Zgodila se je nemogoča stvar! Po 21 letih mi je mama pokazala svoj dnevnik. Ne celega, ampak vsaj ene odlomke... Ta pesem mi je res lepa, zato sem si jo prepisala:
Oblaci
Oblaci nebeski, večiti putnici
po lazuru čistom bez puta i staze,
dal' i vi idete, kao ja prognani
sa dragoga severa u južne oaze.
Ko li vas progoni
dal' sudbina gorka
ili zloba ljuta
ili zavist podla?
Il' vas pritiskuju neki težki gresi?
Ili vaših drugova kleveta otrovna?
Ne, vama je svejedno.
Večito slobodni, od postanka sveta
pa do svoga kraja.
I večito hladni putujete mirno,
bez suza,
bez bola
i bez zavičaja.
In mamina poanta zgodbe:
Ljubezen je najlepši akord najbolj žalostne simfonije življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar