Punce, ki (ne) berejo

Vsem predstavnikom nasprotnega spola svetujem, naj si najdejo punco, ki ne bere. Če ne bere, navadno nima tako visokih pričakovanj in ne sanja o Herkulu in herojih, ki jo bodo nosili po sončničnih poljih, jo poljubljali v mesečini in jo razumeli v dno duše. Če ne bere, je verjetno ne zanimajo skrivna sporočila življenja in za vsak odgovor ne najde še milijone novih vprašanj. Punca, ki ne bere, ne primerja svojega življenja z Madame Bovary in Antigono in v svojem lastnem življenju ne išče kaj dosti metafizičnih odgovorov.  Kompliciranost se ji zdi ena slabših človeških lastnosti. Punca, ki ne bere, je najsrečnejša, ko dobi hlače po znižani ceni, najljubši parfum in se zabava s prijateljicami. Najdite jo na kakšnem žuru in ji kupite pijačo. Nasmejte jo in jo pospremite domov. Pišite ji sms-je, povabite jo v kino. Potem preživite več časa z njo in čez čas vas bo drugim predstavljala kot svojega fanta. Najdite punco, ki ne bere, ker jo je lažje zadovoljiti. Njene potrebe se večinoma vrtijo okrog ljubezni. In te ljubezni ni težko doseči. Prinesite ji darilo, poljubite jo, preživite več časa z njo, posvetite se ji, sprašujte jo kako je, hodite na pijače z njenimi prijatelji in ji vsak dan povejte, da jo imate radi in jo razumite. Njena ljubezen bo zagotovljena. Punca, ki ne bere, bo z vami srečna. 

Nikoli ne iščite punce, ki bere. Če jo srečate, se najprej zamislite ali ste sposobni dneve preživljati v intelektualnih pogovorih brez konca s celim kupom neznanih besed, potovati v domišljijske dežele, paziti na njeno občutljivost in besede. Punco, ki bere je težko narediti srečno. Nje ne zadovoljijo besede 'ljubim te'. Ona hoče več od tega, hoče biti razumljena. Ampak nikoli ne more biti. V glavi ima preveč likov, preveč pričakovanj, ki izhajajo iz neobstoječih junakov. Sreča zanjo se najbrž nikoli ne manifestira v realni osebi, z liki se obdaja, da ne bi bila več prizadeta s strani zunanjega sveta. Njeni prijatelji so dramski liki in filmske upodobitve, saj jih razume bolj kot ljudi v svoji bližini. Zato si ne iščite punce, ki bere. Takšne punce bi samo uničili. Takšne punce preživijo v relativni sreči le takrat ko sanjajo. So kot rože, ki se jih ne sme utrgati, sicer ovenijo in nikoli več ne zacvetijo. 

Igra

Mi smo igralci neke globalne igre v kateri moramo sodelovati, tudi v primeru, da se igre zavemo in je nočemo igrati. Vse v nas je programirano. To, da si mlade punce želijo imeti obraz kot Barbara Palvin in se oblačiti v drage znamke. To, da poslušamo Avicija in se pogovarjamo o Breaking Badu. Da se žuri dogajajo ponoči in da je družbeno nesprejemljivo, da tam ne pijemo in kadimo. To, da je pomembneje kako izgledamo, kot to kar mislimo. Mi bi morali sami ustvarjati svojo kulturo. Vsak zase. In ne padati na ikone, kot so Marlyn Monroe in Michael Jackson in se pogovarjati v angleščini. Poslušati bi morali SOKO in gledati filme kot so Nights and Weekends, če je to tisto kar nas dela bolj srečne. Oblačiti bi se morali v oblačila iz petdesetih, če nam tako zapaše in kričati na vrhu Prešernovega spomenika. Še bolje, morali bi izklopiti televizijo, telefone in računalnike in se ukvarjati z lastnimi strahovi, željami in potrebami in z ljudmi okoli nas. Morali bi se osvoboditi družbenih konstruktov, zaživeti svoje lastno življenje in se ne obremenjevati s tem kako bi morali izgledati, ampak s tem ali smo dovolj zvesti sami sebi. 

In vseeno to pišem jaz, ki sem še bolj kot drugi vpletena v kulturo, ki iz nas ustvarja produkte po svoji meri in se mi zdi to, da diplomiram v pravem času trenutno najpomembnejša stvar v življenju. Tudi jaz nisem svobodna. Ker se mi zdi edina možna svoboda danes to, da greš živeti v naravo, daleč proč od civilizacije in se ne obremenjuješ s tegobami zunanjega sveta. Ampak jaz si zaenkrat še vedno želim poslušati Lano Del Ray in gledati filme, ki mi perejo možgane. In nositi rdečo šminko in oblačila iz H&M. In ostati na površini, dokler ne bo čas, da zapustim ta zunanji svet in zaživim življenje vredno človeka. 

"Roke se pere vsak dan!"

"Roke se pere vsak dan", je rekla in si že v šestnajsto to jutro namilila roke. Ne ve, da jo gledam. Ne ve, da berem težke psihiatrične knjige o njej. Ne prizna si, da ima resničen problem. Njene roke so suhe in razdražene. Nočejo je več ubogati. Ampak ona ima premočno voljo. "Roke se pere vsak dan", ponovi potem, ko je preštela točno triindvajset sekund vmes. Z rok se ji že lušči koža, ampak tega ne vidi. Ne ve, da njene roke že dolgo niso več umazane in da bacili okrog nje umirajo naravne smrti. Prav tako ne ve, da vem iz katerega jezika izhaja njeno ime. Ne ve, da vem, da obožuje nevihte in da ne prenese pogleda na paradižnik. Ne ve, da vem, da vsak dan je torteline in da nato prekuha vso posodo, preden jo postavi v pomivalni stroj. Ne ve, da ni sama. "Roke se pere vsak dan", ponovi še v tretje, ko je vmes preštela točno triindvajset sekund. Nato si roke splahne z mrzlo in nato še s toplo vodo in jih položi v čisto bombažno brisačo. Vem, da je to njen najljubši del dneva. Edina mehkoba, ki jo cel dan občuti. Počutim se odgovorno zanjo. Vem, da trpi in vem, da sem jaz kriva za to. Draga Ester, samo v trpljenju se lahko iz školjke naredi biser. Vem, da tega še ne ve. Ne ve, ker nisem še končala zgodbe. Ne ve, da bo po koncu scenarija zaživela, kot biser ali metulj ali labod. Ne ve, da bo postala veliko več, kot si v tem pomladnem jutru običajne procedure pranja rok, lahko predstavlja.

(Slika: Tjaf Sparnaay)

Čakam...

Celo življenje čakam.

Čakam, da gre diploma mimo.
Čakam, da grejo sprejemci mimo.
Čakam, da grem na občino po vozniški izpit.
Čakam, da napišem seminarsko.
Čakam, da najdem izgubljeno knjigo.
Čakam vonj borovcev in zvok valov.
Čakam, da preberem knjigo.
Čakam, da mi nekdo nareže lubenico.
Čakam, da se čokolada strdi.
Čakam, da ugotovim kaj čutim.
Čakam, kdaj bo šla lenoba mimo.
Čakam, da mi bodo lasje zrasli čez sredino hrbta.
Čakam več časa.
Čakam, kdaj bom lahko ležala na postelji brez občutka čakanja.
Čakam čas primeren za sprehod do kina.
Čakam, da pride Mateja nazaj.
Čakam, da se spet zaljubim.
Čakam, da dokončno vse izbrišem.
Čakam, da bom postala človek.
Čakam, da bom imela voljo za ponovno meditacijo.
Čakam, kdaj bom nehala čakati.

Če večkrat ponavljaš neko besedo, ta beseda izgubi pomen. Tako je tudi čakanje izgubilo svoj pomen. Čas je za akcijo. Nihče namreč ne bo narezal lubenice namesto mene.

(Slika: Megan Howland)

Otroci iz peskovnika

To kar sem napisala včeraj, danes ne velja več. Danes je to včerajšnji dan samo preteklost. Z enim pogovorom, enim predavanjem, nekaj stranmi odlične knjige Zavedanje Antonyja DeMella in nekaj tujimi objemi, se je spremenilo vse. Zdaj vem nekaj več, kar prej nisem. Vem, da se v enem samem dnevu moja čustva lahko dvignejo do neba in spustijo globoko pod zemljo. In s tem ni čisto nič narobe. Zdaj vem, da sta občutljivost in čustvenost sestavini iz katerih sem narejena in se ju zato ne rabim sramovati. To sem pač jaz. 

Zdaj vem, da ne jočem za njim, ampak za leti. Njega že dolgo ni več. On je zdaj iskreno srečen. In v resnici mu privoščim. Ker bom jaz kmalu tudi srečna. Mogoče že danes, jutri ali čez eno leto. Ampak vem, da srečna bom, ker vse mine. Mine slabo, kot mine dobro. 

Včeraj, ko sem sedela na pomolu in gledala pse in otroke, sem ugotovila, da je vse skupaj ena sama igra. Ves ta svet je otroški vrtec. Odrasli si misimo kako grozne probleme imamo, obnašamo se kot ljudje, ampak to nismo. Ljudje jočemo za svojimi igračami, za partnerjem, službo, avtom in se kregamo, tepemo, kričimo in obupavamo, ko na primer neki drugi otrok ukrade kakšno od teh naših igrač. Ker je to pač naša lastnina. Ampak, ko pogledaš na stvari manj obremenjeno iz neke druge perspektive vidiš, da je vse to brez pomena, ker na koncu to niso resnične sreče. To so samo igrače, ki pridejo in grejo, nam krajšajo čas, v samem bistvu pa nobena od njih ne predstavlja trajne sreče. Sreča, ki jo tako slepo iščemo v okolici in lastnem peskovniku, je samo v nas samih. Ampak lažje je poiskati srečo v partnerju ali službi, ker leži z nami v peskovniku in se jo lahko oprimemo z lastnimi rokami, saj sreča, tista prava leži nekje globoko v nas in ne vemo poti, kako priti do nje, ker smo v življenju spoznali le konkretne sreče ali pa nam celo nikoli ni prišlo na misel, da se v nas skriva nekaj več od igrač iz peskovnika. Redko kje vidiš človeka. Večina ljudi se rodi kot otrok, se poroči kot otrok, živi kot otrok in umre kot otrok. 

Jaz nočem biti več otrok. Nočem imeti igrač. 

Hočem postati človek. 

(Slika: Ronald Francis)

"Ljubezen je past. Ko se pojavi vidiš samo njeno luč, ne njene sence" (- P.Coelho)

Ves čas sem čakala ta dan. Dan, ko te bom začela zares pogrešat. Ves ta čas sem bila v redu, ker dejstvo, da me nimaš več pravice prijeti za roko in poljubiti, ni zvenelo v celoti resnično. Zato, ker si to naredil še prejšnji teden ali dva nazaj. Šele zdaj čutim vso težo te odločitve in to preprosto dejstvo, da ne bom nikoli več čutila tvoje roke na svoji, mi kot nož reže skozi srce.  

Na telefonu vidim tvoje ime, kot sem ga videla milijonkrat in srce mi poskoči. Vse bi dala za to, da bi ob tem ne bi čutila nič. Ampak si ne morem pomagati. Sprašuješ me kam sem se preselila in jaz ti odgovarjam, kot da je to čisto običajen odgovor in kot da v sebi ne jočem. Odgovorim ti in vse izgleda tako normalno, kot je izgledalo ponavadi. Ampak ni. Ne vem, če tudi ti čutiš. Ne morem več govoriti, ne da bi slišal solze v mojem glasu. Zato raje prekinem. 

Kot da to ne bi bilo dovolj, prvi sosed nabija "Sun is shinning and so are you'', ki si mi jo zapel prvič, ko si odkril to pesem in sem imela občutek, da govoriš meni. Kar naenkrat me vse spominja nate. Končna postaja trole 20, ki obrača, ko sva šla tja na skrivno misijo, Dunajska pekarna, celo moje lastno srce, ki mi razbija in bolečine v stegenskih mišicah, me spominjajo nate. In vem, da si tega v resnici ne zaslužiš, ker vem, da ne čutiš več isto.

In težko si priznam, ampak zdaj je moja največja želja, da bi te lahko objela in da bi mi vrnil objem, kot takrat, ko je bilo še vse v redu. Želim si, da ne bi čutila pritiska za očmi, ampak bi se s tabo pogovarjala kam bova šla 1. avgusta. Želim si, da se ne bi tako odvilo. Ali pa da te ne bi sploh nikoli spoznala. Želim si, da bi lahko končno nehala čutiti. 

Še bolj me skrbi, da ne vem, če bo moje srce še kdaj normalno delovalo in če obstaja kak človek, razen tebe, ki ga bo sposoben spet pognati v tek.

Lahko bi...

Lahko bi... Ta besedna zveza nosi v sebi vse svetovno hrepenenje, želje, strahove, odločitve in možnosti. 

Lahko bi se na primer zgodilo, da bi 5.4.2008 ostala zaklenjena v neki sobi in ne bi dobila najlepšega darila. Lahko bi se davnega leta 2012, v zimskem času, odločila, da moja noga nikoli ne stopi v nek specifični bar v centru mesta in ne bi spoznala nobenega od njih. Lahko ne bi bila sprejeta na faks in bi šla na potovanje po Španiji in obstaja možnost, da se ne bi skregala z nobenim od ljudi, ki so bili pomemben del mojega življenja.

Lahko bi se zgodilo vse to... ampak se ni. Zgodilo se je, da so me pravočasno odklenili. Prav tako sem večkrat stopila v specifični bar v tisti zimi, sem bila sprejeta in zato nisem šla na potovanje in v moji zgodovini obstajajo ljudje, ki jih verjetno ne bom nikoli več srečala, kaj šele smatrala za prijatelje. 

Se je to vse zgodilo zaradi naključja? Ne verjamem. Če ne bi dobila darila, ne bi stopila v bar z željo po ljubezni. Če ne bi spoznala njene luči in se ne bi toliko potrudila, da bi bila sprejeta, bi šla v Španijo. In tako bi bilo vse drugače, vse bi se spremenilo in nenadoma bi živela v drugi zgodbi. Ampak zgodbe se nikoli ne pišejo spotoma. Ne če je dramaturgija dobra in so motivacije upravičene ter karakter glavnega lika na mestu. Ne, v tem primeru so zgodbe vedno vnaprej premišljene. Tudi moji liki ne vejo, da jih vodijo možgani njihove stvariteljice in zmotno mislijo, da je odločitev, ali bodo stopili v bar ali ne, na njih. 

Lahko bi študirala arheologijo. 

Lahko bi spoznala Neno, Vido, Fifija, Klemna in Danija in se z njimi vsak dan družila v podhodu Tivolija. 

Lahko bi imela najljubši bar v Šiški. 

Lahko bi vsak teden uživala v poslušanju oper.

Lahko bi se oblačila v indijska oblačila ali tista iz šestdesetih.

Lahko bi si pobarvala lase na rdeče. 

Lahko bi si kupila gramofon in plošče Pink Floydov.

Lahko bi bila samska.

Lahko bi bila poročena in z dvema otrokoma.

Lahko bi delala v promocijski firmi. 

Lahko bi bila ateist. 

Lahko bi pisala drame ob Ljubljanici.

Lahko bi imela drugo najljubšo barvo.

Lahko bi plesala balet.

Lahko bi uživala med hojo med množico ljudi.

Lahko bi se vsak dan smejala neumnim slikam mačk. 

Lahko bi bila vse to... 

 

8

Gledam skozi okno v dobro znano poletno zelenje, ki mi je zadnja pol leta dajalo upanje, da sem naredila večino obveznosti na faksu. Voham vonj po poletju v ruskem bloku, katerega spomin mi je dajal motivacijo za življenje. Spominja me na poletja osnovne in srednje šole in na svobodo. In zdaj sem tukaj, zelenje in njegov vonj ni več spomin, ampak realnost. V poletju in soncu slonim na okenski polici in nimam misli. Učim se nemisliti več in samo uživati v malenkostih in sedanjem neponovljivem trenutku. V tem trenutku zdaj nimam težav, spominov, čustev, nimam več želj in strahov. V tem trenutku je vse v redu, saj gledam v zeleno in modro barvo pred sabo in čutim sončne žarke na koži. Zdaj, samo teh pet minut, ki imajo okus po brezčasnosti, je z mano popolnoma vse v redu. 

Želje

Želim si, da bi lahko zdaj stala na irskem klifu sredi poletja z razširjenimi rokami in ne bi imela niti ene same obveznosti, niti enega samega problema, niti enega samega človeka nikjer, daleč naokoli ne bi bilo ničesar razen divje narave. In veter bi bil tisti, ki bi me božal in z ljubeznijo bi namesto ljudi gledala valove in oblake.

Želim si, da bi lahko izklopila čustva, tako kot izklopim luč, ko je presvetla.

Želim si, da bi naredila obveznosti, ko sem za to imela čas.

Želim si, da bi lahko prespala še več ur v dnevu.

Želim si, da bi sedela na verandi majhne bele hiške z modrimi naoknicami in na gugalniku gledala v morje in vohala moj zeliščni vrt s košaro malin v rokah.

Želim si, da bi šla na nočno kopanje in uživala v topli vodi katerihkoli toplic.

Želim si, da bi šla daleč nazaj.

Želim si, da bi šla daleč naprej.

Želim si, da si ne bi tako želela.

Želim si, da bi jutri trajal več časa in da bi bil moj rojstni dan neki posebnega.

Želim si, da se bom spomnila in šla v cerkev prižgat svečo (srečo).

Želim si, da bi si lahko privoščila en cel dan in gledala Disneyeve risanke s čokolinotom, pico, čokolado in krekerji.

Želim si, da bi lahko gledala čisto morsko gladino in bila brez misli.

Želim si, da bi bila lahko kmalu spet srečna.

Spomnim se na moment, ko sva ležala na belem tepihu in si mi rekel, da bi za eno mene moral najti dve normalni punci in kako sem to dojela samo kot drug način za to, da mi rečeš, da me imaš rad in se je v meni tiho razrasla še večja ljubezen in dvignila premico še kak centimeter bolj gor na najinem grafu ljubezni. 

Spomnim se neke popoldanske nevihte, ko sva nepomemben dan ležala objeta v postelji, ki pozna večino najinih skrivnosti, ko sem pomislila, če se bova spomnila tega nepomembnega trenutka čez petdeset let. 

Spomnim se, ko sem te v nekem zaustavljenem trenutku pogledala v oči, preden sem morala na faks in ti na delo in sem v tebi videla svoj odsev in razmišljala kako bo izgledala najina poročna torta in kakšen boš ti čez štirideset let. In če bom še kdaj videla tako lepe oči. 

Spomnim se nekega davnega dneva in jagod s čokolado. 

Spomnim se metuljčkov v trebuhu, ko sva gledala La vita e bella in prvega pravega poljuba. 

Spomnim se melonine vodke in močnega občutka, da je to to. Da sva za skupaj, tudi če sva si tako različna in bova za vedno ostala skupaj. 

Spomnim se tvojega pogleda za novo leto in kako mi nisi zameril, da sva predčasno zapustila prvo vrsto Axwelovega koncerta. 

Spomnim se vseh tvojih dotikov in kako si po maturantskem plesu rekel, da me imaš najrajši na svetu. 

Spomnim se Sopranovih in pred njimi še How I met your mother in kako sem bila sveto prepričana, da sva midva prav tako dober par kot Lily in Marshall. 

Spomnim se miljone majhnih malenkosti, kako ti je las padel na obraz in zapestnice na tvoji roki. Spomnim se pike na tvojem hrbtu in tvoj vonj. Spomnim se tvoje sobe, želje, vseh 'prvič', ki sva jih dala skozi, spomnim se tvoje in moje ljubezni. Spomnim se, da je bilo lepo. 

In zdaj kljub vsemu utapljam svoje razočaranje v vodi z limono in poskušam vse to izbrisati iz spomina. Poskušam najti razlog zakaj je šlo vse narobe. Zakaj se ne trudiva več. In se sprašujem, če ni bilo to vse že vnaprej določeno. 

Še naprej čakam jutro, čeprav nič ne kaže na to, da bo ta večer kdaj minil. 

Prelomna točka.

Berem blog iz nekega vzporednega univerzuma, ki ga piše meni neznana študentka arhitekture in ne morem verjeti, kako je lahko tam nekje še en človek, ki mi je nekako podoben. Ta misel me je navdala s presenetljivo in nepričakovano srečo. Kar naenkrat se ne počutim več tako samo in moje misli po dolgem času končno pridobivajo svetlejše odtenke. Piše o malinah, pravljicah, Skandinaviji in eksistencialnih vprašanjih. Razmišlja bolj ali manj isto kot jaz. V moje življenje je vnesla upanje.

Ugotavljam, da sem zadnja tri leta preveč okupirana z negativizmom in sem pozabila kako je, če samo globoko vdihneš gozdni zrak in se zahvališ petelinu, ki te zbudi ob peti uri, da lahko po dolgem času uživaš v sončnem vzhodu. Pozabila sem na vse te majhne sreče. Pozabila sem, kako je, če na svet gledaš pozitivno in namesto, da na avtobusu vidiš kako nesramna in od življenja zdolgočasena babica nadira najstnico, ki ji ne želi odstopiti sedeža, vidiš par v kotu avtobusa, ki si šepeta skrivnosti ali mavrico skozi temna okna.

V zadnjem mesecu sem doživela stvari, za katere sem mislila, da jih ne bom nikoli in moje bivanje je bilo nenadoma postavljeno na glavo, predvsem zaradi moje pretirane čustvenosti. Jok je zameglil zdravorazumsko razmišljanje. V tem mesecu sem se postarala in se spremenila. Še kar ne morem verjeti, da imam po tem mesecu še vedno 21 let!

Prvič po osmih letih sem si kupila tempere, čopiče in platno. Začela sem jesti čokolado s 70% kakava, ker sem odvisna od umetno pridobljenega serotonina. Začela sem čistiti, ker mi to presenetljivo edino preusmerja misli v druge sfere. Začela sem se vračati k stvarem, ki so me delale srečno v preteklosti. In kar naenkrat, ne da bi se prav zavedala kdaj se je to zgodilo, gledam na stvari iz druge perspektive. Nenadoma sem bolj potrpežljiva, ker vem, da vse mine. Mine dobro in mine slabo. Nič ni večno in vse to je samo igra, iluzija, da naše življenje ni preveč dolgočasno. In to je na nek način osvobajajoča misel. Misel zaradi katere lažje spustiš preteklost in se z vsem svojim bitjem začneš zavedati sedanjosti, ki sploh ni zavita v temne dolgočasne barve, ampak ponuja ogromno možnosti za srečo.