Ves čas sem čakala ta dan. Dan, ko te bom začela zares pogrešat. Ves ta čas sem bila v redu, ker dejstvo, da me nimaš več pravice prijeti za roko in poljubiti, ni zvenelo v celoti resnično. Zato, ker si to naredil še prejšnji teden ali dva nazaj. Šele zdaj čutim vso težo te odločitve in to preprosto dejstvo, da ne bom nikoli več čutila tvoje roke na svoji, mi kot nož reže skozi srce.
Na telefonu vidim tvoje ime, kot sem ga videla milijonkrat in srce mi poskoči. Vse bi dala za to, da bi ob tem ne bi čutila nič. Ampak si ne morem pomagati. Sprašuješ me kam sem se preselila in jaz ti odgovarjam, kot da je to čisto običajen odgovor in kot da v sebi ne jočem. Odgovorim ti in vse izgleda tako normalno, kot je izgledalo ponavadi. Ampak ni. Ne vem, če tudi ti čutiš. Ne morem več govoriti, ne da bi slišal solze v mojem glasu. Zato raje prekinem.
Kot da to ne bi bilo dovolj, prvi sosed nabija "Sun is shinning and so are you'', ki si mi jo zapel prvič, ko si odkril to pesem in sem imela občutek, da govoriš meni. Kar naenkrat me vse spominja nate. Končna postaja trole 20, ki obrača, ko sva šla tja na skrivno misijo, Dunajska pekarna, celo moje lastno srce, ki mi razbija in bolečine v stegenskih mišicah, me spominjajo nate. In vem, da si tega v resnici ne zaslužiš, ker vem, da ne čutiš več isto.
In težko si priznam, ampak zdaj je moja največja želja, da bi te lahko objela in da bi mi vrnil objem, kot takrat, ko je bilo še vse v redu. Želim si, da ne bi čutila pritiska za očmi, ampak bi se s tabo pogovarjala kam bova šla 1. avgusta. Želim si, da se ne bi tako odvilo. Ali pa da te ne bi sploh nikoli spoznala. Želim si, da bi lahko končno nehala čutiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar