Ah.

Zadnje dni sem ful zaposlena. Delam svoj prvi petminutni filmček. Če ga končam si bom nabavla pokal. 

Vsako jutro me ob osmih zjutraj  zbudi Nikova budilka, ki je v bistvu radio. En dan me je iz sanj, kjer sem tekla po travniku zbudil ženski radijski glas: "Umrl je Franc Taintaa. Pokojni je v mrliški vežici, pogreb bo ob enajstih v..." Waw res. 

Potem se nekako privlečem do kopalnice, Nika, ki je že veselo za računalnikom, pozdravim samo z roko, ker imam vsako jutro nenormalno suho grlo... Pojem muslli, če imam čas. Potem vedno pride panični del,. ko se mi zdi, da sem pol stvari izgubila prejšnji dan med potjo od doma do faksa in nazaj in ponavadi se izkaže, da je rdeča šminka samo padla pod posteljo, knjigo sem pustila na polički v dnevni, puder je v kopalnici, prstan na okenski polici itd. In ko končno naberem vse izgubljene predmete in dam na obraz običajno ogromno ličil, da bi prikrile mojo grozno kožo (itak v resnici nič ne prekrijejo, samo jaz se za malenkost boljše počutim), iz žepa kavbojk, ki sem jih nosila prejšnji dan izbrskam ključe, tečem (izraz uporabljam zavoljo lepše slike, ker jaz nikoli ne tečem) po ulici, da ne zamudim avtobusa. Potem se med čakanjem spomnim, da sem spet pozabila vzeti knjige in filme, ki jih moram vrniti v knjižnico in videoteko in si mislim "sej bom jutri", čeprav že vnaprej slutim, da se to v kratkem ne bo zgodilo. 

Potem prispem na faks, preverim kje imam predavanje in poslušam modre besede o gledališki in dramski umetnosti. Vmes se včasih zazrem skozi okno in grem v nek drug svet. Razmišljam o čem bo govorila moja naslednja drama ali scenarij in si izmišljam čim bolj nenavadne slike in teme. Med vsemi predavanji in razmišljanjem pozabim, da nisem utegnila jest. Ponavadi se z nekom iz faksa sprehodim do "Zajtrkovalnice", kjer sem redna stranka, zato že vejo, da sem obsedena s sladkarijami in mi že vnaprej pripravijo torto s spremljevalnim pomenljivim nasmeškom. V Zajtrkovalnico namreč prihajam skoraj vsak dan z drugimi predstavniki moškega spola in natakarja si mislita svoje. Meni je ful zabavno. Medtem ko jem, gledam polno knjižno polico, umetniške slike na steni in zbirko sveč vseh mogočih barv. 

Potem grem spet na faks in enkrat na tri tedne se ambiciozno odločim, da bom do sedmega nadstropja šla peš.. pri tem seveda skoraj izdahnem. Zato raje uporabljam dvigalo... 

Na faksu preživim še naslednje tri do pet ur in ko na koncu dneva zapuščam faks imam v mislih vse mogoče scenarije in težave, ki jih potem rešujem doma. 

Na srečo je tam vsaj lepa svetloba solne lučke, svečke in pečen kostanj. Zadnjič sva odkrila nutelline zavitke in jih uspešno konzumirava. Celo stanovanje diši po njih. Takrat odprem računalnik in vem, da bi morala pisat in delat naloge oz. reševati probleme, ampak sem enostavno preveč crknjena. Zato naredim tisto najnujnejše, se stuširam in grem spat. Že tri dni nisva pogledala Sopranovih, čeprav sva jih prej gledala vsak dan... 

Skratka..utrujena sem. Tko kronično. Smao to sem hotla povedat.