Enkrat sem šla z enim od bivših prijateljev gledat en film v Kinodvor, ki bi moral bit francoski. Ko pa se je film začel, sva ugotovila, da jezik sploh ni francoski, ampak nemški in da se tisti francoski film predvaja v Kinoteki. Ta nemški, ki sva ga bila nekako prisiljena gledat, je bil eden najbolj psiho in neprijetnih filmov v mojem življenju. če ne najbolj. Res sem imela odpor do gledanja in vseeno se nisem spomnila, da bi lahko šla ven.
Zdaj imam tak isti občutek... Nekaj v meni tako stiska in boli... in ne znam detektirat kaj je to. Se mi zdi, da sem že tisočkrat pisala o tem enem in istem občutku, ampak si ne morem pomagat. Kar ne gre stran. Nek miks globokega razočaranja, pomešanega z idealističnim gledanjem na svet in previsokimi pričakovanji. Malo še s srčnimi težavami in kroničnim zadrževanjem pravih čustev.
Včeraj mi je sošolec povedal, da je probal drogo, ki mu je odprla čustva. Ta droga očitno živi v meni in se aktivira vsaj enkrat na teden. Ne vem kaj naredit, da umirim vsa ta čustvena stanja, vso to preobčutljivost na svet... si želim, da bi se en dan lahko izklopila iz tega sveta. Si želim, da bi znala risat in da bi z barvami izražala kar čutim. Besede so preveč dokončne. Preveč oblikovane in razumske. Z njimi poglobim čustveno stanje, namesto, da bi ga odstranila. V teh trenutkih ne morem pisat o izmišljenem svetu. O likih... v tem delu mojega sveta ne obstajajo. Vse skupi je preveč čustveno nabito.
Včasih resno razmišljam, da bi šla na kako terapijo... nisem prepričana, da je to normalno. Mogoče mi manjka kak vitamin. Serotonin mi očitno kronično primanjkuje. Mogoče je kriva pomlad in cvetni prah v zraku. Lahko se mi je pri srcu zarasla kaka taka bela lilija, kot v tistem francoskem filmu, ki sem ga gledala zadnjič.
V resnici si želim, da bi samo prišel sem. Za začetek.... Čeprav je vse skupi mogoče samo ena mazohistična igra, maya, iz katere se bojim stopiti. Ker ne vem kaj je tam zunaj. In jaz sem vedno bila ziheraš pri takih pomembnih, večjih odločitvah.
Želim si, da bi bila ura vsaj deseta in bi lahko šla spat in otopila te občutke. Želim si, da bi bila dovolj pri sebi, da bi prebrala seminarsko, ker imam jutri predstavitev.
Želim si, da ne bi bila tako razočarana nad svetom in da ne bi svoja čustva pravila ljudem. Da bi se bila sposobna soočiti s svojimi občutki na samem, ne da bi potrebovala terapevta. Želim si, da moje solze ne bi uničile računalnika, ker pisanje na roko vzame več časa (je pa bolj pristno).
Zadnjič sem bila na avtobusu in kar iz nekje me je zgrabilo neko tako razočaranje nad ljudmi. Prov globoko razočaranje nad človeško raso in našimi glupimi problemi.
Že ko sem bila majhna nisem marala okusa po joku. Te kepe v grlu in zamašenega nosa. In te mokrote, ki je sploh ne morem nadzorovat.
Vse to je preveč depresivno. Se odjavljam iz virtualnega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar