Močna bolečina mi zvija celo telo. Trebuh se mi obrača navznoter in vratu skoraj ne morem premakniti. Ne, nisem imela nesreče. To je samo menstruacija. Saj se v resnici ne pritožujem nad njo, sploh ne ta mesec. Ker sem prevečkrat videla vozičke in otroke. In se mi po svoje, čez čas, sploh ni zdela tako velika tragedija, če se to zgodi tudi meni.
Zdaj to vse preklicujem nazaj. Če menstruacija tako boli, da cel dan ne morem spraviti vase niti ene žlice čokolinota in je edina stvar, ki jo lahko naredim to, da visim za računalnikom, se smilim sama sebi in se na trenutke obrnem na drugi bok, ker se na prvem že poznajo rdeče lise od prekomernega ležanja... kako mora biti šele v nosečnosti. Da bruhaš cel dan in .. ne, ne bom niti nadaljevala.
Včeraj sem spet imela slab dan. Že kar nekaj časa teh slabih občutkov ni bilo na spregled. Vsaj ne v tako drastični obliki. Spet se je zgodilo zvečer, ko je najhujše. Jokala sem toliko časa, od neke globoke fizične in psihične bolečine in od srama, ker je bil on zraven mene in me držal za roko, da me čudi, da sem sploh še imela solze.
Največji problem je v tem, da ne vem zares zakaj sem jokala. Mogoče zaradi tistega včeraj. Zaradi vseh teh fantov, ki se vedno prikažejo iz skritih kotov, ko grem plesat. Zaradi nekih priznanj ljubezni, ki izhajajo samo iz neke navidezne Madame Butterfly. Nihče ne ve kakšna sem v resnici. Niti jaz sama. Samo zdaj ko pišem se počutim boljše. In vem, da se bom v prihodnosti razumela. Vsaj približno. Vsaj hočem se razumet. Za razliko od preostanka sveta.
In ko sem včeraj pomislila na majhno Girl Butterfly, ko sem imela kakšnih pet let, se mi je zdelo, kot da sem jo izdala. Tisto prijazno, veselo, pozitivno in vedno ljubeče bitje. In sem pomislila kaj sem naredila iz svojega življenja. koliko ogromno napak sem naredila, ki jih ne bi smela.
Njega pa je moj jok čez čas spravil v spanje. In mene njegova tišina v vedno večjo žalost. Lažje je biti slabe volje in sam, kot da si slabe volje v družbi. Sploh taki, ki je cel čas tiho. Ki ne nudi opore ali se celo smeje. Ko sem ga vprašala kaj je tako smešno je rekel: "mi je smešno, da se to vedno zgodi samo enkrat na mesc in ti iz tega vedno nrdiš neko tragedijo, čeprov je v resnici vse v redu."
Ja, seveda. Enkrat na mesec. Če bi moj predragi vedel kaj se v resnici dogaja v meni... mogoče je res, da je v tem času to najhujše. In to me nekako tolaži. Da nisem nek psiho, ampak nekaj k temu pripomorejo tudi hormoni..
Mislim da tokrat skoraj vem kaj me je spravilo v to stanje. (Poleg tega, da nisva gledala Magic in the moonlight, kar sem čakala zadnje tri tedne, zato ker se je datoteka pokvarila!) To se vedno zgodi, ko grem ven brez njega. Vsi ti težki občutki krivde, čeprav nisem nič naredila, me počasi uničujejo. Nisem jaz kriva, da se vedno pojavi kakšen predstavnik nasprotnega spola. In jaz ne vem zakaj oddajam tako energijo?Mislijo, da iščem kaj od njih? Da sem lahka al kaj? In vedno ko kaj spijem si naredim sramoto. Takšno ali drugačno. Recimo šele čez eno uro ugotovim, da se pogovarjam z napačnim režiserjem. Ha. Vem, da sem to rekla že stokrat, samo tokrat mislim resno: Ne bom več žurala na tak način (karkoli naj bi že to pomenilo). Res ne bom!
Upam, da bo enkrat boljše. Upam, da bom bolj normalna, ko bom starejša. Upam, da je to samo vpliv mojih rosnih (ja in kaj še) let.
Upam, da bo upanje res zadnje, ki bo umrlo. Tako da dnevi ki prihajajo morajo bit boljši. Navsezadnje je danes božični večer...
Ni komentarjev:
Objavite komentar