Rada bi pisala o mojem novem liku Evelin, ali pa vsaj o Ester. Zadnje čase se vsa imena mojih likov začnejo na E. Le zakaj? Ampak ne morem, kljub tej močni potrebi po pisanju. Nekako mi ne gre... Profesorica mi je predlagala naj pišem dnevnik svojega lastnega življenja in na ta način dobim nazaj svojo izgubljeno inspiracijo.
Stvar je v tem, da imam zadnje čase občutek, da je na svetu enostavno preveč stvari. Jaz vtise vpijam kot goba in jih potem ne znam sortirat. Vse bi rada povedala in ker vem, da tako ne gre, da to pomeni slabo dramo in slab scenarij in slab roman, postanem zafrustrirana. Rada bi snemala filme. Take spontane. Take kjer bi se igralci za spremembo izmislili dialoge namesto mene. Jaz bi rekla samo: "Ti si Adam in ti Eva in zdaj nadlegujeta Avtorja, da vama napiše drugačno zgodbo." in potem bi samo stala za kamero, preizkušala svetlobo in kompozcijo, medtem ko bi se pred mano odvijala popolna dramska situacija.
In potem je svizec zavil čokolado.
Mogoče bi res mogla upoštevat profesoričin (ha, kjera beseda!) nasvet.
*******
Zadnja dva tedna sta bila tako... tako presenetljiva, da še zdaj ne morem zares verjet. Prva stvar je to, da ne vem kaj se dogaja z mojim telesom... Mozolji so za skoraj cel teden spakirali kovčke in šli na počitnice težit kakemu drugemu človeku. Nisem mogla verjet! Prvič po najmanj devetih letih sem se počutila skoraj normalno. Moje telo pa je izumilo novo pot kako me spraviti v zadrego pred ostalim svetom. Cel teden sem po prsnem košu in vratu dobivala rdeče lise v najbolj neprimernih situacijah. Sredi obravnave diplomskih scenarijev. V knjižnici sredi ničesar. Sredi predstavitve vplivov filma na Meyerholdovo gledališče, da se je cela soba hihitala, samo meni ni bilo jasno zakaj se gre. In zadnje čase se grozno potim, nikoli v življenju se še nisem tako... Mogoče bi mogla k zdravniku.
Druga stvar je še bolj čudna kot karkoli drugega do zdaj. V mojem življenju so se končno začele pojavljati punce. To mi kljub trudu ni uspelo še nikoli do zdaj. In imam že 21 let. Vedno sem spoznavala samo fante. VEDNO. Kar naenkrat pa sem v roku dveh tednov spoznala:
N, filmsko režiserko
V bistvu sva se spoznale že pred dvemi ali tremi leti, ko sem imela obdobje samostojnega žuranja, ko sem šla sama na žur in spoznavala nove klape in se družila z njimi. Ona je bila v eni od teh klap in jaz nisem mogla verjeti kako je lahko nekdo (ženska) tako fajn. Potem sva se parkrat dobile, izmenjale telefonske številke, ampak sva si bile preveč podobne in sva obe imele občutek, da teživa druga drugi. Potem sva se spet srečale lani poleti, ko sem ji pomagala pri sprejemnem filmu in je bila sprejeta. Zdaj sva se zmenili za pijačo in upam, da bova šli.
A, dramaturginjo in glasbenico
Njo sem tudi spoznala že v prvem letniku preko ene druge punce, ki je bila do zdaj moja edina prijateljica na faksu. To je najbolj srčna, prijazna oseba, ki sem jo kdajkoli spoznala v življenju. Ko pride v prostor oddaja tako nenormalno pozitivno energijo, da se vsi ostali okrog nje počutijo dobro. Prejšnji teden sva slučajno naleteli ena na drugo, ko sva se odpravljali na žur enega od profesorjev. In sva se skupaj zgubili, se smejali in se do konca večera res dobro zaštekali. Potem sem šla na obisk k njej in drug teden pride ona k meni.
T, dramaturginjo in igralko
Ona je na Erasmusu iz Nemčije in kot vsako leto sem jaz edina ki se druži s tujimi študenti. V prvem letniku sem bila z G iz Belgije, v drugem z A iz Češke in letos sem z njo. Že prvi dan sva se ujeli in že drugi dan najinega poznanstva je igrala v mojem prvem filmu. Res je carska. Na enem žuru sva se pogovarjali dve uri, ki pa sta zleteli mimo naju, kot da bi šlo za pet minut.
K, govorno specialistko in igralko
Njo sem tudi spoznala preko tiste edine prijateljice iz faksa. Prejšnji četrtek sva spontano šli na kosilo in se pogovarjali vsaj tri ure. Povedala sem ji ene stvari, ki jih do zdaj nisem nobenem tujcu in ona me je diagnosticirala za Stepnega volka. In če bi bila žival bi bila hibrid med divjo mačko in neko prijazno veverico ki živi v puščavi, je rekla. Po tej izjavi mi je bila takoj všeč. Naslednji dan mi je poslala svoje posnetke, da ji povem kaj si mislim.
O, montažerko
Njo sem spoznala včeraj po enem čudnem naključju. Je Poljakinja, stara 30 let in je prepotovala in živela v vseh mogočih državah. Končala je že dva faksa, zdaj dela že tretjega. Na koncu sem ji napisala scenarij, ki ga bojo posneli v ponedeljek in ji pozirala za eno nalogo (sem mogla interpretiran sliko prestrašene deklice z belimi rožami). Na koncu sva skupaj šli še na bralno uprizoritev in med potjo ugotovili medsebojne podobnosti. Tudi ona je imela težave s kožo, nosi leče, se počuti outsider na faksu in ne mara Slovencev (y).
K, študentko primerjalne književnosti in pesnico
Njo sem spoznala že nekaj časa nazaj in spet sva se tudi z njo odlično ujeli. Včeraj sva se videli na bralnih uprizoritvah in ko sva se začeli pogovarjati, sem imela občutek, kot da se poznava že sto let. Debata je takoj stekla in tudi z njo se dobiva v kratkem. Danes mi je po mailu poslala svoje pesmi in dramo. Zgleda res fajn.
Halo, šest žensk v roku dveh tednov! Kmalu bom imela cel harem, juhuu ;) Niso sicr kot tiste moje tri...ampak vseeno.
Je bil že čas, da stopim ven iz te osamljenosti in ugotovim koliko lepih stvari prinaša dobra ženska družba. Samo to svojo sramežljivost moram že enkrat uničit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar