Puščava

Na dan, ko je šel, sem se počutila, kot da sem pristala v puščavi brez vode. Oazo sem iskala na vseh mogočih napačnih mestih in sem samo tu in tam našla nekaj kapljic tekočine. Ampak nisem vedela, da je oaza že cel čas v meni. Da mi on sploh ni dajal vode. Nekaj v njegovih pogledih, me je zastrupljalo z drogo, ki se ji pravi ljubezen. V telesnosti sem iskala zadoščenje neke globlje potrebe. Ampak sem bila v resnici, že od pubertete dalje, žejna vode v puščavi. 

Spomnim se občutka, ki te čisto zasvoji. Ko ne moreš dočakati avta, da pride pred tvoj blok. Ko ti najnežnejši dotik sproži cel val dražljajev. Občutek, ko gledaš v še ene enako zadrogirane oči in ti razbija srce in si misliš, da je to to in imaš lažen občutek potešenosti. V resnici se sploh ne zavedaš, da si pod vplivom droge. 

Tega se zaveš šele, ko te droge kar naenkrat ni več in v tistem momentu ugotoviš, da si bil v puščavi že celo življenje. Problem je, da niti ne veš kaj je voda, ker so ti celo življenje dajali samo druge pijače. Ampak voda je v resnici edino, kar resnično rabiš. 

In v trenutku, ko se zaveš puščave, razen če nisi mazohist, začneš iskati pot ven iz nje. V nekih trenutkih nastopijo zares hladne noči in izjočeš še tisto malo tekočine, kar jo imaš v sebi. In v nekih drugih trenutkih sonce tako pripeka, da ne razmišljaš več prisebno. 

Ampak kar naenkrat, po dolgi poti, ki jo prehodiš v iskanju izhoda in ko preteče res veliko časa, prideš do spoznanja, da v tem trenutku zdaj, nisi več pod drogo. In takrat končno prideš do samega konca sveta in se znajdeš pred čisto reko, ki se izliva v ocean. In si drugačen.