Včasih se, potem ko pogledam film, počutim prazno. Ker se mi ne da spet gledat v računalnik/televizjo/telefon in bi rada samo živela. Ampak moje življenje v teh 'nepomembnih' trenutkih ni polno. Če bi obnovila svoje življenje ne bi bilo popolnoma dolgočasna zgodba, ampak življenje ni zgodba, ni film. Tam se nekaj zgodi in potem je CUT TO in preskočimo par dni in smo v naslednjem zanimivem prizoru. Nobeden film ne kaže kako človek pet minut gleda v strop in ne ve kaj bi sam s sabo ali kake podobne malenkosti, ki zapolnjujejo ta čas med dvema zanimivima dogodkoma.
Na primer prvi zanimiv dogodek v mojem življenju je moje rojstvo. Naslednji je, ko sem shodila, kaj se je dogajalo vmes pa ni neki zanimivo. Kasneje, ko nisi več otrok vse skupaj postane še manj zanimivo, ker je teh pomembnih dogodkov manj. Ko si otrok delaš milijon stvari v prvo. Prvič probaš pašto z gorgonzolo in si neverjetno navdušen. Ko pa imaš 50 let in ješ to pašto z gorgonzolo, nad katero si bil kot otrok brezmejno navdušen, nima več istega efekta. Ker si je navajen, tako kot si navajen življenja.
Vem, da se vsi bojimo umret, samo po eni strani se mi zdi hujše, da bi živeli neskončno dolgo. Po mojem bi se po svetu sprehajali samo še norci.
Ko sem bila majhna sem se vedno čudila zakaj vere želijo osvoboditev iz tega kroga rojevanja in smrti. Zakj bi si kdo to želel, ko pa je življenje tako lepo? In starejši so vedno rekli: "Boš že razumela, ko malo odrasteš." No, zdaj razumem. Pa sploh nisem tako zelo stara, kljub temu da se včasih tako počutim. Če nič drugega je moje telo dokaj zdravo in koža napeta, vsaj premikam se lahko. Nočem niti razmišljat kaj bo, ko bom stara ali bog ne daj, nepokretna. Če že zdaj izgubljam vero v življenje kaj bo takrat? Čez koliko časa se bom dokončno naveličala življenja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar