"Roke se pere vsak dan!"

"Roke se pere vsak dan", je rekla in si že v šestnajsto to jutro namilila roke. Ne ve, da jo gledam. Ne ve, da berem težke psihiatrične knjige o njej. Ne prizna si, da ima resničen problem. Njene roke so suhe in razdražene. Nočejo je več ubogati. Ampak ona ima premočno voljo. "Roke se pere vsak dan", ponovi potem, ko je preštela točno triindvajset sekund vmes. Z rok se ji že lušči koža, ampak tega ne vidi. Ne ve, da njene roke že dolgo niso več umazane in da bacili okrog nje umirajo naravne smrti. Prav tako ne ve, da vem iz katerega jezika izhaja njeno ime. Ne ve, da vem, da obožuje nevihte in da ne prenese pogleda na paradižnik. Ne ve, da vem, da vsak dan je torteline in da nato prekuha vso posodo, preden jo postavi v pomivalni stroj. Ne ve, da ni sama. "Roke se pere vsak dan", ponovi še v tretje, ko je vmes preštela točno triindvajset sekund. Nato si roke splahne z mrzlo in nato še s toplo vodo in jih položi v čisto bombažno brisačo. Vem, da je to njen najljubši del dneva. Edina mehkoba, ki jo cel dan občuti. Počutim se odgovorno zanjo. Vem, da trpi in vem, da sem jaz kriva za to. Draga Ester, samo v trpljenju se lahko iz školjke naredi biser. Vem, da tega še ne ve. Ne ve, ker nisem še končala zgodbe. Ne ve, da bo po koncu scenarija zaživela, kot biser ali metulj ali labod. Ne ve, da bo postala veliko več, kot si v tem pomladnem jutru običajne procedure pranja rok, lahko predstavlja.

(Slika: Tjaf Sparnaay)