Ta občutek nekega umirjenega stanja "v redu", je eden najbolj zanimivih občutkov, kar sem jih kdaj imela. Še nikoli nisem čutla česa takega. Se mi zdi, kot da sem v začetni fazi zveze same s sabo. Imam nek tak udoben občutek v telesu, ko sem sama s sabo. Ko delam stvari sama, ležim na travi, poslušam muziko, delam filme in se družim s prijatli. In ker je vse tako novo, kot da bi bla pred tem v nekem čudnem zadušljivem prostoru. Se mi zdi, da sem zdaj na hodniku, na poti ven iz tistega prostora. Že voham svež zrak svobode, ampak nisem se še popolnoma izvila ven.
Ne morem verjet, da je zdaj vse v redu z mano. Da se mi ta teden ni zgodilo nič slabega. In všeč mi je, da me ne briga več za statiste v mojem življenju. za ljudi, ki ležijo po travi, za tiste, ki jejo v restavracijah in se sprehajajo po cesti. Da lahko hodim in živim in sem normalna. Da se lahko pogovarjam z ljudmi o svojem resničnem mnenju in da ne pazim več na besede in dejanja. Ker sem v skladu sama s sabo.
Po eni strani bi mi blo v tem mjem stanju všeč imet kakega fajn človeka, s katerim bi ležala na travi pred domom, si delila en kozarec z jegrom, se ob dveh ponoči odpravila na izlet do jezera in s katerim bi se lahko pogovarjala o vsem in gledala filme. Samo ne glede na množico fantov, ki jih spoznavam, ob nikomer ne čutim več metuljčkov. Ob nikomer ne čutim zares. Kot da bi se mi čustva umaknila na stran. In to je v resnici to, kar sem si želela cel čas. Tista grozna zadeva, ki se mi je zgodila pred kratkim, se je očitno res morala zgoditi, da me je potegnila iz vseh čustvenih vrtincev. Zdaj nimam nobenih težkih negativnih čustev.
Edino kar me malo mori je prihodnost. Samo nočem pretirano dosti razmišljati o njej. Zdaj sije sonce, vse cveti in se prebuja, imam novo šminko in novo upanje :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar