

Dorotejine oči pa so videle lesen voz s krili, ki ga je vozil debel vran s klobukom, gotovo zvest služabnik vzhodne čarovnice. Ko je tovornjak počasi odpeljal mimo nje je na zadnjem delu videla prašiče, ki jih je v svoji domišljiji prekrstila v »Minipige«, uboga ujeta bitja na poti k čarovnici, ki jih bo gotovo pojedla. Doroteja je zdaj vedela kaj je njena naloga. Minipige mora rešiti, če hoče ostati junakinja Oza in ohraniti spoštovanje Munčkinov, ki so se s prihodom voza skrili za grmovja. Visok hrib je bil za star tovornjak preveč, zato se je ustavil na pol poti do vrha, glasba je ugasnila in voznik je z roko udaril po volanu ter prekolnil svet. Doroteja je izkoristila priliko in neslišno stekla do prašičev s hitro utripajočim srcem in v strahu, da je hudobni vran ne bi opazil. Prigovarjala jim je, naj ne skrbijo, oni pa so ji v odgovor odgovorili le z običajnim prašičjim kruljenjem. Doroteja je sklepala, da so Minipigi preveč prestrašeni, da bi lahko govorili, zato se je še bolj podvizala in poskušala odpreti ključavnico, ki je prašiče držala v tovornjaku, ki pa ni popustila pod nerodnimi dekliškimi prsti.

Tedaj je voznik nenadoma spet prižgal motor, a mu je ročna zavora popustila, zato je tovornjak spolzel vzvratno po hribu navzdol in Doroteja ni imela dovolj časa, da skoči stran. Tako jo je tovornjak zbil, da je z glavo priletela na cesto in se je rdeča kri razlila po sivi cesti.

Tovornjak je na vznožju hriba obstal, obilen voznik pa je skočil ven in sopihajoč prilezel do deklice, kjer ji je z nežnostjo, ki je ne bi pripisali takšnemu moškemu, vzel glavo v naročje in pretipal vratno žilo, da vidi če je še živa.  Njegovo čelo je bilo mokro od skrbi zanjo in zato ni izgubljal časa, ampak jo je odpeljal do bližnje umobolnice, saj je bila prva prava bolnišnica zelo daleč.

Čez teden dni se je Doroteja končno zbudila iz nezavesti s povito glavo v dobro znani beli sobi. Ob oknu je sedel debel moški z brado v modri srajci in smrčal. Dorotejo je spomnil na nekoga, a se ni mogla spomniti na koga. Ni imela pojma kaj ta gospod počne v njeni sobi, zato je glasno zakašljala. Moški se je zbudil. V očeh mu je videla olajšanje, stol je premaknil bližje k njeni postelji in jo vprašal kako se počuti. Rekla je, da dobro. Potem se je spomnila na minipige in moški ji je zagotovil, da jih je rešila. Doroteja se je nasmehnila in zaprla oči. »Ti si prav prijazen vran«, je rekla, preden je nazaj potonila v spanec, srečna, ker je ostala junakinja dežele Oz. Moški pa jo je gledal kako pada v sanje in razmišljal kakšen svet ima tam v svoji glavi. Zahvalil se je vsem silam, ki so nazaj prebudile to posebno deklico. Na nočno omarico ji je dal pismo, ker ji je želel razložiti kaj se je zgodilo, če bo kdaj svet videla realno. Zdravniki so rekli, da je to mogoče in če se bo to zgodilo ji je hotel povedati svojo zgodbo. V tem trenutku se je spomnil na pesem, ki jo je pel v tovornjaku preden se je vse skupaj zgodilo in po nekaj letih je končno občutil pomen teh vrstic in medtem ko je ona spala si jo je zabrundal v brado:

»Can you feel it now that spring has come.

And it's time to live in the scattered sun.«

Buržuazne pomarančaste gospe s torbicami iz krokodiljega usnja ali zgobica številka ena

Leži na postelji z indijskim pregrinjalom na kateri počiva kitara (vesela, da jo je končno spustila iz rok) in se nastavlja zadnjim toplim sončnim žarkom, ki prihajajo skozi odprto okno. In se sprašuje, če kdo ve, da se je Gandhi poročil pri trinajstih letih in da je bilo njegovi ženi ime Kasturba in je imela samo štirinajst let?

Danes se počuti kot velika in sočna hodeča pomaranča, popolne okroglične oblike. Ker je ravnokar odkrila novo dozo celulita na svoji riti in ima v omari debelo bundo nevarno podobno teli okrogli pomarančni obliki o kateri zdaj pišem. Si mislite, da bi se ljudje spremenili v pomaranče če bi: a) Naenkrat pojedli preveč pomaranč ali b) Imeli na riti več kot recimo 30% celulita? Po mojem bi bilo res zabavno gledati hodeče pomaranče.. Kako bi tekle na avtobus, da ga ne bi zamudile s svojimi majhnimi kvadratnimi torbicami iz krokodiljega usnja. In če bi se kaka zrela pomarančasta gospa po nesreči butnla kam, bi se enostavno spuškala in bi od nje ostal samo pomarančni sok…

Zdaj spet je čokolado (mogoče podzavestno zato, da bi dokazala pomarančno teorijo s celulitom?) in se sprašuje zakaj ne more biti normalna? Zakaj je vedno samo opazovalec tega življenja? Kot da je nek nor znanstvenik (z afro frizuro.. vpliv Einsteina?), ki preučuje lastnosti redkih živalskih vrst, ki živijo na drugi strani sveta nekje globoko v pragozdu. Tako ona preučuje človeško družbo, kot nekaj njej popolnoma tujega. Je samo ob strani z mikroskopom in papirji in teoretično ve vse o tej čudni vrsti, a ona pripada drugemu svetu. Je iz neke druge pravljice, bi rekla njena mama. Ali je sem stepni volk, če mi Hesse ne bo zameril te primerjave (kot da sem tako pomembna, da bi se Hesse sploh ukvarjal s takimi vprašanji)?

Danes je sedela na faksu in profesor je vprašal kdo je naslikal najbolj znan portret Picassa. In ona je vedela odgovor. Juan Gris, logično. A je bila tiho. Kot vedno. In vsi drugi tudi. Mogoče bi celo povedala odgovor, če se ta tišina ne bi tako vlekla… Profesor se je razburil in videla je njegovo značilno žilo na vratu, ki mu je izstopila: »Kaj res nihče ne ve odgovora?!« je zakričal in vsi so bili tiho. In je gledala sošolce.. Kaj res nihče ne ve odgovora ali so tudi oni samo tako kronično sramežljivi? »Ti veš?« je profesor vprašal in punca z dolgo črno kito je odkimala in ostala tiho. »Ti fant?« Spet tišina. »Kaj sploh delate na akademiji, če mi ne znate povedati nekaj tako osnovnega…« Bla, bla, bla… Nadaljevalo se je v klasično profesorsko pridigo in kar se nje tiče v vedno večjo jezo. Jezna je bila na sebe. Zakaj je taka? Zakaj ne pove na glas kar si misli? Zvonec je naznanil konec te brezpredmetne ure, ki mogoče ne bi bila taka, če bi ona že v prvo povedala odgovor in vsem dokazala, da je na akademiji z razlogom in da v resnici pozna odgovore na vsa ta neumna vprašanja. In tako je pograbila zvezke in z vso silo šla iz predavalnice. Z znanim čustvom, ki ga je boleče čutila v pljučih. Jeza in razočaranje. Iz torbe je izbrskala slušalke in si jih zatlačila v ušesa. Na mp3-ju navila volumen do konca in zaslišala pomirjajoče akorde Pink Floydov. In se je usedla v Tivoli, gledala let lastovk na nebu in razmišljala, če bi jo vzele s sabo v tropske kraje, če bi dovolj hitro spakirala kovčke. Tam bi živela nekje na samem in jo vsa ta okolica ne bi tangirala. Lepo bi bilo.  

Namesto tega je zdaj v študentskem domu, kjer se baše s čokolado za tolažbo in se počuti kot velika neumna pomaranča. Mogoče pa bi bilo boljše, če bi bila pomaranča. Potem ne bi imela obraza in tako vsaj logičen razlog zakaj nikoli ne odpre ust.