Vonj po jeseni

Listje se počasi rdeči, zrak pridobiva snežno ostrino, diši po kostanju in po magiji in jaz jem bučno juho, pijem kakave in poslušam Cigarettes after sex, tako kot lani v tem času, samo da šele zdaj razumem tekst. In sem udobno. Sem v čudovitem oktobrskem vzdušju, potopljena v tople gube flanelaste odeje.

Zdaj moje misli zapolnjujejo slike njegovih nog, videi iz New Yorka in razpadajoče hiše, podobne tistim iz Metke in Jankota. Končno sem našla pozitivna očala, Merkur se je končno premaknil iz uničujoče tranzicije in zvezde spet bleščeče osvetljujejo mojo pot.

Obiski nostalgije so vedno bolj redki in D mol ne doni več v prsnem košu.

Spet se navajam na brenčanje pikapolonic v moji sobi in na nekoč izgubljen, zdaj novo najden parfum L'Eau D'Issey. Navajam se na modrino in dotike, ki so tisočkrat bolj čisti od vseh prejšnjih in na nočne sprehode s talentiranimi ljudmi v avstralskih črnih plaščih. Na novo odkriti bar iz nekih drugih časov, na lepoto in znova prižgane oranžne lučke.

V lase se mi je ujel vonj breskve, ki privlači še zadnje letošnje čebele. Vreme ni najboljše, zato da lahko bolj cenimo sončne žarke. Čakam dom, da lahko govorim o zadnjih dveh tednih.

Želim govoriti o čolnarni, Besniških Rokovnjačih, zimzelenih drevesih premikajočih se v vetru, o rumenem balonu pred mojim oknom, Melody Gardot, scenarističnih konzultacijah z najboljšim mentorjem in njegovem poetičnem filmu, o upanju, Sarajevu, olupljenih pomarančah, ploščah z Ne daj se Ines in o Neli in mehkem občutku, ki počasi zapolnjuje moje črne luknje.

Hočem govoriti o jeseni.

Notranja revolucija..calm down, man.

V trenutkih konca se vedno zlomiš, kot trhla veja, ki na videz, od daleč vedno izgleda močna. Govorim, da me ne briga, da sva zrasli vsaka v svojo smer, ampak nekje notri čutim z bolečino zastrto ljubezen. Me zanima, če jo tudi ona čuti. Ali ji je zdaj vseeno, ker ima druge, bolj pomembne obveznosti?

Skozi misli mi grejo neki skupni naključni trenutki. Stvari, ki jih vem o njej. Spomini. Rumena barva. Muzika. Žuri. Filmček za rojstni dan. Matura. Vikend v Ljubljani. PLL. Brda. Mačke. Pogovori. Dolce vita. Milijon sladoledov.

Vse se zdi tako blizu, ampak je hkrati tako zelo daleč. Današnji dan je točka nič. Od tukaj naprej je samo še oddaljevanje.

Včasih si želim, da bi vedla, kdaj pride dan, ko boš z nekom jedel zadnji skupni sladoled. Ali ko mu boš zadnjič rekel, da ima kavno smetano pod nosom. Ne vem zakaj razmišljam o takih majhnih detajlih. Če bi vedla, kdaj bo ta zadnji moment, bi ga mogoče bolj cenila, ga bolj celostno ozavestila. Malo mi je žal samo glede tega.

Ful mi je čuden občutek, da je ne bom nikoli več objela, se z njo pogovarjala po telefonu, se igrala po parkih in bila zraven njenih otrok. Mi je čuden občutek te nepreklicne končnosti, ker se ni nič zares zgodilo. Ni bilo dogodka. Če bi bil to scenarij, bi ga producenti skritizirali, ker motivacija za razhod večletnega prijateljstva ni bil dovolj močen.

Prijateljstvo je bila zadnja kategorija spremembe, nisem si mislila, da bo tudi to zamenjano.

Ljubezen se je zamenjala.
Stalno prebivališče se je zamenjalo.
Začasno prebivališče se je zamenjalo (3x).
Družina se je zamenjala.
Fakulteta se je zamenjala.
Prijateljstvo se je zamenjalo.

Da ne govorim o vseh šokih preteklega leta. Vsi padci in vzponi. Diploma, rak, skrivnosti, bolnica, štiri selitve, G nova družina, nov fant, nova najboljša prijateljica, uspešen scenarij, obupen izpit, psihično nasilje, sonce v novem stanovanju, psihični problemi in tema in svetloba...

Verjetno se bom spet selila. Stanje v domu se menja in spet dobim novo cimro. Malo sem jezna na cel potek dogodkov, na življenje samo. Zakaj se vse menja? Zakaj ne more ena faking stvar ostat ista? Kaj je fora vsega tega?

Jst sem samo tako fuul utrujena. Od življenja, odnosov in malo od svoje glave. Ta strah, ki se je naselil v meni, me počasi ubija. Ne da se mi več ukvarjat s tem. Jst bi rada samo počivala in potem šla naprej. Potem, ko se bojo stvari v moji glavi za sekundo znormalizirale in umirile. Čakam trenutek, ko mi ne bo čudno, da se zbudim z moško roko pod glavo in šele po minuti dojamem, da je to moj novi fant. Da bom lahko hodila po novem stanovanju in mu rekla dom ter ne bom iskala vtičnic. Ko bom lahko končala študij brez občutka, da sta dve leti šli mimo mene, ne da bi jih opazila. Upam, da ne bom imela občutka zamujenega vlaka ali več njih.

Ne da se mi veeeeeč. Ta revolucija mojega življenja traja že predolgo. In se mi zdi, da se bo ustavila šele čez enih deset let. In ja, sej to je vse ok. Spremembe so, ko potegnem črto, pozitivne. Je bila čistka in v meni je vse boljše zdaj, tudi če je težko. Samo bi bilo še boljše, če bi vse prišlo lih za malenkost bolj postopoma, ne vse tako in the face. Že če bi se zgodila ena sama stvar od vseh teh, bi običajen človek, rabil kako leto, da to stvar predela. Če se ti jih zgodi petnajst v enem letu je pa kar malo prehard.

Nazdravljam s svojimi solzami, na novo dobo. Naj me usliši kdo in naredi moje življenje bolj pozitivno!

Edino kar je ostalo isto je strast do Harry-ja Potterja in želja po sladkem. Razen tega, ne vem več kdo sem in kje.

8.9.2016

Gledam premikanje zelenih krošenj v vetru in ptice letijo čez nebo. "Yellow" mi doni v ušesih, ko čakam, da tesnoba mine. 

Nenadoma razumem bistvo univerzuma. 

Potem pada dež, zgubim se v pasjih očeh, medtem ko ližem sladoled z malinami. Se sprehajam po Tivoliju in opravljam igralce. 

Nismo igrali pink ponka. Sem pa zato spoznala nadutega kitarista. 

Pijem pivo, ki se kliče Pivo, nato Laško, lažem in govorim resnice, se grejem ob sveči v Pritličju. Ta večer sem naredila 5 novih stvari. Ženski wc je vir mojih inspiracij. 

Habibti, kljub oblakom

si bila močen sonček 

v mojem življenju.

Žal mi je, da je tako. 

Te maram!  

avgust 2016

Darling, 

drugače je odkar te ni, 

jem rogljičke z marmelado, 

všeč mi je oranžna barva, 

v glavi odmeva: upanje umre zanje... 

Grem po vodo in ko perem roke slišim pesem iz preteklosti. Puščica bolečine zadane srce. Čisto rahlo zakrvavi na že znanem mestu, kjer ležijo nepozabljene brazgotine. 

Uteho najdem v modrini. Uteho 2 najdem v pommes fritesu s tatarsko omako ob polnoči, medtem ko lažem, da sem iz Bolgarije in poslušam Severino.

Dan je bil nedvomno zanimiv.  

Samo spomini

Končno sem, po treh letih, razvila slike iz mojega analognega fotoaparata in skupaj z njimi tudi neke že pozabljene spomine. Na njih se je prilepila nostalgična sepiasta barva, ki jo nosijo vse stare fotografije. Lepe so. Tako čisto zares estetsko čudovite. Ampak v meni nepovabljeno vzbujajo že na pol pozabljene občutke. Zaradi njih mi pišejo bivši ljudje in se kot vedno opravičujejo za pretekle napake. Za grozovito stvar v katero sem bila prisiljena in za manjše stvari, kot so nezmožnost opustitve nikotina. Opravičujejo se mi za zlomljeno srce in iz napisanih besed čutim iskrenost in neko prikrito ljubezen, pomešano s krivdo in nenadoma, ne da bi vedela kdaj, me gosto obdaja nostalgija. Tisti občutek, ki vedno pride skupaj z bivšo ljubeznijo in ga nikakor ne morem zatreti. Ljudje, ki so mi dali najlepše spomine, so zdaj postali spomini. In globoko v sebi me spomini še vedno sprašujejo kako so in kaj se dogaja v njihovih življenjih. Ampak ne vprašam. Ker najbolj vsega čutim obžalovanje, ker ne bom nikoli več ista, saj me je preveč spremenilo. Lekcija je bila preveč pomembna in me je usmerila v prostor, v katerega sama od sebe ne bi nikoli pogledala in ne bi odkrila zaklada, ki ga skrivajo izkušnje. In za to sem hvaležna. Navsezadnje sem vesela rumenkastih fotografij, predvsem prve, iz mojega najsrečnejšega časa, leta 2013, kjer se smejem ob rdečem opraskanem Peugeotu. Ker je v mojem smehu očitno razvidno upanje. Ker sem zdaj prav enako srečna in zaljubljena, kot sem bila takrat. Ker zdaj vem, da so se stvari morale zgoditi, da bo v naslednjih fotografijah naiven lesk mojih oči, nadomestilo zavedanje in zrelost. Ker sem zdaj v sedanjosti, kjer imam vse, česar prej nisem imela. 

 

Vatasta udobnost interiera

Ne vem, če veš, da lahko cel dan ostanem doma, ne da bi se zato počutila slabo. Nimam občutka, da sem zapravila dan, samo zato ker nisem počela nič vrednega zapomnjenja. Moji najlepši spomini  v resnici prihajajo iz malenkosti, iz brezdelnih dni, polnih drobnih sreč.

Moje najljubše poti vodijo skozi neobljudene ulice in parke. Všeč mi je, da se lahko pogovarjam z drevesi in da gledam kako listi počasi lebdijo v poletnem vetru.

Všeč mi je vožnja po praznih ravnih cestah v večernih urah in gledanje barv na nebu. 

Najmirneje se počutim, ko sem sama in občutim ultimativno sedanjost. Poslušam Johna Fruscianta in preteklost ter prihodnost ne obstajata. Nimam obveznosti, nimam misli, samo sem.

Zdaj sem mirna. Ležim na tuji jesenski terasi, gledam v sive gore iz pravljice, ki mi jo je pripovedoval tata za lahko noč. Z bršljanom, k svoje liste počasi že spreminja v rdeče. Poslušam ptičje pogovore in oddaljene zvoke civilizacije. Nebo je sivo in modro in se počasi spreminja pred mojimi očmi, ko oblaki potujejo čez nebo.

Všeč so mi odpovedani plani in nevihtne noči. In ko z zaprtimi očmi poslušam zvok valov na najbolj oddaljenem pomolu od vseh. Takrat čutim povezavo s svetom. Takrat sem najbolj mirna, v svojem notranjem prostoru, ki je v zadnjem mesecu spet napolnjen s soncem. 

Bez crne, bela ne bi vredela..

This is how I see it.

As an artist it is my responsibility to 

not have a boring life. To feel deeply. 

To listen to the stories of strangers. 

To try new things and go new places. To say yes.

To question everything. To find beauty in the common place. 

And to fall in love. Over and over. 

Because through the highs of love and the 

lows of the heartbreak I truly know what it is

to feel. 

- Nirrimi 

Roke potopiš v gosto rdečo snov v globinah mojega srca, za katero sem čisto pozabila, da sploh obstaja in v glavi se mi zavrti. Malo od napisanih besed na rožnatih listkih in tistih v pismu, malo od rdečega vina in malo dosti od tebe.

Pozabim na čudna občutja, ko se loviva po menzi, ko ti oponašaš race in jaz zleknjena v zelen fotelj umiram od smeha.

In potem na hodniku mi spet razbija srce in ne morem v sobo. Sedim na stopnicah, ker razen pozabljene, znova prebujene snovi v meni, to ni bil dober dan. Občutim kronično utrujenost. Utrujena sem od občutkov v sebi. Utrujena od krivde, od strahu in od lenobe.

Zvečer izrečem neumnost, ker imam preveč rada spominčice in ker me Frank Sinatra spominja na teden pred božičem in ti postaneš trivialen.

Nato zjutraj pletem komplikacije, ker to najboljše znam.

In on nenadoma postane živi duh, tudi če je v resnici že dolgo mrtev.

Daš mi lonček z vijoličnimi cvetlicami in imam močno potrebo, da bi te rože preživele. Jaz ti dam svojo sliko. Črn par, tik pred poljubom. Iz njunih glav, od katerih se gledalcu razkrijejo samo njune ustnice, prihaja eksplozija barv. Vseeno je na njej nekaj temačnega, ampak si želim, da ti ne bi opazil. Obesiš jo na steno v svoji sobi in jaz jo gledam v rdečkasti svetlobi. To je moj opomin, ker se preveč bojim nepremišljene rdeče v sebi.

Rišem slone, ki iz rilcev bruhajo vijuge in ne odpisujem na sporočila.

Ampak brez včeraj, danes ne bi spominjal na pletene košare, vonj po kavi, okus po pašti z gorgonzolo in na sončne žarke vzdolž ozke tlakovane ulice, nekje na jugu Italije.  

Time has a wonderful way of showing us what really matters

Prva ljubezen ima vonj po kokosu. 

Druga ljubezen diši po svežem milu iz mojega otroštva.

Prva ima občutek toplega jesenskega popoldneva.

Druga je sveže poletno jutro v času sončnega vzhoda. 

Prva je nasmešek. 

Druga je smeh.

Prva je tišina. 

Druga je pogovor do konca univerzuma. 

Prva je zbledela iz močne zelene v belo . 

Druga se dviga iz barv mojega najljubšega dela dneva in gre čez mavrico vseh mojih barv.

Prva ima okus po nevarnosti, ker odvzema.

Druga je varen topel objem in daje. 

Prva me je naučila kako čim dlje držati zrak pod vodo. 

Druga mi pomaga verjeti, da lahko s polnimi pljuči samo sprejemam sveži morski zrak.

Prva je bila premlada, da bi razumela.

Druga ima zelo staro dušo in razume moje luknje.  

Prva mi je odkrila rdečo barvo.

Druga mi je pokazala, da ima rdeča lahko tisoč odtenkov, od škrlatne, cinobra, vse do magenta. 

Prva je zadušljiv zadrževan čas tik pred nevihto.

Druga je bosi tek po travi po dežju. 

Prva ima okus po zobni pasti, rožnatih koktajlih in izdaji. 

Druga ima okus po lešnikih, pomaranči in sprejemanju. 

Prva me je držala v pesti. 

Druga me drži na dlani. 

Prva je bolečina. 

Druga je ljubezen. 

Gymnopedie No.1 preseljena v praktično obliko

Se mi zdi, da sem zdaj končno našla tistega njega o katerem sem prej samo pisala. Sploh ne morem verjet. Nisem še sigurna, če niso vse samo sanje ali moje nerealne projekcije. Neka ženska mu je pred tremi meseci napovedala, da bo spoznal mlajšo punco na zabavi in da bo z njo tvoril popolno harmonijo. (In da bo njegova mama ljubosumna na najino močno povezavo :)) Meni je indijska astrologija napovedala, da bom spoznala z mano ujemajočega se in rahlo alternativnega fanta nekje v koncu aprila. Evropska astrologija nama je napovedala, da bova skupaj ustvarila brezpogojno ljubezen, ki je neverjetno redka v partnerskih odnosih in da naju je skupaj pripeljala čarobna palčka, kar sploh ni daleč od resnice. En listek na nočni troli, v trenutku, ko sem se vračala od D in njegove punce in sem si končno rekla, da je tisto z njim od zdaj naprej končana zgodba. In točno takrat je prišel on. V pravem, malo čarobnem, trenutku, ki si ga predstavljam v stilu filmov Kar-Wai Wonga.

Verjetno večina mojih bližnjih misli, da se vse skupaj odvija prehitro, samo meni ni še nikoli nobena stvar delovala tako zelo prav. Sploh me ne zanimajo nobeni zunanji dvomi, jaz prav vem, da je to to. V trenutku, ko sem se odločila, da ne bom imela stikov z nasprotnim spolom, sem se dobila z njim in mi je popolnoma zmešal glavo. In jaz očitno njemu, ker imava že privat fore in ker od 5.5 vem kak okus imajo njegova usta in ker me vsaka misel na to, vzburi. Ker cel čas razmišljam o njem in ker mi pošilja originalne slike in nevsiljivo gradi prihodnost z mano in mi govori kako bova brez plana potovala po azurni obali. Tudi če sva se srečala premalokrat za tako globoko povezavo in je čudno, da čutim tako visoko stopnjo zaljubljenosti. Kljub vsemu je pristno. Zadnje čase lahko poslušam samo še ljubezenske pesmi v stilu Erika Satia - Gymnopedie No.1 (čeprav me ta pesem ironično spominja na nekega Erika, ki je bil kratek, ampak intenziven moment mojega življenja. On je bil popolnoma identičen Murphy iz Love Gaspara Noa (še vedno sem obsedena s tem filmom), skupaj bi se najverjetneje uničila, ampak sva oba tipa, ki bi podzavestno uživala v tem bolečinsko-ljubezenskem odnosu. Takrat sem imela na izbiro njega ali njega. Itak sem brez nobenega pomisleka izbrala njega, ker se mi zdi utelešenje vsega, kar sem si kdaj želela). Poslušam Jona Briona (Punch-drunk melody) in vse ostale v tem rangu počasnih zasanjanih melodij. V soboto sem si kupila res veliko Klimtovo sliko Poljub za novo sobo. Za novo življenje. Pašejo mi, kot mi paše lubenica pred in po vseh vrhuncih mojega življenja.

Malo mi je žal, da se 5.5 spomnim malo megleno in da se je začelo deloma podobno, kot se je s prejšnjim FSKDL. S tem, da se tokrat vsega spomnim in da on ni nič pil. Se spomnim rdeče lizike, tistih svetlečih palčk, ki jim nikoli ne vem imena, ampak mi predstavljajo želje, stojo pri stebru, smejanje s cimro, okus moje najljubše pijače ever - melonine vodke z ananasom in sedenje na mokri travi pod njegovim dežnikom in njegove roke prepletene z mojo. Ne spomnim se ne muzike, ne ljudi, okolice, vremena, sploh ne vem o čem sva govorila, kako je izgledal..vse se je popolnoma zameglilo, ker sem se najbolj verjetno zaljubila. Spomnim se samo občutka, ki mi ga je dajala njegova prisotnost. In kako je enak stavek s katerim sem prej končala z bivšim FSKDL, nenadoma dobil popolnoma nov pomen in je tokrat, z razliko od prejšnjič, začel nekaj novega "To je to?" "Ja, zdej si moja".

Na njem je nekaj drugačnega in jaz imam rada drugačno. V bistvu o njem sploh ne vem nič zares, je ena popolna neznanka in skrivnost. Nimamo niti enega skupnega znanca, kaj šele prijatelja. Lahko bi se mi zmislil vse, ker vse kar vem o njem stoji samo na njegovih besedah. In vseeno mu verjamem. V resnici je verjetno ravno to tisto zakaj me tako vleče k njemu. Ampak imam prvič v življenju občutek, da je to tisto zdravo vlečenje. Ni temen egocentričen neznanec z zelenimi očmi, ki so mi do zdaj okupirali življenje. On je čist in je sončen. Ni tista problematična vrsta, vsaj ne v ljubezni. On bere raziskave, kot jih berem jaz in ima bogat notranji svet.

Predstavljam si kako bi bilo z njim ležati na travi pred domom ali pa se sprehajati ob plaži. Si predstavljam kako bi bilo sedeti pred njegovim vikendom, ki je bog ve kje v Istri, in piti rumeni muškat. Ali pa mogoče rajši Jack Danielsa. In kako bi začela končno ločiti sex od ljubljenja. Ker bi se z njim najverjetneje začelo dogajati slednje. Hkrati bi se z njim rada vozila na motorju brez čelade, z leder jakno in poslušala Aerosmithe na ves glas. Potem bi vžgala ogenj sredi prepovedanega dela plaže in bi zaspala. Njemu bi ponudila svojo slušalko in začela graditi nov skupen milni mehurček. Ker se strinjam z bivšim FSKDL, ki je rekel, da ima vsak par nek svoj magičen svet. To mi je rekel nek ful sončen dan brez oblačka, na najinem drugem zmenku na plaži v Sestianu. In sem se šele včeraj slučajno spomnila, da je bilo zadnjič, ko sva bila skupaj tam, na istem mestu tako gosta megla in tema, da se ni videlo dva metra pred seboj. Lahko bi poštekala že takrat. 

Všeč mi je, ker ima on v sebi belo in rdeče, ampak vseeno več bele, tako kot imam jaz in ni ekstrem enega ali drugega. Všeč mi je, da potuje. Čeprav je Geneva trenutno malo predaleč od mene. Vse je nenaravno perspektivno. Tokrat prosim vse realne stvari, kot so banane in moji zvočniki na jabolka in pa rdeča posteljnina, naj traja, ker mi prejšnjič hobotnice, vile in palčki niso pomagali. 

Po takem letu, se mora zgoditi nekaj pozitivnega, drugače bo že groteskno, kot bi rekel moj dragi, zdravi in srečno zaljubljeno-preseljeni brat :) 

V sporu z življenjem.. again

Zadnje dni se počutim tko ful neverjetno žalostno. Me nervira občutek, da nisem nikoli sama in se ne morem v miru zlomit in se potem v miru sestavit nazaj. Vedno je kdo zraven. In jst ne morem jokat v bližini drugih človeških bitij. Bi rada bla sama, samo nisem sigurna, če bi takrat sploh lahko jokala. Ker me žalosti dejstvo, da sem cel čas obdana z ljudmi in sem hkrati v sebi popolnoma sama.  Sem mislila, da sem predelala travmo, ki se mi je zgodila, samo me je včeraj zvečer doletel pravi napad žalosti. Tiste neutolažljive, ker vem, da se preteklosti ne more popraviti. In sem rabila ene dve uri, da sem prišla za silo k sebi.  

Gledam te stene, ki so mi od vedno predstavljale dom in nekje notri v sebi, se še vedno ne morem sprijazniti z mislijo, da bom morala v roku bogih dveh mesecev neke druge stene klicati "dom." Ne morem verjeti, da bom zapustila svoje vseživljenjsko gnezdo, okrušen zid v kopalnici, svojo posteljo s skrivnim sporočilom zapisanim na letvice in vse spomine. Celo otroštvo, vse slike in pohištvo. Ker ne gre nič z nami. Ne vem kaj bojo naredili s stvarmi. Nočem vedeti ali jih bojo zažgali ali prodali. Vsi odtisi, ki smo jih vsi skupaj, kot družina, puščali v tem stanovanju celih triindvajset let, so zanje postali nepomembni. Jaz sem edina, ki joče za njimi, edina, ki mi stene niso samo stene. Selitev je prišla v zame psihološko najslabšem času. Celo leto je en šit poln nepredstavljivih življenjskih sprememb. Lani v tem času, bi se smejala človeku, ki bi mi napovedal tako neverjetno slabo prihodnost. 

V mojem življenju zdaj uradno ni več nobene trdne točke. Ostala sem brez fanta, ponosa in brez doma. Vse prijateljice so na pol poročene, zaljubljene ali v tujini. Dolgoletni prijatelji me zapuščajo iz raznoraznih, ampak po večini enakih, razlogov. Ker prijateljstvo med fantom in punco pač ne obstaja. In ko gre ena, jo nadomesti neka druga. Mama in tata bosta zdaj dobila svoj nov mali dom z eno miniaturno sobico zame, z raztegljivim kavčem na katerem bom lahko spala med vikendi. Lahko bom šla k bratu v njegovo novo, ogromno hišo sredi divjine, ki izgleda kot iz revije, in bom spala v sobi za goste z oranžnimi zavesami. Ampak jaz pa dejansko nimam več doma. Šit, res nimam več doma. Sobica v Ljubljani v petem štuku je v tem trenutku najbližje tej definiciji. Gledam v svojo malo lipo pod oknom, ki je zdaj že velika in jo že pogrešam, tudi če sem fizično še vedno tukaj. Nočem it. Z vsem srcem bi rada ostala, vsaj še eno leto, vsaj še toliko, da pogruntam kam naj grem. Nočem zapustit vseh spominov. To pomeni, da bom mogla odrast. 

Danes zjutraj sem se zjokala med zajtrkom in oni so se mi smejali. Normalno, da sem se šla zapret v kopalnico. Imam občutek, kot da se poslavljam od fanta s katerim sva živela v popolni harmoniji, ampak zaradi zunanjih okoliščin ne moreva ostati skupaj. Kot Romeo in Julija, s tem da je Romeo neorganska stvar. Ma vseeno. Ne vem zakaj se moram tako j** navezat na vse. Na ljudi, stene, predmete in mesta.  

Mogoče je boljše tako. Ker se bom morala odvezati in samo iti. Ker imam samo še sebe. Se mi zdi, da sem jaz edina, ki bo ostala sama s sabo. Čeprav bom na koncu tudi jaz zapustila svoje telo. Čudna misel... Če preveč razmišljam o njej, padem v belino. V nesmisel. V depresijo. 

Imam probleme s hormoni, zato se jočem na vsakem koraku. S tem, da večinoma nihče zares ne opazi. Občasno me kdo vpraša kaj je narobe z mojimi očmi in samo rečem, da imam leče, ki se malo bolj bleščijo. Ne vem kaj bom drugo leto v tem času. Sploh ne vem kam naj grem, kaj naj delam po Pragi (če sploh grem tja). Ne vem več nič. Nimam plana. Nimam prihodnosti. V najslabšem primeru si bom naredila hišico na drevesu nad reko. Imam že izbrano drevo. V tem primeru bom vse svoje prihranke dala za to, da zgradim eno solidno, skromno hišico na drevesu in da si kupim najbolj osnovne stvari. Potem bom živela tam in bom pisala neumnosti. Mogoče bom kaj objavila in dobila 20 evrov s kjerimi bom šla na enodnevni izlet do Portoroža ali pa si bom kupla zalogo čokolade. In če ne bom zaslužila, bom kradla paradajze in kumarice po okoliških vrtovih (ki so res blizu mojega drevesa) in bom nabirala borovnice in maline v gozdu, ki tudi ni daleč. In bom srečna. Ja. To je dober plan. 

V četrtek grem utapljat svojo žalost (ki meji že na ironijo, ker mi je po svoje vse skupaj smešno, kako hitro se spreminja moje življenje.) v alkoholne hlape. Sem se odločila, da ne bom depresirala in bom namesto tega rajši plesala in se bašala s čokolado, zato si vsako jutro rišem smeh in se smejem in me vsi gledajo čudno, če se mi je zmešalo.. Ker po svoje se mi je malo, zaradi prevelikih obremenitev mojega melanholičnega občutljivega uma.  

..Opet nešto o ljubavi..

Včasih se zalotim, da razmišljam ali pišem o njemu. Samo, da ne vem kdo ta on je in če sploh obstaja. Včasih se mi zdi, kot da je tam nekje nekdo, ki se vsaj približno sklada z mano in da se bosta najini osebnosti tako lepo združili, kot se bosta ponoči najini telesi. Sanjam kako me poljubi na čelo in kako čutim njegovo notranjo moč in kar vem, da me bo znal potegniti iz vseh ključnih efektov lisice. Kako me prime za roko pred celo trolo in mi olupi pomarančo, ker ve kako zelo jih imam rada in kako zelo jih ne maram lupiti. Hočem intimnost, ne fizičnega telesa. Ko bova ugotovila, da sva iz istega planeta. Intimnost je v bistvu takrat, ko v odsevu drugega najdeš sebe in te tega nič več ni strah.

Včasih, ko nimam kaj delat, ležim v postelji in si predstavljam, da je zvok ventilatorja hotelske kuhinje pred mojim bivšim oknom v resnici zvok morja, razmišljam o tem kako ta on izgleda. Razmišljam, če ima tudi on brazgotine in eno oko večje od drugega. O čem razmišlja točno zdaj, v tem trenutku? Ima rajši lubenico ali jagode? Sartra, Camusa ali Nitzscheja? Kakšen odnos ima do orhidelij in po čem diši? Upam, da po morju. Vedno sem si želela imeti fanta, ki bi dišal po morju, kot nek moj dolga leta izgubljen parfum. Si predstavljam, da mu grem z roko skozi lase in da se mi poletno, karkoli že to pomeni, nasmehne. Njegova koža ima okus po slanem, ker ima moja vedno po sladkem in tvoriva lep kontrast.

Včasih si grozno želim, da bi ga spoznala in ugotovila kaj mu hodi po glavi preden zaspi in o čem sanja. Vem, da bi verjetno veliko pisala o njem. Boljše, če se niti ne zaljubi, ker se bo našel v preveč mojih likih in v mojem dnevniku bodo skice njegovih rok in ustnic. Če bo ugotovil, da nisem dovolj dobra zanj ali mogoče preveč dobra zanj in se bo odločil oditi, bo vseeno ostal v mojih zapiskih in v pesmih. Ostal bo v najbolj običajnih vonjih zelenega čaja ali olivah določene znamke. Ostal bo v vseh zelenih ali modrih ali rjavih očeh, ki jih bom srečala na ulici in v načinu neznančevega stiska roke. Zato je boljše, če se niti ne zaljubi, naj se ne približa, ker nočem, ne morem, še enkrat čez to. Moje srce ima visoke zidove in nisem več stara osemnajst let in prvič zaljubljena do ušes. 

Včasih si zaželim, da bi bila lahko jaz komu muza. Da bi videla kako je biti z umetnikom, ki bi delal črno-bele slike moje rame ali pisal poezijo po mojem telesu. Da bi na tleh najine kuhinje slučajno naletela na zmečkan zapisek o svetu za mojimi očmi ali demo nove pesmi. Ampak v realnosti sem vedno jaz tista, ki me drugi fascinira. Pustim, da govori, da dobim uvid v njegov notranji svet, ampak on, katerikoli od mnogih, nikoli mene nič zares ne vpraša.

Vedno več je tistih, ki mi obljubljajo ljubezen, ampak tisti "za vedno" prevečkrat traja samo dokler se ne najde druge osebe ali stvari, ki ji lahko spet obljubiš ta "za vedno". Privlači jih moj notranji svet, ampak mene nič več ne privlači na njih. Na živce mi grejo njihovi topli pogledi med skupnim kosilom, previdni smsji in dotikanja, ko se izgubljam v muziki. Jaz nisem one night stand tip punce, ker me samo fizično telo ne vzburja. Me pa še preveč čustva, poln notranji svet in globina.

V trenutku, ko sem resnično začutila svojo notranjo moč, so začeli prihajati v moje življenje. Spoznavam jih na postaji od avtobusa, v trgovini, na travi, na prevozih..na vseh neobičajnih in običajnih mestih. V dveh tednih sem spoznala osem novih fantov. In mi govorijo, da imam lepe oči, da hočejo na kavo in da jih privlači moja rdeča šminka na ustih. Všeč jim je moje delo in da sem svobodna ptica. Hočejo me uloviti, ampak ne morejo več. So prepozni za to, ker sem se dvignila nad oblake. 

Zdaj ne rabim več moške potrditve, da sem dovolj dobra. Mi je postalo preveč udobno ležati na enojni postelji z mojimi čudnimi kombinacijami hrane in gledati risanke. Trenutno nisem pripravljena nikogar sprejeti v svojo posteljo, kaj šele v svoje srce. Razen mogoče njega. Imam grozne občutke krivde, ker sem se nenamerno (ko sem kaj spila pa tudi namerno) poigravala s tujimi čustvi, ker sem na momente rabila toplino in so mi tisti tihi »te imam rad« vlivali (lažno) samozavest. In jaz sem rekla »tudi jaz tebe.«, čeprav sem v resnici mislila »zdaj samo nočem bit sama.«

Tudi če zdaj končno čutim notranjo moč vseeno še kdaj, ponavadi v sanjah, tavam med praznimi neizpolnjenimi obljubami in spomini edinih treh fantov, ki sem jih kdaj imela rada. 

Ampak se mi zdi, da oni niso on o katerem pišem. Mogoče bo nekega dne res prišel in me spomnil zakaj sem sploh začela pisati o njemu. In potem se bova smejala, ko bova primerjala moje zapiske z realnostjo. Mogoče je on bolj navaden ali bližje, kot se mi zdaj zdi. Pravkar se mi dogaja ena magična zadeva z nekom. Nočem pisati o njem, ker je mogoče tudi on iluzija in je mogoče 11:11 samo naključna ura, brez pomena. Mogoče ta občutek, da bo on moj naslednji fant, moja nova ura, 11:11, ki bo nadomestila bivšo 13:13, ni resničen. In vseeno sem se danes na prevozih v mislih cel čas vračala k njemu. Moja natalna karta mi je povedala, da je on moja resnična ljubezen, da bom z njim srečna in nek notranji občutek, temu čisto na rahlo kima z glavo. 

Mogoče pa v resnici sploh ne obstaja in nikoli ne bo. In tudi to je ok. Ker je prava ljubezen, tista najbolj čiste oblike, skrita v vsakemu posamezniku posebej. V resnici je on o katerem pišem, v meni. Tudi če bom na koncu postala čisto rahlo zagrenjena stara tetka z dvajsetimi želvami (ker sem alergična na mačke).

V resnici verjamem v ljubezen. Če jo imaš v sebi, do sebe, jo boš po mojem vedno lahko širil naprej in jo dajal drugim. Naučiti se moramo samo manj pričakovati in moramo zažgati vse notranje zapiske, ki govorijo o imaginarnem njemu ali njej. Ker perfektnost ne obstaja. Ultimativna podobnost ne obstaja.

Občutek povezanosti z naravo in z živimi bitji, je v bistvu precej blizu pojma ljubezni, kot ga trenutno jaz dojemam. Nekam se mora manifestirati ta moja prevelika količina ljubezni in čustev. In tako jo dajem v božanje velike, lepe krave z velikimi mokrimi očmi, v sprehod z labradorcem in gledanje The Reverenta s tajvansko čivavo, v objemanje bora sredi trnovskega gozda, v dihanje svežega zgodnjepomladnega zraku,  v oblake med ležanjem na zemlji, v medvedji bratov objem in poljub na lice od tatkota, v skupno kuhanje prebranca z mamo, v pisanje, sanjarjenje in občutek mesenja svežega brezglutenskega kruha. Moja ljubezen se zdaj skriva v nepričakovanih drobnih detajlih in spet imam občutek, kako mi raste srce. In sem po skoraj štirih letih v bistvu srečna. 

Tudi če imam na momente flashbacke tiste grozne stvari, ki se mi je zgodila nedolgo nazaj. Se spomnim oči in avta in vseh besed in neobčutljivega radijskega glasu in poznane pesmi, kot da se vse to v meni sploh ne bi dogajalo. Kot da je samo še ena običajna noč. Se spomnim maminega pogleda v bolnici in se spomnim krvi. Res dosti krvi, a še vedno premalo glede na bolečino, ki sem jo takrat občutila. Se spomnim skoraj enournega jokanja pred nekim gradom v objemu s K in kako je jokala z mano in se ni mogla potolažiti, da se mi je to zgodilo. In občutka resnične ljubezni do nje, ko sem se tresla od joka in me je ona edina lahko držala skupaj, da nisem razpadla.  

Ne glede na to in na celo leto, sem zdaj notranje pomirjena. Zdaj imam v glavi meje, kjer jih prej ni bilo. ne sledim več načelu sky is the limit, ker ni. Ker te tako razmišljanje ne pripelje v pozitiven prostor, ampak te lahko popolnoma uniči. Ljubezen je rešitev. 

Ljubezen je odločitev. Je obljuba. In ne sme izhajati samo iz čustev, ker čustva lahko pridejo in grejo, odločitev pa je tista stalnica, ki ostane. Presoja, da se je vredno boriti, kljub temu, da čustva v nekem trenutku nasprotujejo. Ampak čustva lahko pridejo nazaj. Trezna odločitev je edina, ki ji verjamem, ko slišim besede: "Za vedno".

V redu

Ta občutek nekega umirjenega stanja "v redu", je eden najbolj zanimivih občutkov, kar sem jih kdaj imela. Še nikoli nisem čutla česa takega. Se mi zdi, kot da sem v začetni fazi zveze same s sabo. Imam nek tak udoben občutek v telesu, ko sem sama s sabo. Ko delam stvari sama, ležim na travi, poslušam muziko, delam filme in se družim s prijatli. In ker je vse tako novo, kot da bi bla pred tem v nekem čudnem zadušljivem prostoru. Se mi zdi, da sem zdaj na hodniku, na poti ven iz tistega prostora. Že voham svež zrak svobode, ampak nisem se še popolnoma izvila ven. 

Ne morem verjet, da je zdaj vse v redu z mano. Da se mi ta teden ni zgodilo nič slabega. In všeč mi je, da me ne briga več za statiste v mojem življenju. za ljudi, ki ležijo po travi, za tiste, ki jejo v restavracijah in se sprehajajo po cesti. Da lahko hodim in živim in sem normalna. Da se lahko pogovarjam z ljudmi o svojem resničnem mnenju in da ne pazim več na besede in dejanja. Ker sem v skladu sama s sabo. 

Po eni strani bi mi blo v tem mjem stanju všeč imet kakega fajn človeka, s katerim bi ležala na travi pred domom, si delila en kozarec z jegrom, se ob dveh ponoči odpravila na izlet do jezera in s katerim bi se lahko pogovarjala o vsem in gledala filme. Samo ne glede na množico fantov, ki jih spoznavam, ob nikomer ne čutim več metuljčkov. Ob nikomer ne čutim zares. Kot da bi se mi čustva umaknila na stran. In to je v resnici to, kar sem si želela cel čas. Tista grozna zadeva, ki se mi je zgodila pred kratkim, se je očitno res morala zgoditi, da me je potegnila iz vseh čustvenih vrtincev. Zdaj nimam nobenih težkih negativnih čustev. 

Edino kar me malo mori je prihodnost. Samo nočem pretirano dosti razmišljati o njej. Zdaj sije sonce, vse cveti in se prebuja, imam novo šminko in novo upanje :)

Puščava

Na dan, ko je šel, sem se počutila, kot da sem pristala v puščavi brez vode. Oazo sem iskala na vseh mogočih napačnih mestih in sem samo tu in tam našla nekaj kapljic tekočine. Ampak nisem vedela, da je oaza že cel čas v meni. Da mi on sploh ni dajal vode. Nekaj v njegovih pogledih, me je zastrupljalo z drogo, ki se ji pravi ljubezen. V telesnosti sem iskala zadoščenje neke globlje potrebe. Ampak sem bila v resnici, že od pubertete dalje, žejna vode v puščavi. 

Spomnim se občutka, ki te čisto zasvoji. Ko ne moreš dočakati avta, da pride pred tvoj blok. Ko ti najnežnejši dotik sproži cel val dražljajev. Občutek, ko gledaš v še ene enako zadrogirane oči in ti razbija srce in si misliš, da je to to in imaš lažen občutek potešenosti. V resnici se sploh ne zavedaš, da si pod vplivom droge. 

Tega se zaveš šele, ko te droge kar naenkrat ni več in v tistem momentu ugotoviš, da si bil v puščavi že celo življenje. Problem je, da niti ne veš kaj je voda, ker so ti celo življenje dajali samo druge pijače. Ampak voda je v resnici edino, kar resnično rabiš. 

In v trenutku, ko se zaveš puščave, razen če nisi mazohist, začneš iskati pot ven iz nje. V nekih trenutkih nastopijo zares hladne noči in izjočeš še tisto malo tekočine, kar jo imaš v sebi. In v nekih drugih trenutkih sonce tako pripeka, da ne razmišljaš več prisebno. 

Ampak kar naenkrat, po dolgi poti, ki jo prehodiš v iskanju izhoda in ko preteče res veliko časa, prideš do spoznanja, da v tem trenutku zdaj, nisi več pod drogo. In takrat končno prideš do samega konca sveta in se znajdeš pred čisto reko, ki se izliva v ocean. In si drugačen. 

Tiha obljuba

Je obljuba to, da ti rečem, da sem vesela, da te poznam?
Je obljuba prepletanje prstov v avtu in smsji čez dan?
Je obljuba poljub preden grem domov?
Je obljuba, ko ti razkrijem vse svoje strahove?
Je obljuba, ko ti rečem, da te imam rada (in mislim resno)?
Je obljuba tišina okrog drugih ljudi v tvojem in mojem življenju?
Je obljuba samoumevna, ne da bi rabila besede?

Ne vem, če sem ti dala tiho obljubo. Do zdaj so bile vse moje obljube glasne in močne in jih je lahko slišal cel svet. Ampak mogla je bit obljuba, ker se sicer ne bi počutila, tako kot se. 

Nočem ti dati obljube. Nočem imeti resničnega razmerja. Vse skupaj me je globoko prestrašilo in se mi upira. Žal mi je, da nisva ostala prijatelja, ko je bil za to še čas. Žal mi je, ker misliš, da je moj svet fascinanten in da sem vredna najlepše oblike ljubezni. Ker je to preveč lepa misel zame. Jaz sem vseeno zlomljena in samo sama se lahko nazaj popravim, ko najdem vse zlomljene izgubljene koščke. Nisem ti pripravljena dati ključa svojega srca, ker ga boš lahko želel po svoje preurediti in boš spotoma kaj razbil. Ne ne ne. Zakaj vas niso mame naučile kako se pravilno ravna z ženskim srcem? Jaz nisem pripravljena tvegati, ker je stava, kot pri ruleti, vedno 50-50. Ker je prvih 50 odvisno od mene in drugih 50 od tebe. Kar je preveč. 

Oprosti. Ker ne vem, če sploh še znam živeti brez tebe, ker sva pregloboko zabredla. Najbolj od vsega mi je žal za prijateljstvo, ker je neskončno dragoceno in jaz sem ga uničila. Nisem ga še, ampak zaradi tihe obljube, ki me straši, ga bom verjetno morala. Sovražim to vlogo. Zakaj mi ne more bit vseeno zate? Zakaj hočem bit ob tebi, ko boš ti potreboval pomoč? Zakaj v sebi čutim pristno ljubezen? Ampak ne tiste vrste, ki bi stala pred oltarjem, ampak vseeno tiste vrste, ki bi rekla "za vedno". Za vedno te hočem imeti nekje ob sebi. Ti me osrečuješ in mi pomagaš skozi temne predele življenja. Ti si bil edini, ki ga je skrbelo zame, ko nisem imela nikogar in jaz hočem bit ob tebi, ko bo treba vrniti uslugo. Ne pismo, ne morem ti naredit tega. 

In hkrati ne morem biti v resnični zvezi.  

Kdo bi si mislil, da je tiha obljuba tako neverjetno glasna. 

Opravičilo

Globoko se oproščam vsem fantom, ki sem vas kdajkoli vlekla za nos.

Ni vas bilo malo in tudi za to mi je žal.

Oprostite za vsa flirtanja, držanja za roke, poglede globoko v oči, komplimente, manipulacijo in preveč osebna vprašanja.

Oprostite za dejanja in besede, ki sem jih delala nenamenoma, a še bolj za tiste, ki sem jih naredila povsem zavestno.

Oprostite za vse "rada te imam", ko sem v resnici mislila "nočem ostati sama."

Oprostite za vse "rabim te", ko sem v resnici želela reči "rabim tvojo pozornost in ljubezen, ne tebe osebno, ker se nimam dovolj rada." 

Res, iskreno in globoko mi je žal za vse vas, ki vas še vedno vlečem za nos, tudi, če sem vas odstranila iz svojega življenja. Še vedno dobivam vaše sms-je kako pogrešate naša druženja in vprašanja, če sem zdaj s kom drugim.

Nisem. Zdaj sem sama s sabo.

Ko me kdo vpraša, če sem v zvezi rečem, da sem. Ker sem res. V zvezi sama s sabo.

Oprostite za vse prazne obljube, poljube in ubijanje navznoter. Za vse preveč prijazne sms-je in za neodločenost.

V resnici vem kakšen občutek je. In v resnici ne želim biti tista, ki sproža negativne občutke v vas.

V resnici si želim, da bi imela popolnoma iskrena, čista čustva in da bi moj "rada te imam" pomenil enako, kot vaš "rad te imam". Da bi lahko to rekla samo eni osebi in da bi resnično mislila. In da bi potem vse ostale izbrisala iz svojega življenja in sebe iz njihovega spomina.

Lepo bi bilo vedeti, da nisem nikoli prizadela tuja čustva, da se nisem igrala z ljudmi in da nisem nikomur povzročala bolečine.

Ampak v resnici sem jo.

In jo še vedno, ne da bi želela. Ampak kaj, ko mi je tako težko iti, ker poznam bolečino, ki jo odhod pusti za sabo. Tako je, kot da bi se ujeli v medvedjo past, ki boleče uklešči nogo. Ampak tista bolečina je neprimerljiva s tisto, ko se past razpre in osvobodi nogo. Takrat šele teče kri in boli.

In zato se bojim. Ker sem hkrati z njihovo ujela tudi svojo lastno nogo.

Get out of my head

Neki demoni me spet hočejo potegniti s sabo v temne predele. Šele zdaj, po dveh urah in več, sem jim uspela malo pobegniti. Hvala bogu za muziko. V trenutkih mojih napadov slabe vesti, ne morem razmišljati trezno. 

Vedno sem si mislila, da bi najrajši izbrala lenobo, če bi lahko izbrisala eno svojo slabo lastnost. Ma ne. Krivda je tisti đavo, ki me razjeda navznoter že celo življenje in mi kvari samozavest, odnose, pozitivizem, zdravje,... 

Lahko bi mi komot bilo malo bolj vseeno. Ne bi se rabila tolko sekirat, ker ponavadi resničnost ni tako huda, kot je v moji glavi. Sej vem vse to. In vseeno... ne morem lih zato, ker mi pač ni vseeno. 

Skozi mene se kotalijo valovi žalosti, hrepenenja, pogrešanja in vse dajem skozi, ne da bi trznila z očesom. Noben ne ve. 

Ampak krivda. Damn. To je pa druga zgodba. Meni je krivda vedno v D-molu. Štekajo me samo še knjige, muzika in filmi. Vsi moji obrambni mehanizmi. Vsaj neki. 

Ma sej ne vem niti zakaj pišem, če pa lahko poslušam to pesem in se delam, da sem iz neke druge zgodbe:

https://www.youtube.com/watch?v=1bXoa60AgsU 

 

Prijateljstvo?

You never know what worse luck your bad luck has saved you from.
― Cormac McCarthy

O tem stavku razmišljam zadnje dni. Včasih se ti neka stvar res zdi tragična, ampak je v resnici tam z namenom, da te zaščiti, nečesa nauči, spomni na nekaj... In če to razumeš, iz izkušnje prideš močnejši in modrejši. Že cel zadnji teden skoraj vsako noč sanjam ljudi, ki jih ni več v mojem življenju. Po mojih sanjah se sprehajajo, kot da so resnični, ampak ko se zbudim, za njimi ostane samo meglica. So kot duhovi, prividi, ki sem jih nekoč poznala, ampak zdaj sploh nisem več sigurna kaj je bilo res in kaj ne. Ne spomnim se več podrobnosti, njihove kože in vonja zadnjega parfuma. Me pa sanje o njih zadovoljijo v tak meri, da jih ne rabim v resničnem življenju, ker se itak družimo ponoči in jih zato manj pogrešam. 

Poskušam biti pametnejša, kot sem bila prejšnja leta in sprejeti vse v življenju. Reči samo "Prav, tako pač je" in iti dalje, ampak nek droben glasek v meni, ki se včasih še rad krega in pritožuje, mi prišepetava: "To ni prav! Zakaj je to tako?" Ne muči me več vprašanje moje bivše ljubezni, ker sem jo presegla. Bolj me skrbi vprašanje prijateljstva. Mojega osebnega, ampak še bolj arhetipa prijateljstva v družbi. Pismo, sploh ne morem verjet kako majhno vrednost ima. 

Imam dosti moških prijateljev, ampak se pri 99% čez čas pokaže, da imajo z mano še kakšne druge namene. In ko se pričakovanja ne izpolnijo, kar naenkrat postopoma izginejo. Ko si najdejo drugo punco, jih ni videti nikjer več. Že sama besedna zveza: "Sva VEČ kot prijatelja" kaže na to, da je prijateljstvo nekaj manjvrednega, neko vmesno stanje, preden postaneš tisto VEČ. 

Mogoče je samo z mano kaj narobe, ampak v resnici je zame prijateljstvo bolj vredno. Pogrešam čase v srednji šoli, ko smo s K hodile po žurih ne da bi iskale tisto VEČ od fantov. Ko sem bila, vsaj jaz, srečna tudi brez fanta, ker me je najino prijateljstvo (in prijateljstvo z drugimi puncami), kjer sva si vse delili, si vse povedali, vse mogoče doživeli, v celoti izpopolnjevalo. Fanti so bili rekreacija in so mi prinesli samo malo več vzburjenja. 

Zdaj so fanti na prvem mestu, potem je družina in šele za tem prijatelji. Kljub temu, da je prijateljstvo ponavadi vedno tam, ko se s prvima dvema skupinama karkoli zgodi. Prijateljstvo je vedno rešilna mreža. Je pa od nas odvisno kako močna bo in kako efektivno bo zadržala naš padec. 

Z D recimo sva, gledano iz moje strani, imela dragoceno prijateljstvo in zdaj, ko so za njim ostali samo še ostanki, mi ni dobro. Po drugi strani sem že nekaj časa nazaj ugotovila, da preveč idealiziram preteklost in da sem bila v odnosu z njim na momente malo prevelik egoist. In mogoče si  zato celo malo zaslužim vse skupaj. Ampak vseeno boli, ko vidim, kako zelo mu je vseeno. Kako ekspresno hitro je pozabil na vse. Pozabil na zmenjene stvari in ni poklical, ne pisal. Ampak ok, pravijo da je to normalno. Ko si fant najde drugo punco, skensla prijateljice (in verjetno delno tudi prijatelje) bla bla bla. Ampak kar je normalno še ne pomeni, da je nujno prav. 

Po mojem je iskanje ljubezni v resnici samo potreba po zagotovilu, da imaš vedno nekoga, ki je tu zate in je v resnici najsebičnejši odnos od vseh. Prijateljstvo je bolj svobodno, ker vseeno ne računaš na te ljudi 100% in je rešeno previsokih pričakovanj. V ljubezni je vedno malo strupa, ker daš neki drugi osebi v roke ključ do svoje sreče in postaneš preveč ranljiv. 

Zmeraj bolj vidim, da ljudi ne briga za druge ljudi. Vse nas briga samo zase. Tudi jaz v resnici skrbim samo za svojo srečo. Vsi ljudje smo egoisti po defoltu. V bistvu pogrešam občutek, kako sem se jaz počutila ob njem. Vse skupaj je iluzija, ker smo na koncu sami. Rodimo se sami in umremo sami. To vmes so samo ljudje, s katerimi si v določenem obdobju življenja, krajšamo čas, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dosadno. Vidim, da ni ničesar, kar lahko nadzorujem. 

Zdaj, ko sem svoje ogorčenje nad pojmom prijateljstva vrgla na papir, se počutim neprimerljivo boljše. Čakam nova začasna prijateljstva in nove začasne VEČ kot prijateljstvo. Ne vem, če še verjamem v "do smrti". Mogoče bo tako samo s K. 

Bo kar bo in kar ima za biti.

(Iz filma Her)

Positive vibrations :)

Je bila vsa ta pozitivna energija v zraku tudi prejšnja leta? So se vršički hribov tudi prej tako svetili v zgodnjem jutru? So orhideje na nočni omarici moje mame tudi prej tako zgodaj in polno roza zacvetele? Je prej tudi tako dišalo? 

Ne vem, kako prej nisem opazila teh stvari. Kako lahko nisem čutila vsega tega življenja? :)

Včeraj sem z enim od mojih novih prijateljev hodila po pomolu v Trstu. Bilo je v času mojega najljubšega dela dneva in nekaj v meni, dolgo zakopano, je delalo prevale in čutila sem ognjemet čiste prvinske sreče. Gledala sem kako psi mahajo s svojimi repki, kako ogromno oranžno sonce paše na vijolično podlago, kako se po celem mestu prižigajo luči in videla sem smeh na ustih, čudovito globoko modro barvo razburkanega morja, zibajoče ladje v daljavi, prijateljice na robu pomola, ki jejo čokolado. Potem sva po nesreči gledala srbski dokumentarni film, namesto irskega in čutila sem nostalgijo z glavnim likom. Ampak za razliko od prejšnjih obdobij svojega življenja, nostalgija ni premagala sreče. Sreča je nostalgijo zalila z močnim valom in jo utopila v svojih globinah. Jedla sem majhne čokoladne pite, picete in pila aperol špric. Sedela sva v čudovitem filmskem baru in zaželela sem si, da bi v rokah držala staro sovjetsko kamero Super 8. Gledala sem neko osvetljeno sobo v tretjem nadstropju in sobno rastlino v njej. V baru je donel jazz in všeč mi je bila mehka rdeča svetloba namizne svetilke na leseni mizi. Tudi njegova izjava, da mu je nerodno z mano, mi ni pokvarila večera, ker sem se mu samo nasmehnila in mu rekla, naj ne skrbi za to. Sploh me ni motilo čutenje njegove želje, da bi bil z mano, kot me je motilo kdaj prej pri vseh fantih, ki jih je vedno več v mojem življenju, vendar imajo vedno manjši vpliv na mene. Tudi, ko sva se zgubljala po mestnih hribovjih okrog Trsta, sem čutila srečo. Gledala sem polno luno in zvezde, stavbe, kot iz Mačk iz visoke družbe in vse je bilo v redu. Vse moje telo je bilo toplo. Roke so mi gorele od energije, kljub temu, da je bila temperatura niti ne 3 stopinje. Srečala sem svojo najboljšo prijateljico in vse življenje, vsa pokrajina, mesto in jaz sama se mi je zazdelo nekako novo. Na novo sem se zaljubila v življenje in to zares močno paše. 

Spet berem Stepnega volka in razumem ga bolj kot kdajkoli. Moram prepisati odstavek, s katerim se ne bi mogla bolj poistovetiti:

"Ljudi, podobne vrste kot je Harry, je kar precej, posebno mnogi umetniki pripadajo tej zvrsti. Vsi ti ljudje imajo v sebi dve duši, dve bitji, v njih sta božansko in peklensko, sta materinska in očetovska kri, sta zmožnost za srečo in zmožnost za trpljenje prav tako sovražno in zmedeno druga zraven druge in druga v drugi, kakor sta bila volk in človek v Harryju. In ti ljudje, katerih življenje je zelo nemirno, doživljajo včasih v svojih redkih trenutkih sreče tako močne in neizrekljivo lepe stvari, pena trenutne sreče škropi vsakokrat tako visoko in slepeče čez morje bolečin, da ta kratka prižigajoča se sreča izžareva, dotikajoč se tudi drugih in očarujoč jih."  

Harry Haller ima v sebi volka in človeka, ki se medsebojno sovražita. Jaz v sebi čutim človeka-žensko in divjo mačko, ki sta imeli enak problem. Zdaj ju združujem, njuna ljubezen, ljubezen do same sebe, pa je rodila najvišji smoter, h kateremu stremi človek: svobodo v sprejemanju sebe. Ne vem, če sem se kdaj v svojem življenju počutila boljše, kot se ta januar. Molim vse bogove, palčke, vile in hobotnice, naj traja.  

Vedno sem se želela prilagoditi družbenim okvirjem, se skladati s celoto, biti kalup, da ne izstopam. Ampak zdaj vidim, da je to kar imam, vrednejše in dragocenejše. Ne bi več zamenjala svojega pogleda na svet s pogledom na svet nekoga brez domišljije, nekoga, ki ne vidi barv v vseh odtenkih, ki ne občuti čustev v vseh variacijah in ki živi tako, kot je 'prav'. Ne bi več zamenjala svoje notranje čistosti z nekom, ki preklinja in kadi, samo zato, ker je to kul. Drugi ljudje niso nič bolj vredni od mene. Ne rabim več fantov, da mi dokazujejo lastno vrednost. 

V bistvu sem precej ponosna nase, da sem prišla do tega preskoka v miselnosti že pri 22. Malo bi manjkalo, da bi postala lupina in bi prišla do spoznanja pri 50-ih. To je dokaz, da se v življenju res vse zgodi z razlogom. Nič ni brez veze. Vse vodi v duhovni razvoj. Vse vodi k resnični sreči. 

Zlata ribica, where are you man?

Če bi zlate ribice, ki izpolnijo tri želje res obstajale, bi si definitivno zaželela naslednje:

1) Da ne bi bila več lena!
2) Da bi najdla pravo ljubezen in si ustvarila zdravo in srečno družino.
3) Da bi imela solidno količino denarja, s katerim bi preživela do konca življenja.

Ampak, ker je v realnosti zelo majhna možnost, da bom kdajkoli spoznala take vrste zlato ribico, bi bilo precej pametno, da bi naredila nekaj na tem, da sama samcata, vseeno pridem do teh treh stvari. Če bi se znebila lenobe, se mi zdi, da bi bila sposobna dobiti tudi solidno količino denarja. Samo druga točka, ni odvisna od mene, ker je pač stvar dogovora med zvezdami in zvezdami in mojo osebno srečo. Sem se že sprijaznila s tem, čeprav ne bom najbolj vesela, če se sporazumno odločijo predlog za mojo srečo v dvoje, zavrniti. Ampak ok. Kot je rekel moj dragi bivši fant: "Jst lahko živim brez tebe." Tudi jst lahko živim brez tebe. In tebe. In njega.

Samo najbolj od vsega na svetu, od vseh mojih ne najbolj simpatičnih lastnosti, bi se na prvem mestu znebila lenobe, ker mi povzroča vse probleme, ki jih imam v življenju. VSE zamudim zaradi nje. In večino časa se sploh ne čutim kriva. Ampak resnica je ta, da zaradi tega živim samo recimo 36% svojega življenja, medtem ko pa imam kapaciteto za precej več. Lahko bi dobila denar, potovala, se izobraževala, spoznavala nove ljudi, se smejala, vozila, živela. Pismo, sem jezna sama nase!

Danes sem dobesedno cel dan, od 7 zjutraj do natančno tega trenutka zdaj, ležala na postelji in gledala filme. Medtem ko imam ogromno dela za faks. Medtem, ko se čisto lepo zavedam, da bi naredila vse svoje delo in še več, če bi dvignila svojo debelušno rit in jo prestavila v bližnjo knjižnico, ki je nič koliko kot 15 metrov stran od trenutne lokacije. Ampak ne! Rajši sem neproduktivno gledala nepomembne filme (za razliko od enega, ki pa me je dokončno zapsihiral. Hvala res.). Zdaj me boli križ in noga mi je padla v komo. In to je bilo to. Moj cel dan.

Nič. Grem spat (upam, da se mi bo dalo do kopalnice umit) in upam, da bo jutri bolj produktiven dan.

Let it go...

Sedim zavita v postelji, tudi če je ura že preveč za to. Še vedno nisem jedla in že čutim pretakanje svojih želodčnih sokov, ki si želijo hrane. Zunaj slišim zavijanje vetra in zvok mi je nekako čudno domač, avtomobile in šumenje ventilatorja nad hotelsko kuhinjo, ki ga občasno lahko zamenjam za morje, če zaprem oči in se zelo potrudim. Slišim tipkovnico, kašljanje človeka, vžig motorja, premikanje škatel... In vseeno, kljub vsem tem zvokom, slišim tišino. 

Počasi se umirjam in ne rabim več goro dražljajev, da bi se počutila živo. Ne rabim več žurati, nenehno govoriti o svojih občutkih, se družiti. Na momente v sebi čutim nekaj drugačnega, kot sem prej. Nekaj neopredeljivega, a močnega. Zavedanje same sebe. Berem knjige, ki sem jih že stokrat prebrala, ampak se mi zdi, kot da jih berem prvič, ker jih šele zdaj razumem. V meni raste neka nova moč in predavanja o strukturi pravljice občutim kot psihoanalizo same sebe. Junakinja - devica - nujno ženska - se ne zaveda svoje moči, jo zatira, zatira sebe, da bi se prilagodila družbi. Ni dovolj dobra, za vse se opravičuje. Pride vrh prvega dejanja in njena magija se sprosti, ampak si je ne dovoli zares občutiti, misli, da je bilo samo enkrat in nikoli več. Nato se njena moč sprosti do neslutenih višav, mora se umakniti v samoto, ampak to ni rešitev. Ostala je v konfliktu s prejšnjim svetom. In nato se mora spoprijeti s tem starim svetom, vendar ugotovi, da ga ne rabi premagati (za to so moški miti), ampak le sprejeti. Ko sprejme sebe, sprejme svojo ljubezen, sprejme svet in konflikta ni več. 

Ko smo včeraj gledali Frozen in obravnavali strukturo pravljice, sem se počutila kot v risanki, ko se tista magična rumena svetloba - čarovnija, polna rumenih bleščic, počasi premika po mojem telesu, me ovija in me vodi do nekega novega spoznanja. V sebi sem čutila muziko, ki pride ob teh momentih in  nadnaravni veter, ki dvigne glavni lik (kot pri Fioni v Shreku) in od tistega momenta je nenadoma vse dobro. Vse je drugače, a hkrati isto, saj je lik sprejel sebe. Nek glas v glavi mi je zašepetal "Let it go..." in po dolgem času, sem se počutila polno. 

Mislimo, da mora biti  ljubezen med moškim in žensko svobodna in mora dopuščati sanjam, da letijo, vse napake in biti brez meja. Želimo si najti ugodje in potešitev v objemu drugega, ampak v resnici se bojimo svobode in sebe. Bojimo se biti sami s sabo. Večina ljudi je okuženih z boleznijo imenovano pričakovanja, zato zveze ne uspevajo in se posušijo, kot utrgane rože na soncu. 

Predvčerajšnjem sem se dokončno sprijaznila, da besede ''ljubim te'' mogoče ne bodo nikoli več namenjene meni. In ob tem nisem čutila znane trgajoče bolečine sredi telesa in občutka nepotešene žalosti. Ne, čutila nisem popolnoma več nič. Problem je, da ne vem, če je to stanje dobro in če je resnično ali je le del predhodnega obdobja. Zato sem naredila eksperiment in preverila, če obstaja dobrost v nasprotnem spolu... in vse kar sem potegnila iz eksperimenta, je praznina. Mogoče jaz enostavno nisem ustvarjena za bivanje v dvoje. Mogoče sem prevelik izziv in jih koštam preveč energije. Dandanes so ljudje bolj površinski, nihče več se noče truditi. Preveč mi jih je reklo, da sem nekaj posebnega, drugačna od drugih, unikatna in da bom sigurno našla nekoga, ki bo pripravljen na to. Oni niso. Oni si najdejo normalne, nedrugačne in malo manj kreativne punce in so srečni,oni in one. Jaz nisem za to. Jaz hočem več od tega. Jaz si želim drugih stvari. Svoboda je tokrat zares postala moja najvišja vrednota. Sprijaznila sem se z dejstvom, da sem vsem fantom, ki so se kdaj čustveno zapletli z mano, samo spomin, da so pozabili na detajle in sem jim ostala v spominu le kot nek daljni sen. 

In meni je trenutno precej ravno, da ne pripadam in da me nihče več ne ljubi. Tudi jaz ne ljubim več. Malo se bojim tega udobja, ki ga začenjam čutiti sama s sabo. Se bojim, da mi bo to postalo tako blizu, da ne bom  več sposobna bivati s komerkoli drugim. Se bojim, da bom ena od tistih, ki bodo težko spustile v svoj svet, kjer je vsaka moška nogavica, ki (morda celo povabljena) vdre, tujek. Ki ne morejo zaspati, če ob sebi čutijo drugo telo in ki jih moti milijon stvari, ker so že predolgo same. Ampak jaz nočem živeti v strahu. Trenutno je v mojem življenju popolnoma vse dobro. Dosegla sem stopnjo neke stalnosti, umirjenosti in kljub temu, da življenje ni tako čustveno razburljivo, kot je bilo na primer prejšnji mesec, sem zdaj veliko bolj srečna. 

Septembra bom postala teta, ker bodo rodile moje dve najljubše prijateljice <3 Vsi okrog mene so zaljubljeni, cel čas se smejejo in jaz se smejem z njimi. Čutim pravo olajšanje in očiščenje čustvenih blokad, bolečine in tesnobe. 

Vedno manj se sprašujem o prihodnosti. Let it go, let it go... Bo kar bo, bo kar ima za biti. Mislim, da nisem jaz tista, ki dela, nekdo drug je tisti, ki dela.