Zadnje dni se počutim tko ful neverjetno žalostno. Me nervira občutek, da nisem nikoli sama in se ne morem v miru zlomit in se potem v miru sestavit nazaj. Vedno je kdo zraven. In jst ne morem jokat v bližini drugih človeških bitij. Bi rada bla sama, samo nisem sigurna, če bi takrat sploh lahko jokala. Ker me žalosti dejstvo, da sem cel čas obdana z ljudmi in sem hkrati v sebi popolnoma sama. Sem mislila, da sem predelala travmo, ki se mi je zgodila, samo me je včeraj zvečer doletel pravi napad žalosti. Tiste neutolažljive, ker vem, da se preteklosti ne more popraviti. In sem rabila ene dve uri, da sem prišla za silo k sebi.
Gledam te stene, ki so mi od vedno predstavljale dom in nekje notri v sebi, se še vedno ne morem sprijazniti z mislijo, da bom morala v roku bogih dveh mesecev neke druge stene klicati "dom." Ne morem verjeti, da bom zapustila svoje vseživljenjsko gnezdo, okrušen zid v kopalnici, svojo posteljo s skrivnim sporočilom zapisanim na letvice in vse spomine. Celo otroštvo, vse slike in pohištvo. Ker ne gre nič z nami. Ne vem kaj bojo naredili s stvarmi. Nočem vedeti ali jih bojo zažgali ali prodali. Vsi odtisi, ki smo jih vsi skupaj, kot družina, puščali v tem stanovanju celih triindvajset let, so zanje postali nepomembni. Jaz sem edina, ki joče za njimi, edina, ki mi stene niso samo stene. Selitev je prišla v zame psihološko najslabšem času. Celo leto je en šit poln nepredstavljivih življenjskih sprememb. Lani v tem času, bi se smejala človeku, ki bi mi napovedal tako neverjetno slabo prihodnost.
V mojem življenju zdaj uradno ni več nobene trdne točke. Ostala sem brez fanta, ponosa in brez doma. Vse prijateljice so na pol poročene, zaljubljene ali v tujini. Dolgoletni prijatelji me zapuščajo iz raznoraznih, ampak po večini enakih, razlogov. Ker prijateljstvo med fantom in punco pač ne obstaja. In ko gre ena, jo nadomesti neka druga. Mama in tata bosta zdaj dobila svoj nov mali dom z eno miniaturno sobico zame, z raztegljivim kavčem na katerem bom lahko spala med vikendi. Lahko bom šla k bratu v njegovo novo, ogromno hišo sredi divjine, ki izgleda kot iz revije, in bom spala v sobi za goste z oranžnimi zavesami. Ampak jaz pa dejansko nimam več doma. Šit, res nimam več doma. Sobica v Ljubljani v petem štuku je v tem trenutku najbližje tej definiciji. Gledam v svojo malo lipo pod oknom, ki je zdaj že velika in jo že pogrešam, tudi če sem fizično še vedno tukaj. Nočem it. Z vsem srcem bi rada ostala, vsaj še eno leto, vsaj še toliko, da pogruntam kam naj grem. Nočem zapustit vseh spominov. To pomeni, da bom mogla odrast.
Danes zjutraj sem se zjokala med zajtrkom in oni so se mi smejali. Normalno, da sem se šla zapret v kopalnico. Imam občutek, kot da se poslavljam od fanta s katerim sva živela v popolni harmoniji, ampak zaradi zunanjih okoliščin ne moreva ostati skupaj. Kot Romeo in Julija, s tem da je Romeo neorganska stvar. Ma vseeno. Ne vem zakaj se moram tako j** navezat na vse. Na ljudi, stene, predmete in mesta.
Mogoče je boljše tako. Ker se bom morala odvezati in samo iti. Ker imam samo še sebe. Se mi zdi, da sem jaz edina, ki bo ostala sama s sabo. Čeprav bom na koncu tudi jaz zapustila svoje telo. Čudna misel... Če preveč razmišljam o njej, padem v belino. V nesmisel. V depresijo.
Imam probleme s hormoni, zato se jočem na vsakem koraku. S tem, da večinoma nihče zares ne opazi. Občasno me kdo vpraša kaj je narobe z mojimi očmi in samo rečem, da imam leče, ki se malo bolj bleščijo. Ne vem kaj bom drugo leto v tem času. Sploh ne vem kam naj grem, kaj naj delam po Pragi (če sploh grem tja). Ne vem več nič. Nimam plana. Nimam prihodnosti. V najslabšem primeru si bom naredila hišico na drevesu nad reko. Imam že izbrano drevo. V tem primeru bom vse svoje prihranke dala za to, da zgradim eno solidno, skromno hišico na drevesu in da si kupim najbolj osnovne stvari. Potem bom živela tam in bom pisala neumnosti. Mogoče bom kaj objavila in dobila 20 evrov s kjerimi bom šla na enodnevni izlet do Portoroža ali pa si bom kupla zalogo čokolade. In če ne bom zaslužila, bom kradla paradajze in kumarice po okoliških vrtovih (ki so res blizu mojega drevesa) in bom nabirala borovnice in maline v gozdu, ki tudi ni daleč. In bom srečna. Ja. To je dober plan.
V četrtek grem utapljat svojo žalost (ki meji že na ironijo, ker mi je po svoje vse skupaj smešno, kako hitro se spreminja moje življenje.) v alkoholne hlape. Sem se odločila, da ne bom depresirala in bom namesto tega rajši plesala in se bašala s čokolado, zato si vsako jutro rišem smeh in se smejem in me vsi gledajo čudno, če se mi je zmešalo.. Ker po svoje se mi je malo, zaradi prevelikih obremenitev mojega melanholičnega občutljivega uma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar