Ne vem, če veš, da lahko cel dan ostanem doma, ne da bi se zato počutila slabo. Nimam občutka, da sem zapravila dan, samo zato ker nisem počela nič vrednega zapomnjenja. Moji najlepši spomini v resnici prihajajo iz malenkosti, iz brezdelnih dni, polnih drobnih sreč.
Moje najljubše poti vodijo skozi neobljudene ulice in parke. Všeč mi je, da se lahko pogovarjam z drevesi in da gledam kako listi počasi lebdijo v poletnem vetru.
Všeč mi je vožnja po praznih ravnih cestah v večernih urah in gledanje barv na nebu.
Najmirneje se počutim, ko sem sama in občutim ultimativno sedanjost. Poslušam Johna Fruscianta in preteklost ter prihodnost ne obstajata. Nimam obveznosti, nimam misli, samo sem.
Zdaj sem mirna. Ležim na tuji jesenski terasi, gledam v sive gore iz pravljice, ki mi jo je pripovedoval tata za lahko noč. Z bršljanom, k svoje liste počasi že spreminja v rdeče. Poslušam ptičje pogovore in oddaljene zvoke civilizacije. Nebo je sivo in modro in se počasi spreminja pred mojimi očmi, ko oblaki potujejo čez nebo.
Všeč so mi odpovedani plani in nevihtne noči. In ko z zaprtimi očmi poslušam zvok valov na najbolj oddaljenem pomolu od vseh. Takrat čutim povezavo s svetom. Takrat sem najbolj mirna, v svojem notranjem prostoru, ki je v zadnjem mesecu spet napolnjen s soncem.
Zdaj sem mirna. Ležim na tuji jesenski terasi, gledam v sive gore iz pravljice, ki mi jo je pripovedoval tata za lahko noč. Z bršljanom, k svoje liste počasi že spreminja v rdeče. Poslušam ptičje pogovore in oddaljene zvoke civilizacije. Nebo je sivo in modro in se počasi spreminja pred mojimi očmi, ko oblaki potujejo čez nebo.
Všeč so mi odpovedani plani in nevihtne noči. In ko z zaprtimi očmi poslušam zvok valov na najbolj oddaljenem pomolu od vseh. Takrat čutim povezavo s svetom. Takrat sem najbolj mirna, v svojem notranjem prostoru, ki je v zadnjem mesecu spet napolnjen s soncem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar