Sedim zavita v postelji, tudi če je ura že preveč za to. Še vedno nisem jedla in že čutim pretakanje svojih želodčnih sokov, ki si želijo hrane. Zunaj slišim zavijanje vetra in zvok mi je nekako čudno domač, avtomobile in šumenje ventilatorja nad hotelsko kuhinjo, ki ga občasno lahko zamenjam za morje, če zaprem oči in se zelo potrudim. Slišim tipkovnico, kašljanje človeka, vžig motorja, premikanje škatel... In vseeno, kljub vsem tem zvokom, slišim tišino.
Počasi se umirjam in ne rabim več goro dražljajev, da bi se počutila živo. Ne rabim več žurati, nenehno govoriti o svojih občutkih, se družiti. Na momente v sebi čutim nekaj drugačnega, kot sem prej. Nekaj neopredeljivega, a močnega. Zavedanje same sebe. Berem knjige, ki sem jih že stokrat prebrala, ampak se mi zdi, kot da jih berem prvič, ker jih šele zdaj razumem. V meni raste neka nova moč in predavanja o strukturi pravljice občutim kot psihoanalizo same sebe. Junakinja - devica - nujno ženska - se ne zaveda svoje moči, jo zatira, zatira sebe, da bi se prilagodila družbi. Ni dovolj dobra, za vse se opravičuje. Pride vrh prvega dejanja in njena magija se sprosti, ampak si je ne dovoli zares občutiti, misli, da je bilo samo enkrat in nikoli več. Nato se njena moč sprosti do neslutenih višav, mora se umakniti v samoto, ampak to ni rešitev. Ostala je v konfliktu s prejšnjim svetom. In nato se mora spoprijeti s tem starim svetom, vendar ugotovi, da ga ne rabi premagati (za to so moški miti), ampak le sprejeti. Ko sprejme sebe, sprejme svojo ljubezen, sprejme svet in konflikta ni več.
Ko smo včeraj gledali Frozen in obravnavali strukturo pravljice, sem se počutila kot v risanki, ko se tista magična rumena svetloba - čarovnija, polna rumenih bleščic, počasi premika po mojem telesu, me ovija in me vodi do nekega novega spoznanja. V sebi sem čutila muziko, ki pride ob teh momentih in nadnaravni veter, ki dvigne glavni lik (kot pri Fioni v Shreku) in od tistega momenta je nenadoma vse dobro. Vse je drugače, a hkrati isto, saj je lik sprejel sebe. Nek glas v glavi mi je zašepetal "Let it go..." in po dolgem času, sem se počutila polno.
Mislimo, da mora biti ljubezen med moškim in žensko svobodna in mora dopuščati sanjam, da letijo, vse napake in biti brez meja. Želimo si najti ugodje in potešitev v objemu drugega, ampak v resnici se bojimo svobode in sebe. Bojimo se biti sami s sabo. Večina ljudi je okuženih z boleznijo imenovano pričakovanja, zato zveze ne uspevajo in se posušijo, kot utrgane rože na soncu.
Predvčerajšnjem sem se dokončno sprijaznila, da besede ''ljubim te'' mogoče ne bodo nikoli več namenjene meni. In ob tem nisem čutila znane trgajoče bolečine sredi telesa in občutka nepotešene žalosti. Ne, čutila nisem popolnoma več nič. Problem je, da ne vem, če je to stanje dobro in če je resnično ali je le del predhodnega obdobja. Zato sem naredila eksperiment in preverila, če obstaja dobrost v nasprotnem spolu... in vse kar sem potegnila iz eksperimenta, je praznina. Mogoče jaz enostavno nisem ustvarjena za bivanje v dvoje. Mogoče sem prevelik izziv in jih koštam preveč energije. Dandanes so ljudje bolj površinski, nihče več se noče truditi. Preveč mi jih je reklo, da sem nekaj posebnega, drugačna od drugih, unikatna in da bom sigurno našla nekoga, ki bo pripravljen na to. Oni niso. Oni si najdejo normalne, nedrugačne in malo manj kreativne punce in so srečni,oni in one. Jaz nisem za to. Jaz hočem več od tega. Jaz si želim drugih stvari. Svoboda je tokrat zares postala moja najvišja vrednota. Sprijaznila sem se z dejstvom, da sem vsem fantom, ki so se kdaj čustveno zapletli z mano, samo spomin, da so pozabili na detajle in sem jim ostala v spominu le kot nek daljni sen.
In meni je trenutno precej ravno, da ne pripadam in da me nihče več ne ljubi. Tudi jaz ne ljubim več. Malo se bojim tega udobja, ki ga začenjam čutiti sama s sabo. Se bojim, da mi bo to postalo tako blizu, da ne bom več sposobna bivati s komerkoli drugim. Se bojim, da bom ena od tistih, ki bodo težko spustile v svoj svet, kjer je vsaka moška nogavica, ki (morda celo povabljena) vdre, tujek. Ki ne morejo zaspati, če ob sebi čutijo drugo telo in ki jih moti milijon stvari, ker so že predolgo same. Ampak jaz nočem živeti v strahu. Trenutno je v mojem življenju popolnoma vse dobro. Dosegla sem stopnjo neke stalnosti, umirjenosti in kljub temu, da življenje ni tako čustveno razburljivo, kot je bilo na primer prejšnji mesec, sem zdaj veliko bolj srečna.
Septembra bom postala teta, ker bodo rodile moje dve najljubše prijateljice <3 Vsi okrog mene so zaljubljeni, cel čas se smejejo in jaz se smejem z njimi. Čutim pravo olajšanje in očiščenje čustvenih blokad, bolečine in tesnobe.
Vedno manj se sprašujem o prihodnosti. Let it go, let it go... Bo kar bo, bo kar ima za biti. Mislim, da nisem jaz tista, ki dela, nekdo drug je tisti, ki dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar