Prej sem gledala stare slike na Facebooku. In sem se ob vsaki spomnila na fragmente svojega življenja... Slike so kot mesto zamrznjenih trenutkov. Danes sem se sprehajala po teh ulicah in pogrešala. Vse njih. Vse te moje ljudi, ki niso več moji. Slika z enim fantom s katerim se zdaj niti pozdraviva ne več. Nisem ga vidla že štiri leta. Sošolci iz srednje šole, za katere ne vem kje so. Cimra s katero sva si nekoč vse zaupali in se zdaj ne pogovarjava več. Sosed, ki se je odselil.
Te slike so mi odprle oči, kako relativno je vse skupaj. Mislim življenje. Ljudje. Razen družine lahko vsi grejo. Spomini se s tako lahkoto izbrišejo in včasih pozabiš stvari, ki so ti v nekem trenutku tvojega življenja ogromno pomenile. Na koncu pa od njih ni ostalo nič. Mogoče niti spomin.
Brala sem komentarje svojih najboljših prijateljic in pomislila na čase, ko smo se videle vsak dan. Ko smo ena o drugi vedele vse. Kako smo si izmišljevale imena in si povedale pin kode telefonov. Koliko smo preživele skupaj.
Hkrati s slikami je prišel tudi znani občutek, ki ga imam že od osnovne šole. Nek težek občutek nesprejetosti. Kot da sem nek Marsovec, ki se mu ni dalo domov in je ostal na tem svetu in vmes pozabil kam res spada. Prišel je spomin na leta, ko so me ljudje imeli za čudno. Kaj je sploh čudno? Sploh ne vem kaj je na meni tako čudnega? Mogoče... ok, ne vem. Res se mi ne sanja. Nesamozavest mogoče? To, da se z ljudmi nisem znala pogovarjat, ker sem vedno razmišljala drugače?
Vse skupi je kr neki. Ko pomislim kolkokrat me je bilo sram kaj si mislijo ljudje o meni, se mi zdi tako bedno. Na koncu sploh ni važno kaj si drugi mislijo, ampak samo kar si mislim jaz. Včeraj ko sem hodla po Čopovi, sem pomislila, da bodo vsi ti ljudje čez enih sto let šli v pozabo. Vsi bomo enkrat umrli. In takrat ne bo pomembno kaj so si mislili o meni. Ker niti jaz ne bom pomembna, razen če ne bom pred tem napisala kaj res dobrega.
Čas preden sem spoznala Nika, je bil res.. ne vem kako se izrazit... No, so bile stvari, ki bi jih rada izbrisala. Ker ljudje pozabijo kaj se je res zgodilo v preteklosti, ampak občutek, ki ga na začetku dobijo o človeku, ne bo izginil z lahkoto. In točno vem kakšen občutek sem dajala, čeprav v resnici nisem bla res taka.
Stvari, ki so se zgodile niso bile take, kot so se zdele na prvi pogled. Na primer moj slab sloves v nekem domu je zgrajen na tko trhlih temeljih, če bi samo enkrat premislil o vsem, bi se zrušil. Ampak ljudi ne zanima resnica, ljudi zanima škandal, čim bolj sočne novice so, bolj so srečni. Resnica je prevečkrat dolgočasna, zakaj ne bi raje napihnili stvari?
V mojem življenju je preveč skrivnosti, nepojasnjenih in zamolčanih stvari. Kar me včasih res teži. To čutim kot breme, kamen, ki me bo en dan utopil. Kdaj bi se tako rada odprla in črno na belem popisala vse. In bi potem končno živela manj obremenjeno mogoče. Ne vem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar