Neki demoni me spet hočejo potegniti s sabo v temne predele. Šele zdaj, po dveh urah in več, sem jim uspela malo pobegniti. Hvala bogu za muziko. V trenutkih mojih napadov slabe vesti, ne morem razmišljati trezno.
Vedno sem si mislila, da bi najrajši izbrala lenobo, če bi lahko izbrisala eno svojo slabo lastnost. Ma ne. Krivda je tisti đavo, ki me razjeda navznoter že celo življenje in mi kvari samozavest, odnose, pozitivizem, zdravje,...
Lahko bi mi komot bilo malo bolj vseeno. Ne bi se rabila tolko sekirat, ker ponavadi resničnost ni tako huda, kot je v moji glavi. Sej vem vse to. In vseeno... ne morem lih zato, ker mi pač ni vseeno.
Skozi mene se kotalijo valovi žalosti, hrepenenja, pogrešanja in vse dajem skozi, ne da bi trznila z očesom. Noben ne ve.
Ampak krivda. Damn. To je pa druga zgodba. Meni je krivda vedno v D-molu. Štekajo me samo še knjige, muzika in filmi. Vsi moji obrambni mehanizmi. Vsaj neki.
Ma sej ne vem niti zakaj pišem, če pa lahko poslušam to pesem in se delam, da sem iz neke druge zgodbe:
https://www.youtube.com/watch?v=1bXoa60AgsU
Ni komentarjev:
Objavite komentar