V petek prejšnji teden je ena od igralk, stara 20 let, uspešna, lepa, vedno vesela, naredila samomor. Danes smo imeli uradno "poslovitev" od nje. Sedela sem na tleh, pod nogami njene družine in gledala njene posnetke na velikem platnu. V tem prostoru je bila taka zgoščena žalost. Okrog mene so vsi jokali... ona pa je bila na videu svobodna, vedno lepa, zadnji človek, ki bi mu pripisala depresijo... in vidiš, vseeno. In jst sem tudi jokala. Ne toliko zaradi nje. Nje skoraj nisem poznala. Zaradi brezupa v očeh njenega očeta. Zaradi majhne sestrice, ki verjetno ni niti dobro razumela kaj točno se je zgodilo. In zaradi Doroteje, njene najboljše prijateljice. Vsaj iz faksa. Zaradi ostale njene družine. Vsi ostali, njeni sošolci in ostali iz faksa...ja, so bili pretreseni in žalostni, ampak njihova žalost se ni mogla primerjat z žalostjo njene družine.
Zdaj gledam v napis na orodni vrstico pri strani te strani. "Trajna povezava". Na koncu življenja bo za nami imelo zlomljeno srce samo tistih nekaj ljudi s katerimi smo imeli trajno povezavo. Vsi ostali bodo šli naprej, normalno živeli svoja življenja in čez čas pozabili na to tragedijo. Tisti drugi, ki so imeli s to osebo "trajno povezavo" pa bodo celo življenje v sebi nosili luknjo, ki je ne bo moglo zapolniti popolnoma nič več. Jaz vem, ker imam tri take luknje.
Mene sploh ne skrbi, da bom umrla. Bolj me skrbi, da bodo umrli drugi. Mama, tata, Goran, Nik... Kaj če bom na koncu sama, brez družine? Čas pa neusmiljeno beži mimo in ne izda nobene izmed svojih skrivnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar