Gledam skozi okno v dobro znano poletno zelenje, ki mi je zadnja pol leta dajalo upanje, da sem naredila večino obveznosti na faksu. Voham vonj po poletju v ruskem bloku, katerega spomin mi je dajal motivacijo za življenje. Spominja me na poletja osnovne in srednje šole in na svobodo. In zdaj sem tukaj, zelenje in njegov vonj ni več spomin, ampak realnost. V poletju in soncu slonim na okenski polici in nimam misli. Učim se nemisliti več in samo uživati v malenkostih in sedanjem neponovljivem trenutku. V tem trenutku zdaj nimam težav, spominov, čustev, nimam več želj in strahov. V tem trenutku je vse v redu, saj gledam v zeleno in modro barvo pred sabo in čutim sončne žarke na koži. Zdaj, samo teh pet minut, ki imajo okus po brezčasnosti, je z mano popolnoma vse v redu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar