To kar sem napisala včeraj, danes ne velja več. Danes je to včerajšnji dan samo preteklost. Z enim pogovorom, enim predavanjem, nekaj stranmi odlične knjige Zavedanje Antonyja DeMella in nekaj tujimi objemi, se je spremenilo vse. Zdaj vem nekaj več, kar prej nisem. Vem, da se v enem samem dnevu moja čustva lahko dvignejo do neba in spustijo globoko pod zemljo. In s tem ni čisto nič narobe. Zdaj vem, da sta občutljivost in čustvenost sestavini iz katerih sem narejena in se ju zato ne rabim sramovati. To sem pač jaz.
Zdaj vem, da ne jočem za njim, ampak za leti. Njega že dolgo ni več. On je zdaj iskreno srečen. In v resnici mu privoščim. Ker bom jaz kmalu tudi srečna. Mogoče že danes, jutri ali čez eno leto. Ampak vem, da srečna bom, ker vse mine. Mine slabo, kot mine dobro.
Včeraj, ko sem sedela na pomolu in gledala pse in otroke, sem ugotovila, da je vse skupaj ena sama igra. Ves ta svet je otroški vrtec. Odrasli si misimo kako grozne probleme imamo, obnašamo se kot ljudje, ampak to nismo. Ljudje jočemo za svojimi igračami, za partnerjem, službo, avtom in se kregamo, tepemo, kričimo in obupavamo, ko na primer neki drugi otrok ukrade kakšno od teh naših igrač. Ker je to pač naša lastnina. Ampak, ko pogledaš na stvari manj obremenjeno iz neke druge perspektive vidiš, da je vse to brez pomena, ker na koncu to niso resnične sreče. To so samo igrače, ki pridejo in grejo, nam krajšajo čas, v samem bistvu pa nobena od njih ne predstavlja trajne sreče. Sreča, ki jo tako slepo iščemo v okolici in lastnem peskovniku, je samo v nas samih. Ampak lažje je poiskati srečo v partnerju ali službi, ker leži z nami v peskovniku in se jo lahko oprimemo z lastnimi rokami, saj sreča, tista prava leži nekje globoko v nas in ne vemo poti, kako priti do nje, ker smo v življenju spoznali le konkretne sreče ali pa nam celo nikoli ni prišlo na misel, da se v nas skriva nekaj več od igrač iz peskovnika. Redko kje vidiš človeka. Večina ljudi se rodi kot otrok, se poroči kot otrok, živi kot otrok in umre kot otrok.
Jaz nočem biti več otrok. Nočem imeti igrač.
Hočem postati človek.
(Slika: Ronald Francis)
Ni komentarjev:
Objavite komentar