Sedim na najinem majhnem koščku vrta in se nastavljam soncu. Na vsaki dve sekundi posije z vso svojo energijo, a že v naslednjem trenutku se skrije za oblake. Na koži tako izmenično čutim toploto in hlad. Kaka metafora z življenjem. Sploh metafora celega preteklega leta. Vem, da je to prvošolska metafora, ampak trenutno res čutim to.
V laseh se mi je ujel nek parfum po imenu Chance, ki sem ga nosila včeraj za zadnji izpit v tem letniku in me na nek oddaljen način spominja na vse občutke in dogodke, ki sem jih imela v drugem letniku.
Poljanski študentski dom, žurke, faks, bolezen, veselje, žalost in tista neverjetna razočaranja, se mi v tem trenutku zdijo tako daleč stran. Kot da se vse to ni zgodilo meni. Kot, da vsi ti ljudje sploh niso obstajali in so bile vse samo sanje.
Marsikaj obžalujem in ne morem reči, da je bilo to najboljše leto mojega življenja. Ampak to, kar se je dogajalo ti dve leti, ko na obrazce pod rubriko status pišem "študentka", so bile pomembne izkušnje. Škoda samo, ker se jih v naslednjem življenju verjetno ne bom spomnila.
Prihodnost se mi zdaj zdi mnogo lepša kot prej. Mogoče sem postala malo manj sociopat in malo bolj podobna običajnim ljudem. Mnenje drugih ljudi me ne prizadane toliko kot nekoč.
Zdaj se končno približujem definiciji dragulja, h kateri težim celo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar