Spomnim se neke popoldanske nevihte, ko sva nepomemben dan ležala objeta v postelji, ki pozna večino najinih skrivnosti, ko sem pomislila, če se bova spomnila tega nepomembnega trenutka čez petdeset let.
Spomnim se, ko sem te v nekem zaustavljenem trenutku pogledala v oči, preden sem morala na faks in ti na delo in sem v tebi videla svoj odsev in razmišljala kako bo izgledala najina poročna torta in kakšen boš ti čez štirideset let. In če bom še kdaj videla tako lepe oči.
Spomnim se nekega davnega dneva in jagod s čokolado.
Spomnim se metuljčkov v trebuhu, ko sva gledala La vita e bella in prvega pravega poljuba.
Spomnim se melonine vodke in močnega občutka, da je to to. Da sva za skupaj, tudi če sva si tako različna in bova za vedno ostala skupaj.
Spomnim se tvojega pogleda za novo leto in kako mi nisi zameril, da sva predčasno zapustila prvo vrsto Axwelovega koncerta.
Spomnim se vseh tvojih dotikov in kako si po maturantskem plesu rekel, da me imaš najrajši na svetu.
Spomnim se Sopranovih in pred njimi še How I met your mother in kako sem bila sveto prepričana, da sva midva prav tako dober par kot Lily in Marshall.
Spomnim se miljone majhnih malenkosti, kako ti je las padel na obraz in zapestnice na tvoji roki. Spomnim se pike na tvojem hrbtu in tvoj vonj. Spomnim se tvoje sobe, želje, vseh 'prvič', ki sva jih dala skozi, spomnim se tvoje in moje ljubezni. Spomnim se, da je bilo lepo.
In zdaj kljub vsemu utapljam svoje razočaranje v vodi z limono in poskušam vse to izbrisati iz spomina. Poskušam najti razlog zakaj je šlo vse narobe. Zakaj se ne trudiva več. In se sprašujem, če ni bilo to vse že vnaprej določeno.
Še naprej čakam jutro, čeprav nič ne kaže na to, da bo ta večer kdaj minil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar