Mi smo igralci neke globalne igre v kateri moramo sodelovati, tudi v primeru, da se igre zavemo in je nočemo igrati. Vse v nas je programirano. To, da si mlade punce želijo imeti obraz kot Barbara Palvin in se oblačiti v drage znamke. To, da poslušamo Avicija in se pogovarjamo o Breaking Badu. Da se žuri dogajajo ponoči in da je družbeno nesprejemljivo, da tam ne pijemo in kadimo. To, da je pomembneje kako izgledamo, kot to kar mislimo. Mi bi morali sami ustvarjati svojo kulturo. Vsak zase. In ne padati na ikone, kot so Marlyn Monroe in Michael Jackson in se pogovarjati v angleščini. Poslušati bi morali SOKO in gledati filme kot so Nights and Weekends, če je to tisto kar nas dela bolj srečne. Oblačiti bi se morali v oblačila iz petdesetih, če nam tako zapaše in kričati na vrhu Prešernovega spomenika. Še bolje, morali bi izklopiti televizijo, telefone in računalnike in se ukvarjati z lastnimi strahovi, željami in potrebami in z ljudmi okoli nas. Morali bi se osvoboditi družbenih konstruktov, zaživeti svoje lastno življenje in se ne obremenjevati s tem kako bi morali izgledati, ampak s tem ali smo dovolj zvesti sami sebi.
In vseeno to pišem jaz, ki sem še bolj kot drugi vpletena v kulturo, ki iz nas ustvarja produkte po svoji meri in se mi zdi to, da diplomiram v pravem času trenutno najpomembnejša stvar v življenju. Tudi jaz nisem svobodna. Ker se mi zdi edina možna svoboda danes to, da greš živeti v naravo, daleč proč od civilizacije in se ne obremenjuješ s tegobami zunanjega sveta. Ampak jaz si zaenkrat še vedno želim poslušati Lano Del Ray in gledati filme, ki mi perejo možgane. In nositi rdečo šminko in oblačila iz H&M. In ostati na površini, dokler ne bo čas, da zapustim ta zunanji svet in zaživim življenje vredno človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar