Ljubezen je najlepši akord najbolj žalostne simfonije življenja.

Zgodila se je nemogoča stvar! Po 21 letih mi je mama pokazala svoj dnevnik. Ne celega, ampak vsaj ene odlomke... Ta pesem mi je res lepa, zato sem si jo prepisala: 

Oblaci

Oblaci nebeski, večiti putnici
po lazuru čistom bez puta i staze,
dal' i vi idete, kao ja prognani
sa dragoga severa u južne oaze.
Ko li vas progoni
dal' sudbina gorka
ili zloba ljuta
ili zavist podla?
Il' vas pritiskuju neki težki gresi?
Ili vaših drugova kleveta otrovna?

Ne, vama je svejedno.
Večito slobodni, od postanka sveta
pa do svoga kraja.
I večito hladni putujete mirno,
bez suza,
bez bola
i bez zavičaja.

In mamina poanta zgodbe:

Ljubezen je najlepši akord najbolj žalostne simfonije življenja. 

Oda gospodični Menstruaciji

Močna bolečina mi zvija celo telo. Trebuh se mi obrača navznoter in vratu skoraj ne morem premakniti. Ne, nisem imela nesreče. To je samo menstruacija. Saj se v resnici ne pritožujem nad njo, sploh ne ta mesec. Ker sem prevečkrat videla vozičke in otroke. In se mi po svoje, čez čas, sploh ni zdela tako velika tragedija, če se to zgodi tudi meni.

Zdaj to vse preklicujem nazaj. Če menstruacija tako boli, da cel dan ne morem spraviti vase niti ene žlice čokolinota in je edina stvar, ki jo lahko naredim to, da visim za računalnikom, se smilim sama sebi in se na trenutke obrnem na drugi bok, ker se na prvem že poznajo rdeče lise od prekomernega ležanja... kako mora biti šele v nosečnosti. Da bruhaš cel dan in .. ne, ne bom niti nadaljevala.

Včeraj sem spet imela slab dan. Že kar nekaj časa teh slabih občutkov ni bilo na spregled. Vsaj ne v tako drastični obliki. Spet se je zgodilo zvečer, ko je najhujše. Jokala sem toliko časa, od neke globoke fizične in psihične bolečine in od srama, ker je bil on zraven mene in me držal za roko, da me čudi, da sem sploh še imela solze.

Največji problem je v tem, da ne vem zares zakaj sem jokala. Mogoče zaradi tistega včeraj. Zaradi vseh teh fantov, ki se vedno prikažejo iz skritih kotov, ko grem plesat. Zaradi nekih priznanj ljubezni, ki izhajajo samo iz neke navidezne Madame Butterfly. Nihče ne ve kakšna sem v resnici. Niti jaz sama. Samo zdaj ko pišem se počutim boljše. In vem, da se bom v prihodnosti razumela. Vsaj približno. Vsaj hočem se razumet. Za razliko od preostanka sveta.

In ko sem včeraj pomislila na majhno Girl Butterfly, ko sem imela kakšnih pet let, se mi je zdelo, kot da sem jo izdala. Tisto prijazno, veselo, pozitivno in vedno ljubeče bitje. In sem pomislila kaj sem naredila iz svojega življenja. koliko ogromno napak sem naredila, ki jih ne bi smela.

Njega pa je moj jok čez čas spravil v spanje. In mene njegova tišina v vedno večjo žalost. Lažje je biti slabe volje in sam, kot da si slabe volje v družbi. Sploh taki, ki je cel čas tiho. Ki ne nudi opore ali se celo smeje. Ko sem ga vprašala kaj je tako smešno je rekel: "mi je smešno, da se to vedno zgodi samo enkrat na mesc in ti iz tega vedno nrdiš neko tragedijo, čeprov je v resnici vse v redu."

Ja, seveda. Enkrat na mesec. Če bi moj predragi vedel kaj se v resnici dogaja v meni... mogoče je res, da je v tem času to najhujše. In to me nekako tolaži. Da nisem nek psiho, ampak nekaj k temu pripomorejo tudi hormoni..

Mislim da tokrat skoraj vem kaj me je spravilo v to stanje. (Poleg tega, da nisva gledala Magic in the moonlight, kar sem čakala zadnje tri tedne, zato ker se je datoteka pokvarila!) To se vedno zgodi, ko grem ven brez njega. Vsi ti težki občutki krivde, čeprav nisem nič naredila, me počasi uničujejo. Nisem jaz kriva, da se vedno pojavi kakšen predstavnik nasprotnega spola. In jaz ne vem zakaj oddajam tako energijo?Mislijo, da iščem kaj od njih? Da sem lahka al kaj? In vedno ko kaj spijem si naredim sramoto. Takšno ali drugačno. Recimo šele čez eno uro ugotovim, da se pogovarjam z napačnim režiserjem. Ha. Vem, da sem to rekla že stokrat, samo tokrat mislim resno: Ne bom več žurala na tak način (karkoli naj bi že to pomenilo). Res ne bom! 

Upam, da bo enkrat boljše. Upam, da bom bolj normalna, ko bom starejša. Upam, da je to samo vpliv mojih rosnih (ja in kaj še) let. 

Upam, da bo upanje res zadnje, ki bo umrlo. Tako da dnevi ki prihajajo morajo bit boljši. Navsezadnje je danes božični večer... 

Res bi rada imela kužka...

Madame Butterfly ustvarja svoj lasten harem :)

*To je blog iz prejšnjega tedna

Rada bi pisala o mojem novem liku Evelin, ali pa vsaj o Ester. Zadnje čase se vsa imena mojih likov začnejo na E. Le zakaj? Ampak ne morem, kljub tej močni potrebi po pisanju. Nekako mi ne gre... Profesorica mi je predlagala naj pišem dnevnik svojega lastnega življenja in na ta način dobim nazaj svojo izgubljeno inspiracijo.

Stvar je v tem, da imam zadnje čase občutek, da je na svetu enostavno preveč stvari. Jaz vtise vpijam kot goba in jih potem ne znam sortirat. Vse bi rada povedala in ker vem, da tako ne gre, da to pomeni slabo dramo in slab scenarij in slab roman, postanem zafrustrirana. Rada bi snemala filme. Take spontane. Take kjer bi se igralci za spremembo izmislili dialoge namesto mene. Jaz bi rekla samo: "Ti si Adam in ti Eva in zdaj nadlegujeta Avtorja, da vama napiše drugačno zgodbo." in potem bi samo stala za kamero, preizkušala svetlobo in kompozcijo, medtem ko bi se pred mano odvijala popolna dramska situacija.

In potem je svizec zavil čokolado.

Mogoče bi res mogla upoštevat profesoričin (ha, kjera beseda!) nasvet.

*******

Zadnja dva tedna sta bila tako... tako presenetljiva, da še zdaj ne morem zares verjet. Prva stvar je to, da ne vem kaj se dogaja z mojim telesom... Mozolji so za skoraj cel teden spakirali kovčke in šli na počitnice težit kakemu drugemu človeku. Nisem mogla verjet! Prvič po najmanj devetih letih sem se počutila skoraj normalno. Moje telo pa je izumilo novo pot kako me spraviti v zadrego pred ostalim svetom. Cel teden sem po prsnem košu in vratu dobivala rdeče lise v najbolj neprimernih situacijah. Sredi obravnave diplomskih scenarijev. V knjižnici sredi ničesar. Sredi predstavitve vplivov filma na Meyerholdovo gledališče, da se je cela soba hihitala, samo meni ni bilo jasno zakaj se gre. In zadnje čase se grozno potim, nikoli v življenju se še nisem tako... Mogoče bi mogla k zdravniku.

Druga stvar je še bolj čudna kot karkoli drugega do zdaj. V mojem življenju so se končno začele pojavljati punce. To mi kljub trudu ni uspelo še nikoli do zdaj. In imam že 21 let. Vedno sem spoznavala samo fante. VEDNO. Kar naenkrat pa sem v roku dveh tednov spoznala:

N, filmsko režiserko

V bistvu sva se spoznale že pred dvemi ali tremi leti, ko sem imela obdobje samostojnega žuranja, ko sem šla sama na žur in spoznavala nove klape in se družila z njimi. Ona je bila v eni od teh klap in jaz nisem mogla verjeti kako je lahko nekdo (ženska) tako fajn. Potem sva se parkrat dobile, izmenjale telefonske številke, ampak sva si bile preveč podobne in sva obe imele občutek, da teživa druga drugi. Potem sva se spet srečale lani poleti, ko sem ji pomagala pri sprejemnem filmu in je bila sprejeta. Zdaj sva se zmenili za pijačo in upam, da bova šli.

A, dramaturginjo in glasbenico

Njo sem tudi spoznala že v prvem letniku preko ene druge punce, ki je bila do zdaj moja edina prijateljica na faksu. To je najbolj srčna, prijazna oseba, ki sem jo kdajkoli spoznala v življenju. Ko pride v prostor oddaja tako nenormalno pozitivno energijo, da se vsi ostali okrog nje počutijo dobro. Prejšnji teden sva slučajno naleteli ena na drugo, ko sva se odpravljali na žur enega od profesorjev. In sva se skupaj zgubili, se smejali in se do konca večera res dobro zaštekali. Potem sem šla na obisk k njej in drug teden pride ona k meni.

T, dramaturginjo in igralko

Ona je na Erasmusu iz Nemčije in kot vsako leto sem jaz edina ki se druži s tujimi študenti. V prvem letniku sem bila z G iz Belgije, v drugem z A iz Češke in letos sem z njo. Že prvi dan sva se ujeli in že drugi dan najinega poznanstva je igrala v mojem prvem filmu. Res je carska. Na enem žuru sva se pogovarjali dve uri, ki pa sta zleteli mimo naju, kot da bi šlo za pet minut.

K, govorno specialistko in igralko

Njo sem tudi spoznala preko tiste edine prijateljice iz faksa. Prejšnji četrtek sva spontano šli na kosilo in se pogovarjali vsaj tri ure. Povedala sem ji ene stvari, ki jih do zdaj nisem nobenem tujcu in ona me je diagnosticirala za Stepnega volka. In če bi bila žival bi bila hibrid med divjo mačko in neko prijazno veverico ki živi v puščavi, je rekla. Po tej izjavi mi je bila takoj všeč. Naslednji dan mi je poslala svoje posnetke, da ji povem kaj si mislim.

O, montažerko

Njo sem spoznala včeraj po enem čudnem naključju. Je Poljakinja, stara 30 let in je prepotovala in živela v vseh mogočih državah. Končala je že dva faksa, zdaj dela že tretjega. Na koncu sem ji napisala scenarij, ki ga bojo posneli v ponedeljek in ji pozirala za eno nalogo (sem mogla interpretiran sliko prestrašene deklice z belimi rožami). Na koncu sva skupaj šli še na bralno uprizoritev in med potjo ugotovili medsebojne podobnosti. Tudi ona je imela težave s kožo, nosi leče, se počuti outsider na faksu in ne mara Slovencev (y).

K, študentko primerjalne književnosti in pesnico

Njo sem spoznala že nekaj časa nazaj in spet sva se tudi z njo odlično ujeli. Včeraj sva se videli na bralnih uprizoritvah in ko sva se začeli pogovarjati, sem imela občutek, kot da se poznava že sto let. Debata je takoj stekla in tudi z njo se dobiva v kratkem. Danes mi je po mailu poslala svoje pesmi in dramo. Zgleda res fajn.

Halo, šest žensk v roku dveh tednov! Kmalu bom imela cel harem, juhuu ;) Niso sicr kot tiste moje tri...ampak vseeno.

Je bil že čas, da stopim ven iz te osamljenosti in ugotovim koliko lepih stvari prinaša dobra ženska družba. Samo to svojo sramežljivost moram že enkrat uničit.

Sonce, ljubezen mojega življenja, zakaj ne prideš večkrat?!

Končno sem ugotovila kaj sem pogrešala toliko časa, kaj je eden od večjih vzrokov mojega slabega počutja, kaj mi je manjkalo toliko časa in kaj sem končno spet dobila! SONCE!

Skoraj sem že pozabila kak vpliv ima name. In zdaj končno spet normalno diham. Spet se mi zdi, da živim. Prehod iz Primorske v Ljubljano je kar velik šok. Šele zdaj sem se spomnila vseh negativnih občutkov tistega davnega oktobra pred dvema letoma, kjer sem imela še sobo obrnjeno na sever.

Poslušam Somewhere only we know, ki tako odlično paše v današnjo atmosfero.

Včeraj je bil tak lep dan. Končno sem padla nazaj v svojo iluzijo Disneyeve pravljice, ne glede na vse pocukranosti in pretiranosti. Okraševanje smrekce, lučke povsod, vonj po vaniliji in cimetu, belo vino, jabolčna pita, Sopranovi, božične pesmi iz dvajsetih let in ležanje skupaj na ozkem kavču v tisti polni tišini, ki ne rabi niti ene besede.



In en dan pred tem je bil tudi dober. Sem se dobila z najboljšim prijateljem in sva šla v mojo predrago zajtrkovalnico, kjer mi je častu kosilo, ker sem mu samo enkrat slučajno omenla, da sem trenutno bolj v slabem finančnem stanju in se ni pustil prepričat, da mu v bundo vtaknem tista dva evra. Potem sva šla na sprehod, gledat lučke in potem me je peljal na ogled strojne fakultete... Imajo skori tako lep razgled kot mi. Ta spodnja slika mi je res všeč, kljub telefonu s pretirano premalo piksli :( Res ful romantična lokacija (moram enkrat peljat FSSDL sem). Prav ponazarja moje notranje stanje. Končno se je sonce pomešalo med črne oblake in je vse postalo nekako idealistično zamegljeno v božičnem duhu.

Med vikendom, ko sem bila doma, sem ugotovila kako totalno fajn ljudi imam okrog sebe in kaka budala sem, da skrivam čustva. Ko sem končno na glas povedala, da imam probleme s tesnobo al karkoli naj bi že to bilo, so me najboljše prijatlce tri ure izpraševale vse mogoče, mi podarile tri čokolade in se družno odločile, da bojo špricale vsaka svoj faks in prišle na sleepover k meni v Ljubljano :) Z njimi sem se smejala do solz in se spomnila na srednjo šolo in vse naše dogodivščine...

Potem sem prišla domov in mi je mama v roke potisnila seznam hrane, ki spodbuja srečo in mi zatežila, da jo moram vedno poklicat, ko se bom počutila slabo. Potem me je tata objel in mi dal (res dobre) nasvete kaj naredit v teh slabih trenutkih. Potem je prišel bratec in mi zagrozil, da me bo klicu vsak dan, če kaj telovadim, ker je po njegovem mnenju stvar v tem, da se premalo gibam (jst se ne strinjam). Najboljši prijatu mi je tudi prisegel, da se bo vsak dan družu z mano če hočem. Res so mi polepšali življenje :)

In vse te luči, barve in sonce so me končno spomnile na to, kaj pomeni, če živiš.

Kaj je ljubezen?

Sedim za mizo s sošolcem in pred nama sta prazna krožnika. Pove mi, da je dobil fanta. Res sem vesela zanj. Potem me vpraša: "Samo jaz še vedno ne vem.. Kaj sploh je ljubezen?" Pomislim in odgovorim: "Ljubezen je tisti lep občutek, ki ga dobiš nekje v središču prsi in ti stisne celo telo, ma na tak udoben način" On me dvomeče pogleda: "Ja, samo kako veš, da to ni kak drug občutek? Lahko je sreča ali zaljubljenost. Kako veš kdaj si zaljubljen in kdaj res ljubiš?" Dopolnim ga: "Vprašanje je tudi kako veš kdaj gre za navezanost in pravo ljubezen?"
Oba veliko časa razmišljava. Nato on izjavi:"Ljubezen pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni ljubezen. To je edina definicija." Mogoče ima prav, samo to je tako...nepopolna definicija, ker to v bistvu ni: "Jaz mislim, da ko ljubiš, ko dobiš tisti občutek notri, globoko v sebi, veš da je to ljubezen in ni ne navezanost, ne zaljubljenost, je neka globlja stvar, ki se je ne da pojasniti." On v to močno dvomi: "Ljubezen je enaka neznanka kot minljivost. Kaj je ljubezen in zakaj moramo umreti sta ena in ista uganka brez odgovora..." Mogoče ima prav. Ampak vseeno... "Mogoče pa sta to dva principa, ki ne rabita biti pojasnjena, ker pač samo sta. Če bi izvedeli odgovor o njunem bistvu, bi se izgubil tudi cel njun čar." Nekako se oba strinjava s tem.
Pokličeva natakarja in plačava kosilo.
Nikoli več nisva imela pogovora o ljubezni.

Moj brat

Danes sem brala stara sporočila, ki sva si jih pisala z bratom. In me je res primlo, da mu napišem kratek slavospev, ker se premalokrat spomnim na vso njegovo pomoč in podporo. 

Če ne bi bilo njega tudi mene ne bi bilo. Ko je bil majhen, star sedem let in je v vrtcu gledal kako imajo vsi ostali sošolci  brate in sestre se je odločil, da hoče tudi on imet starejšega brata! In je lepo šel do mame in tatu in jim to jasno in glasno povedal. Sicer je na koncu dobil 'najslabšo' kombinacijo, mlajšo sestro, ki se ni bla pripravljena tepst in se mu je rajši obešala okrog vratu, ampak no, kaj češ, v življenju ne moreš imet ravno vsega, ne? 

Mama je toliko časa čakala s ponovno zanositvijo, ker je bil moj dragi brat težek celo tono in ga je rojevala cel dan, najmanj 12 ur. Mene je rodila v eni (y) njoh njoh... 

Midva sva si različna kot noč in dan, on je matematični tip jaz ekstremno umetniški, on je nadarjen za jezike, jaz imam v vsakem jeziku naglas, ki se ga sliši na tri kilometre, on je trd in nerazgiban, jaz sem delala špage in druge zvijaščine že pri treh letih, on je športnik, jaz pa komajda spadam pod oznako pešec, itd. ampak se mi zdi, da imava neko bistvo vseeno isto. Definitivno sva oba preveč prijazna. Včasih mi je tako čudno pomislit, da je v njem ista kri kot v meni. Da sva prišla iz iste mame in očeta. Da sva odraščala skupaj in se vseeno spremenila v drugačni osebi. Res pa je, da je on celih osem let starejši in je živel še v zlatih osemdesetih. :) 

On je ekonomist, nadarjen za jezike kot malokdo in ima neverjeten posluh za muziko. Karkoli lahko zaigra na kitari, ki se jo je sam naučil. Hitro se uči in je totalno dojemljiv in zabaven. Je ekstraverten in ima ogromno prijateljev in znancev (za razliko od mene). Je pa tudi precej samovšečen, ker mu še nihče v življenju ni rekel, da je grd, vsi cel čas hvalijo njegovo lepoto in ga spodbujajo k manekenstvu, ampak njemu se ne da ukvarjat s takimi stvarmi. Je ekstremno preprosta oseba (z ogromno razliko od mene). Če je lačen je ful drugačen in lahko izreče najhujše stvari na svetu, enako kot je najbolj prijazna duša v univerzumu, ko dobi topel pekač lazanje. 

On je v resnici edina oseba, ki razume moj problem neidentitete... tako kot jaz ima tudi on različne korenine in se ne čuti Slovenca, hkrati pa tudi ne Srba, Muslimana, Rusa ali Nemca. Midva sva resnična družina. Mogoče sva zato tako povezana. 

Se spomnim toliko lepih stvari, ki sva jih počela skupaj in na vse dopuste na morju in kako sem se pri štirih letih obešala na noge njegovih sošolcev in jim direktno povedala, da smrdijo zato ker so v puberteti, če še niso vedli in mu delala sramoto in mu bla v ponos. Kako sva skupaj poslušala Green Day, Nofix in Offspring in kako je on igral na kitaro in sem jaz pela v izmišljenem jeziku, ki naj bi bil angleščina, ampak sem bila premajhna da bi to lahko razumela. Se spomnim njegove sobe v študentu, ki je bla brez nobenih osebnih predmetov, razen par plakatov žensk, ker je blo to takrat ravno popularno. Je čisti asket. On lahko živi z eno majco, enimi hlačami in tušem. Ker tušira se vsak dan (tata vedno teži kolko vode rabi, kot da dela v rudniku, ampak se on za to ne zmeni in se veselo tušira naprej) Se spomnim kako sem bla en petek, ko ni prišel domov iz Ljubljane, zato ker je dobil prvo punco, žalostna, ker sem mislila, da se bo kar poročil pri 19 letih in nas vse skupi zapustil in kako sem mu kasneje (in mu še) iskala primerno punco in preklinjala zakaj se takrat ni res poročil, ker nočem ostat brez nečakov. In se spomnim vseh novih let, kako sva sedela pod smrekico in na zdajšnje večerne pogovore vedno preden greva spat in na milijon filmov, ki sva jih gledala skupaj (in jih je on pol prespal -_-). Alpa na vse situacije iz katerih me je rešil in me prihajal iskat na žur ob dveh ponoči. Zaradi njega me nikoli ni bilo strah nobenih fantov, saj vem kako razmišljajo. Zato me tudi ni blo strah približat mojemu lepemu zaprtemu FSKSDL, ki so ga vse punce gledale samo od daleč. In maj brader je zaradi mene zdržal malo dlje v svojih zvezah, saj sem mu pomagala pri kakšnem sporočilu, saj žal nima najboljšega posluha za ženske.

Res sem mu hvaležna za vse kar je kdaj naredil za mene (in tega ni niti približno malo) in mu zato izrekam en ogromen HVALA! za vse, tudi če tega ne bo nikoli prebral. 

Tukaj je nabor najbolj lepih smsjev, ki so mi danes ostali v spominu: 

"Dramaturg, bojda delaš premik proti rodni grudi! Je to klic srca ali zgolj želja po matičnem gnezdu?" 

"Haha, oh, ti zabavnež! Pravilen odgovor se skriva v obeh možnostih, ki mi jih je gospod brat bil ponudil."

"Gospodič zaenkrat, za gospoda je še preuranjeno govoričiti. Moje srce je preplavila radost in oči bodo priča veselem dogodku, ko se boš pojavila na toplem hišnem pragu. Lepo ovinkarjenje z avtobusom do NG (onkraj meje)"

"Haha, hvala!:D" 

"Lep dan želim B-)"

"Hvala enako gospodič brat :)"

********

Imate en neodgovorjeni klic godpodiča brata.

"Te pokličem ob 13:30, ne morem zdej"

"Nesramna! (vedno bla)"

"A dej.. haha. Kaka je bla predstava?"

"Če ne bi šou na predstavo bi šteku več."

********

"To je zadnjič, da ti delam uslugo zarad tvoje lenobe, ka se ti ne da pospravit omaro!!!"

********

"Pokliči takoj ko prideš. Ajde."

"V  bistvu te pokličem k pridem v tivoli, ka sem mejčken nerodna na busih kadar imam kovčke, sej veš :)"

"Vem :)"

*Enkrat sem razsula skori cel bus ko sem bla z njim, ker mi ravnotežje ne gre najbolje od rok.

*******

Mms slike morja

"Sestronja, pozdrave z obale :) Msf u MB na B.S."

"Ma waaaw, jst bi bla tudi tam! :P Pozdravljam te nazaj, uživi!*"

*******

Med gledanjem youtubove serije, on doma, jaz v Ljubljani.

"Kdo ali kaj je sploh brat? En naključnik... Ahahah, kaka beseda!:D"

"Haha, a tebi milo :D Si vidla kaj reče po kisu?"

"Ja res, smotanec... Haha, ja sm vidla ja :D ku so posrečeni, a..."

*******

Mi pošlje mms moje slike iz nekega skupnega izleta, ko sva šla na sprehod v Italijo.

"Ti :)"

Mu pošljem nazaj njegovo sliko iz istega kraja v mmsju.

"Hahah...Ti :)"

*******

"Kaj da bo? Js grem pole zate iskat neki na občino. Veš mogoče kaj?"

"Pa ništa, malo se dolgočasim na predavanjih, ti? O hvala bratec :) Vem! Potrdilo o državljanstvu in stalnem prebivališču za štipendijo. Kaj pravi Iris?"

"Je bolana še zmeri. Dobro, bom vidu kaj se da nardit. Lepo se mej, se slišmo kasneje."

"Boga.. Samo sm misnla bolj v smislu kdaj se dobiste :) Hvala. Enako, sporoči, če boš dobil potrdila..."

"Izmenjeno, pozdravi une čudne ljudi okrog tebe :) Čudaki pffff..."

"Haha, so preveč 'high', da bi koga pozdravli nazaj zaradi svojega čudaškega pogleda na svet, ki še mene pripravlja do vprašanja kaj za vraga počnem tukaj?! :) Te pa zato jst nadvse prisrčno pozdravljam nazaj in ti pošiljam poljupčke"

"Ooo, lepo povedano, hvala. Sm lih na malci, kje bi ti imela kak oseben dokument, vozniško itd. Odgovori čimprej!"

"Amm...nimam prov nč doma se mi zdi. Bom pogledala v domu. Drugače mama zdej neki ureja, pokliči njo čene.."

"Prosim za potrdila na občini :) Kej je pa s predmetom angleščina?"

"Ej, sej sm rekla hvala, kar poglej gor... Ne vem, je kaj? :)"

"Ma si pozabla uni list z nalogo?"

"Ne sm ga skopirala še enkrat in ga sama rešla..tko da ne bo lazanje...Škoda ;)"

"Bo bo, kajti neizmerna pomoč, ki ti jo konstantno dajem bo poplača s pekačom slastne in vroče znane italijanske jedi :D Komi čakam..."

"Haha, pa naj bo, ker znaš že tako lepo pisati :D"

"Vidiš kako se da vse lepo zmenit :D Se seeyamo tomorrow"

*********

"Brat, kupi tatu majco in veliko riževo čokolado, ok?"

"Ono malo mi diktira kaj kupit, sej ne moreš verjet! Js sesam, peglam, čistim, pucam, hodim u trgovino, nosim hrano bolanim nonotom in ti uživaš, tko da prpelji svojo leno rit domov in gremo skupi kupit!"

"Hahah...Ja lej če me prideš iskat grem zdej, drugače pa kar ob treh ;) Sej spoštujem tvoje delo, da ne boš mislil...Sej qlandija dela do 9 danes."

"Boljše zate da spoštuješ! Te počakam da prideš in gremo ukop"

"Okej, uživi v delu ;)"

"Ti tudi v tistem kar najbolj znaš, lenarjenju :P"

"Hvala, bom! :D"

*********

"Sestrica, si dobila prevoz? Imaš dva ob 10 na prevozih.."

"Waw, to je pa res prijazen sms :) Sm pisala enmu ja, zdej čakam da odpiše.. Hvala :)*"

"Ni zakaj, že navajen. Ajde, se vidimo"

********

"Hej hoj haj, a vi ste že na rdju?"

"Nismo še na rd-ju, gremo čez 15 min, priješ če?"

"Ma lahko...Drgač še nism štartala, tko da pridem malo bolj pozno. Ma je res da nono boleha?"

"Nono boleha ja. Dej pridi čimprej dej, ne zabušavat."

"Kje si sprašuje zaskrbljeni očka tvoj?"

"Aja sorry, ma nekje na avtocesti, mimo lj sigurno :)"

"Dobro dej sestra ne mi delat bruke, kje si zdej približno? Vidiš kje Nanos?"

"Ma vidim Wajdušno."

"Doro, pejdi kar domov ka mi bomo kmali šli."

********

"Se počutiš kej boljše?"

"Wow, si se spomnu na mene? O.o Hvala* Ma sej ne vem, se mi zdi da ne, moram it spat najprej. Ti kako si?"

"Imam eno samo sestro in to imam najrajše! Ne si delat problemov kjer jih ni, pejdi spat in razmisli u naslednjih dneh, tednih, mescih o tem. Lepo se mej ta tedn in se vidimo kmali :) Cao"

*******

"Če si kje zuni lahko kupiš liter jogurta in liter in pol radenske. Hvala za razumevanje, dobiš prijesnac (se napiše tko, je to sploh jed al sm si lihkar to zmisnla?"

*******

"Iza Gruden?"

"To je tista čarovnica?:)"

"Haha ja, pusti stat...ti že povem"

********

"Kako si?"

"O, kako prijazen brat :) Ma kr dobro, sm dobila 10 en izpit, jeej :) Ti?"

"Čestitam! Js se tle borim s temi u službi itd. Se vidmo jutre"

*******

Sem bratu napisala kilometrski sms o kandidi in mi nazaj pošlje posnetek svojga glasu: "Al se je razpisala ona, svaka ti čast" haha

*******

"Še ena stvar sestra: kje je dobra bioresonanca? U lj al u gorici kje? Kje si ti bla?"

"Ejla, nasproti doma upokojencev, najboljša pa je v Vrhniki, Marini pa so rešli neke težave s kožo v Ljubljani blizu btcja, ma ne vem imena... In če bi bil prijazen brat, bi vedu, da jst še nism šla na bioresonanco, šalabajzer..."

*******

Na koncertu

"Ojla, kje si?"

"V blatu :) Ti?"

"Haha, jst pa sem si lihkar očistla čevlje..se vidi da smo v sorodstvu :) Zdej gremo jest krompirček..Ti?"

"Aja, ful zanimiv odgovor...:)"

"Si pila? Kak je bil krtolček? :)"

"Ne, tko zabavna sem se že rodila ;)"

"Hahaha"

********

Mms s sliko mojega zajčka s pripisom: "Lep pozdrav v Ljubljano. Zeko.

********

Na Filmskem festivalu: 

"Bubu :) Kako si?"

"Hahahaa, smešna. Dobro, še posebi zdej ka je Srbija zmagala Brazilijo za 30 razlike in se uvrstila med 4 najboljše v svetu :) Ti? Uživate?"

"Hihi :) Wohoow, bravo! :) Ja, fajn, zdej čakamo na film (se počutim znano), pole pa žurka :) Se čujemo kej jutri, da ne bom motla folka okoli"

********

"Oj bratec, kaj točno si reku vsiljivcem v vaši klapi, ko ste bli na morju? :( "

"Da smo misnli bit sami, direktno..."

"Ma ja itak :P Kaj pa bi reku, če je vsiljivka punca?"

"Sorči stara, midve z Matejčko greva tja in tja, ka s nisva vidle že lep čas in morava bit malo sami :D"

"Ok, hvala burazar*"

********

Pošljem mu mms slike gozda nad katerim je sončni zahod.

"Luč na koncu tunela.. Ali to pomeni, da je T našla pot? :) Ali pa mi piše iz kakega gozda in je sončni zahod edino kar vidi :D"

********

Mms slika majice z napisom: Sorry for what I said when I was hungry. 

"Nabavi si eno tako majco! :D"

********

Pošljem sms mami in ji voščim lahko noč in dobim nazaj bratov sms.

"Ful lepo, se vidimo jutri! Lp, Gogara"

"Haha, smešn :D Tudi tebe imam rada dragi burazanjhnhjnj :) Se vidimo jutri, lahko noč*"

"Te izdajajo emocije. Gotovo je alkohol v igri, da tako živahno podeljuješ zvezde svojim bližnjim članom. Lepo bodi zvezdica :)"

"Hahaha, nič alhkohola, samo ljubezen in bolečine v trebuhu (kadar me kej boli sm zelo prijazna). Hvala enako :)"

"Boga, upam da bo šlo mimo čimprej. Lahko noč :)"

********

"Napiši mi seznam petih najbolj kul stvari po tvojem izboru, lahko je karkoli :)" 

"Lahko u živo zdej ka prideš domov?"

"Ma...ok. Razmisli do takrat (in ne se posvetovat z nobenim!) Je kaj za pod zob doma?"

"Nekej pa je. Če ne te bom nahranil s svojimi idejami za kul stvari, ok?:)"

"Haha, smešn :D Ma je kej bolj konkretnega al so same lajt stvari, tipo muslli?"

"Sir, francoska omaka, mineštra, tri vrste tort. Kdaj prideš?"

"Wohoow :D Prihajam!"

********

"Pošlji mi številko od sodelavke, da ji nesem reči dej"

"04024..."

"Ni slaba, kdo je to?"

"Kaja in ima fanta :)" 

********

Polnočni seznami...

Trenutno moram za faks napisat monolog, ki ga pripoveduje slika in to se bo izvajalo 3. decembra ob 16:00 v Narodni galeriji... S.A., si vabljena. In za to bom celo plačana, ow yeah :) Sem vzela sliko 'Doma' in bom napisala, kot da je lik pobegnil iz slike in zdej hoče nazaj vanjo, samo ne ve kako... Mogoče bom tudi plesala na tem dogodku po dveh letih pavze, samo ne vem če bom res.. Ne štekam zakaj me je tako grozno sram.. Ku da so vsi drugi boljši od mene. Samo ko me zagrabi moment nesamozavesti si sploh ne morem pomagat...

Pri analizi filma smo gledali film od Fride Kahlo in zdej sem ga gledala še enkrat sama doma in ne morem verjet s kako lahkoto sem se poistovetila z njo. Res me spominja na mene... Včasih na sliki opazim nek miniaturen detajl, ki ga drugi ne in prej vidim žensko z otrokom, ki ji odstopim sedež na avtobusu, kot pa avto, ki je tik pred tem , da me povozi. Končno se lahko z nekom poistovetim... Se mi zdi, da je ključ tega da se dobro počutiš v svoji koži, v tem, da ti je jasno kdo si, jst pa vem samo to kdo nisem. Včeraj ponoči sem si v mislih delala dva seznama.

Seznam s kom se poistovetim: 

- Đorđe Balašević (njegove pesmi so točen popis mojih notranjih občutkov, ki jih ne morem ubesedit..preko njegovih pesmi padem direktno v moj notranji čustven svet)

- Frida Kahlo (njena pozornost na malenkostih, ki drugim niso pomembne)

- Hermann Hesse (Stepni volk je v bistvu jaz. S tem povem vse. Ko sem to rekla na faksu so me profesorji smrtno resno vprašali, če sem na drogah.. oh, folk.) 

- Sokrat (posledično Platon) in Hegel (njuni filozofiji sta mi še najbolj blizu, čeprav oba zagovarjata absolutni razum... Vseeno sta mi najbolj blizu od njih vseh)

- Lepotica iz Lepotice in zveri (predvsem njen odnos do očeta, knjig in zveri... zunanjost je nepomembna stvar v primerjavi z vsebino, ki se skriva v človeku)

- Momo Kapor (skori z vsemi njegovimi zgodbami se lahko poistovetim)

- Mr Nobody iz filma Mr Nobody (moja večna razklanost in spraševanje kaj je prava pot, prava odločitev) 

- Metulji (ker so čudež narave.. iz gosenice pride neki tko lepega in svobodnega, krhkega. In zato ker imajo v angleščini v imenu maslo, kar me vedno spomni na Alico v Čudežni deželi s katero se tudi z lahkoto poistovetim..tako kot z Dorotejo iz Čarovnika iz Oza)

- Pink Floyd (ker je vsa moja kompleksnost nekje v globinah njihovih melodij)

- Harry Potter (ker svet dojemam skozi njegove oči..vem kako čudno se to sliši :))

- Celine iz Before Sunrise (in vseh ostalih..se mi ne da pisat naslovov) (vse..sploh v prizoru kjer se delata, da imata tel. pogovor :))

  

Še z marsikom se poistovetujem, samo teli so res top lista.

Trenutki popolne sreče v letu 2014: 

- čas pisanja mojega prvega scenarija, ko sem zvečer s težavo hodila spat in se zjutraj takoj z energijo zbudila, ker mi je bilo žal vsake sekunde, ko nisem pisala. 

- moment, ko me je mama poklicala po telefonu in mi povedala, da sem naredila angleščino.

- en sredin ljubljanski večer v baru z vsemi umetniškimi prijatelji

- ko sem hodila po parku v Dobrni, osvežena od popoldanske savne, in gledala res ful prestižno poroko. Iz dnevnika: "Prej sem vidla nevesto, ki se je ful smejala. Potem je potegnla svojega sveže pečenega moža na stran in rekla: "Hvala" in on se ji je samo nasmehnu in ji dal ljupčka, ku v tisti francoski sliki v Parizu. Ne vem kako mi je uspelo to slišat, ker je bil tak intimen trenutek, ker se je nevesta že v naslednjem trenutku smejala naprej in skakala okoli tistih vojakov, samo je bil. Tak res lep moment..."

- ko je tata ob kosilu naznanil, da sem dobila štipendijo za nadarjene umetnike (1000 evrov) in to točno tisti dan, ko mi je zmanjkalo denarja.

- moment, ko sva s FSKSDL in štirimi drugimi prijatelji vstopila skozi vrata sobe 102 v Brnu in sta nas tam pričakala druga dva prijatelja s presenečenjem... Cela soba je bla preurejena v pravi bar z lučkami, oreščki, pijačo in vsem kar spada zraven.. res fajn žurka 

- ko sem dobila potrdilo o opravljeni varni vožnji (res sem se bala tega dneva)

- namakanje nog na pomolu v Črni Gori ob šestih zjutraj

- sedenje na hribu, na ruševini neke hiše in gledanje v Bilećko jezero v sončnem zahodu

- moment, ko sva se končno vidla s FSKSDL - jem (po skoraj14 dneh) in vse kar je tisti dan sledilo

- ko sem se z eno od najboljših prijateljic zgubila na slovenskem filmskem festivalu, ko smo prehodle 30 km po skalah in čereh, hodile po morju, šle mimo nagcov, hodile v hrib (jaz v balerinkah in krilu) z nagibom skoraj 90 stopinj, se nenamerno usedle v prestižno restavracijo, ker smo misnle, da na tabli piše rezine pice, v bistvu pa je pisalo rezine fige in lepo naročile pico (in uglajena natakarca se je ponudla, da bo prosla kuharja, da naredi pico posebej za nas2), narobe slišale vprašanje sladoledarja in mu odgovorile neki ful neprimernega... res je bla prava pustolovščina in to samo zato, da bi pobegnile nekemu specifičnemu osebku, ki se je prilepu na nas dve cel čas festivala. V bistvu lahko rečem vsi trenutki na fsfju z naj prijateljico, ko sva ble same

- nenačrtovan, spontan izlet s tatom do Štanjela

- ko sem snemala starša v hrbet, ko smo hodili po Pliskovici in je sonce sijalo na njiju in sta se obrnla in se lih neki smejala... 

- nekih pet minut na letalu iz Trevisa v Amsterdam, ko sem pila že svoj drugi gin tonik in ga čisto malo že čutila v glavi, gledala oblake in miniaturne hiške na zemlji in ko sem se obrnila k FSKSDL-u in mi je dal ljupčka in mi s prstom na roko narisal najin skrivni znak za ljubezen

- ko sem si zaželela it na ogromen svetleč panoramski vrtiljak v centru Amsterdama, ki je stal šest evrov. In sem na tleh dobila en evro, takoj naslednji večer pa kar pet evrov v kosu in sem si ga končno lahko privoščila...:)

- večerja s FSKSDL ob svečah, sprehajanje po ulicah in potem gledanje Sopranovih doma

- spontan izlet s skoraj najboljšim prijateljem do morja in pogovori o filmih in smislu ljubezni ob pici (takrat mi je povedal, da hodi z mojo celoživljenjsko najboljšo prijateljico)

- ko sva s FSKSDL zbežala iz predstave v Drami pod pretvezo, da greva samo na wc

- urejanje s prijateljcami za Halloween

- zajtrk in kuhano vino z najboljšim prijateljem (drugim) v moji najljubši kavarnici

- ko mi je brat prinesu muslli iz Hoferja, ker mi ga je prej pojedu in vsa njegova sporočila (ki so res ful smešna) 

Si srečna?

Na bruhanje mi gre. In glava me boli. Počutim se slabo in ne vem zakaj mi vsaka, še tako nepomembna misel na mehko deko, milo in piđamo v očeh nabere solze... Sedim v temni jedilnici v hostlu in čakam na predstavo.

Hkrati sem jezna, žalostna, razočarana, brezupna in apatična. V bistvu sem samo kronično utrujena.

On me je prej ful razjezil... To sem napisala prej v moji hotelski sobi, ki bi imela direkten pogled na zvezde, če bi se zvezde videle. Ampak vse kar se zdaj vidi je samo oblačno nebo v različnih odtenkih temne sivine.

"Za Miami bi dal več kot tisoč evrov, prepotoval cel ocean in za to porabil konkretno več kot bogo eno uro in pol. Kako je samo v Amsterdamu plačeval za travo in alkohol.. Cookie je stal 7 eurov. Bogih PET evrov in eno uro in pol potovanja do Maribora pa mu je težko dat! Kaj ni žalostno? Šele zdej vidim kaj so njegove prioritete… In jst očitno nisem med njimi. In tko grozno slabo se počutim zato, ker vem, da bi jst v obratni situaciji takoj prišla k njemu. Ker se on ne buni za skori nobeno stvar na meni. In še takrat ko se, se jst probam na vsak način popravit.

Jst pa se cel čas pritožujem nad njim in njega sploh ne gane. Niti za en milimeter se ne spremeni. Počutim se tko samo. Nekako zavrženo. 

Če vsaj mama, tata in Goran ne bi bli tko daleč… Čeprov me oni za razliko od njega cel čas kritizirajo. Da se potem počutim še slabše.

Včasih se mi zdi, da sploh še nisem dojela, da imam pravega fanta iz mesa in krvi. Včasih se mi zdi, kot nek imaginaren fant s katerim si krajšam čas. Te dni se mi itak vse zdi nerealno. Kot neka absurdna gledališka igra. Vprašanje če ima sploh kak smisel vse skupi?

Če vsaj ne bi imela toliko čustev,, če bi lahko bla večji egoist v odnosu do drugih.. vsaj to… potem bi blo vse drugače. Ker ta čustva vodijo samo v propad. Občutek imam, kot da se z vsakim novim čustvom pojavi neka črna živa stvar, ki počasi razgrajuje tudi moje fizično telo. In nočem tega. V samem bistvu res nočem. Hočem bit zdrava in vesela.

Čeprav po drugi strani nisem že res dolgo časa bla srečna več kot dva dni skupaj, ker se mi zdi, da podzavestno iščem problem. Kot da ne znam živet brez njega.

Kot da sama sebi kompliciram življenje. Ker, kar se tiče zunanjih dejavnikov, imam vse. Dogajajo se mi lepe stvari.. neka dobra karma iz prejšnjega življenja. In jst to zavestno uničujem. Zastrupljam samo sebe. Solze razjejo vse kar sem naredila dobrega. Čustva uničujejo moje možgane. In včasih se mi zdi, da tonem v depresijo. Pri 21 letih, ja. Žalostno. Ker jst nisem bila nikoli taka.

Ne pred njim. To je bilo preden sem odrasla… Zdaj je vse bolj komplicirano, zmedeno in težko. Nekako neprijetno…

In on se medtem sploh ne zaveda kaj mi dela… On po vsakem prepirčku samo skomigne z rameni, upali muziko in zadeva je za njega rešena v manj kot 30 sekundah. Medtem ko začnem jaz razpadati od znotraj, ko ne vem, kje naj končno najdem kak vzdržljiv salotejp, ki me bo držal skupaj... Včasih rabim par dni, da se dokončno spravim iz takega obupnega čustvenega vrtinca. Grozno mi je, da sem tko odvisna od njega. In da mu na koncu vse oprostim. 

Res se počutim samo. Sploh zdaj v Mariboru med toliko ljudmi. Sploh nimam volje. 

Nekako...nisem srečna. In kot da nikoli več ne bom...

Look around, choose your own...

Prej sem gledala stare slike na Facebooku. In sem se ob vsaki spomnila na fragmente svojega življenja... Slike so kot mesto zamrznjenih trenutkov. Danes sem se sprehajala po teh ulicah in pogrešala. Vse njih. Vse te moje ljudi, ki niso več moji. Slika z enim fantom s katerim se zdaj niti pozdraviva ne več. Nisem ga vidla že štiri leta. Sošolci iz srednje šole, za katere ne vem kje so. Cimra s katero sva si nekoč vse zaupali in se zdaj ne pogovarjava več. Sosed, ki se je odselil. 

Te slike so mi odprle oči, kako relativno je vse skupaj. Mislim življenje. Ljudje. Razen družine lahko vsi grejo. Spomini se s tako lahkoto izbrišejo in včasih pozabiš stvari, ki so ti v nekem trenutku tvojega življenja ogromno pomenile. Na koncu pa od njih ni ostalo nič. Mogoče niti spomin.

Brala sem komentarje svojih najboljših prijateljic in pomislila na čase, ko smo se videle vsak dan. Ko smo ena o drugi vedele vse. Kako smo si izmišljevale imena in si povedale pin kode telefonov. Koliko smo preživele skupaj. 

Hkrati s slikami je prišel tudi znani občutek, ki ga imam že od osnovne šole. Nek težek občutek nesprejetosti. Kot da sem nek Marsovec, ki se mu ni dalo domov in je ostal na tem svetu in vmes pozabil kam res spada. Prišel je spomin na leta, ko so me ljudje imeli za čudno. Kaj je sploh čudno? Sploh ne vem kaj je na meni tako čudnega? Mogoče... ok, ne vem. Res se mi ne sanja. Nesamozavest mogoče? To, da se z ljudmi nisem znala pogovarjat, ker sem vedno razmišljala drugače? 

Vse skupi je kr neki. Ko pomislim kolkokrat me je bilo sram kaj si mislijo ljudje o meni, se mi zdi tako bedno. Na koncu sploh ni važno kaj si drugi mislijo, ampak samo kar si mislim jaz. Včeraj ko sem hodla po Čopovi, sem pomislila, da bodo vsi ti ljudje čez enih sto let šli v pozabo. Vsi bomo enkrat umrli. In takrat ne bo pomembno kaj so si mislili o meni. Ker niti jaz ne bom pomembna, razen če ne bom pred tem napisala kaj res dobrega. 

Čas preden sem spoznala Nika, je bil res.. ne vem kako se izrazit... No, so bile stvari, ki bi jih rada izbrisala. Ker ljudje pozabijo kaj se je res zgodilo v preteklosti, ampak občutek, ki ga na začetku dobijo o človeku, ne bo izginil z lahkoto. In točno vem kakšen občutek sem dajala, čeprav v resnici nisem bla res taka. 

Stvari, ki so se zgodile niso bile take, kot so se zdele na prvi pogled. Na primer moj slab sloves v nekem domu je zgrajen na tko trhlih temeljih, če bi samo enkrat premislil o vsem, bi se zrušil. Ampak ljudi ne zanima resnica, ljudi zanima škandal, čim bolj sočne novice so, bolj so srečni. Resnica je prevečkrat dolgočasna, zakaj ne bi raje napihnili stvari? 

V mojem življenju je preveč skrivnosti, nepojasnjenih in zamolčanih stvari. Kar me včasih res teži. To čutim kot breme, kamen, ki me bo en dan utopil. Kdaj bi se tako rada odprla in črno na belem popisala vse. In bi potem končno živela manj obremenjeno mogoče. Ne vem...

Čas teče, nič ne reče.

V petek prejšnji teden je ena od igralk, stara 20 let, uspešna, lepa, vedno vesela, naredila samomor. Danes smo imeli uradno "poslovitev" od nje. Sedela sem na tleh, pod nogami njene družine in gledala njene posnetke na velikem platnu. V tem prostoru je bila taka zgoščena žalost. Okrog mene so vsi jokali... ona pa je bila na videu svobodna, vedno lepa, zadnji človek, ki bi mu pripisala depresijo... in vidiš, vseeno. In jst sem tudi jokala. Ne toliko zaradi nje. Nje skoraj nisem poznala. Zaradi brezupa v očeh njenega očeta. Zaradi majhne sestrice, ki verjetno ni niti dobro razumela kaj točno se je zgodilo. In zaradi Doroteje, njene najboljše prijateljice. Vsaj iz faksa. Zaradi ostale njene družine. Vsi ostali, njeni sošolci in ostali iz faksa...ja, so bili pretreseni in žalostni, ampak njihova žalost se ni mogla primerjat z žalostjo njene družine.

Zdaj gledam v napis na orodni vrstico pri strani te strani. "Trajna povezava". Na koncu življenja bo za nami imelo zlomljeno srce samo tistih nekaj ljudi s katerimi smo imeli trajno povezavo. Vsi ostali bodo šli naprej, normalno živeli svoja življenja in čez čas pozabili na to tragedijo. Tisti drugi, ki so imeli s to osebo "trajno povezavo" pa bodo celo življenje v sebi nosili luknjo, ki je ne bo moglo zapolniti popolnoma nič več. Jaz vem, ker imam tri take luknje. 

Mene sploh ne skrbi, da bom umrla. Bolj me skrbi, da bodo umrli drugi. Mama, tata, Goran, Nik... Kaj če bom na koncu sama, brez družine? Čas pa neusmiljeno beži mimo in ne izda nobene izmed svojih skrivnosti.

Ah.

Zadnje dni sem ful zaposlena. Delam svoj prvi petminutni filmček. Če ga končam si bom nabavla pokal. 

Vsako jutro me ob osmih zjutraj  zbudi Nikova budilka, ki je v bistvu radio. En dan me je iz sanj, kjer sem tekla po travniku zbudil ženski radijski glas: "Umrl je Franc Taintaa. Pokojni je v mrliški vežici, pogreb bo ob enajstih v..." Waw res. 

Potem se nekako privlečem do kopalnice, Nika, ki je že veselo za računalnikom, pozdravim samo z roko, ker imam vsako jutro nenormalno suho grlo... Pojem muslli, če imam čas. Potem vedno pride panični del,. ko se mi zdi, da sem pol stvari izgubila prejšnji dan med potjo od doma do faksa in nazaj in ponavadi se izkaže, da je rdeča šminka samo padla pod posteljo, knjigo sem pustila na polički v dnevni, puder je v kopalnici, prstan na okenski polici itd. In ko končno naberem vse izgubljene predmete in dam na obraz običajno ogromno ličil, da bi prikrile mojo grozno kožo (itak v resnici nič ne prekrijejo, samo jaz se za malenkost boljše počutim), iz žepa kavbojk, ki sem jih nosila prejšnji dan izbrskam ključe, tečem (izraz uporabljam zavoljo lepše slike, ker jaz nikoli ne tečem) po ulici, da ne zamudim avtobusa. Potem se med čakanjem spomnim, da sem spet pozabila vzeti knjige in filme, ki jih moram vrniti v knjižnico in videoteko in si mislim "sej bom jutri", čeprav že vnaprej slutim, da se to v kratkem ne bo zgodilo. 

Potem prispem na faks, preverim kje imam predavanje in poslušam modre besede o gledališki in dramski umetnosti. Vmes se včasih zazrem skozi okno in grem v nek drug svet. Razmišljam o čem bo govorila moja naslednja drama ali scenarij in si izmišljam čim bolj nenavadne slike in teme. Med vsemi predavanji in razmišljanjem pozabim, da nisem utegnila jest. Ponavadi se z nekom iz faksa sprehodim do "Zajtrkovalnice", kjer sem redna stranka, zato že vejo, da sem obsedena s sladkarijami in mi že vnaprej pripravijo torto s spremljevalnim pomenljivim nasmeškom. V Zajtrkovalnico namreč prihajam skoraj vsak dan z drugimi predstavniki moškega spola in natakarja si mislita svoje. Meni je ful zabavno. Medtem ko jem, gledam polno knjižno polico, umetniške slike na steni in zbirko sveč vseh mogočih barv. 

Potem grem spet na faks in enkrat na tri tedne se ambiciozno odločim, da bom do sedmega nadstropja šla peš.. pri tem seveda skoraj izdahnem. Zato raje uporabljam dvigalo... 

Na faksu preživim še naslednje tri do pet ur in ko na koncu dneva zapuščam faks imam v mislih vse mogoče scenarije in težave, ki jih potem rešujem doma. 

Na srečo je tam vsaj lepa svetloba solne lučke, svečke in pečen kostanj. Zadnjič sva odkrila nutelline zavitke in jih uspešno konzumirava. Celo stanovanje diši po njih. Takrat odprem računalnik in vem, da bi morala pisat in delat naloge oz. reševati probleme, ampak sem enostavno preveč crknjena. Zato naredim tisto najnujnejše, se stuširam in grem spat. Že tri dni nisva pogledala Sopranovih, čeprav sva jih prej gledala vsak dan... 

Skratka..utrujena sem. Tko kronično. Smao to sem hotla povedat.