Vozim se nasproti mestnim lučem

https://www.youtube.com/watch?v=31tiWX-8bdc

Trenutno se nahajam v enem najbolj nenavadnih stanj, kar sem jih kdajkoli doživela. Vedno sem imela občutek, da bom nekoč pristala na tej točki. Verjetno se temu uradno reče odraslost. 

Sem v enem takem posebnem udobnem in novem stanju, ko sem sama sebi dovolj. Cel čas se počutim kot v zadnjem delu filma. Ko pride moment po vrhuncu filma, ko se navadno zgodi nekaj post-dramatičnega. Po scenaristični strukturi in po besedah profesorice L. se mi zdi, da je to okrog 100-te minute. Ko pride dramatična pesem. Pride na primer vožnja v avtu in imaš občutek, da je lik nekaj spoznal, da se je zgodila sprememba. Sprememba, ki je pustila malo žalosten prizvok, ker ne bo nikoli več isto, ampak hkrati veš, da se pred likom razprostira ogromna neskončna pokrajina svobode in novih možnosti. Ponavadi si ob tem delu predstavljam neskončno cesto Južne Amerike ali pa kako evropsko cesto ob morju, ki nato zavije v notranjost. Vse se seveda zgodi v najbolj magičnem delu dneva (moj najljubši, to je tik pred somrakom, ko ni še konec dneva, ampak že vohaš noč in je vse v tisti oranžno-viola svetlobi). Lik se vozi po cesti mimo zimzelenih dreves in posluša to pesem. 

In jaz vedno čutim z njim. 

Ta občutek je podoben občutku, ko se razideta dva dolgoletna ljubimca s kompliciranim in rahlo destruktivnim odnosom, ker se mora eden zaradi dela preseliti na drug konec sveta. Objameta se. Kamera se za trenutek preveč zadrži na njunem zadnjem pogledu, preden se eden od njiju obrne in gre na letalo. Drugi gleda za njim in se nato sprijazni s situacijo. Gre ven iz letališča, hodi po parkirišču, odpre vrata avtomobila in se usede. Za trenutek ne ve kaj bi sam s seboj. Čaka in gleda eno od letal, ki vzleti. Nato vžge motor, da v prvo in se odpelje. Prižge radio in se počasi sprosti. Vozi se naprej, proti mestnim lučem in se skoraj neopazno nasmehne. Prizor ima žalosten prizvok, ampak je hkrati v njem zmagoslavje, ker je pred njim nenadoma neznana prihodnost, svoboda s tisočimi možnostmi in tisočimi možnimi zaključki. Prizor spoznanja, ki ti na preprost način lahko povzroči kurjo polt, ker ga štekaš. 

No, tukaj sem zdaj jaz. Na tej točki notranje spremembe, ko je mogoče vse. Jaz sem tisti lik, ki se vozi novim možnostim nasproti. Všeč mi je, da se lahko dobim z ljudmi, da grem ven, da sem ravno prav časa doma, kot ravno prav časa v Ljubljani. Da lahko neomejeno in po svoji lastni volji delam karkoli hočem, da me nihče ne omejuje, da jem karkoli hočem in to kadarkoli hočem, gledam filme, lahko špricam ali sem pridna, pijem alkohol brez slabe vesti, spoznavam nove ljudi, se družim s komerkoli jaz hočem in ne vem kam me bo življenje odpeljalo. Vse je mogoče. In ta svoboda je, kot pravi tudi Sartre hkrati strašljiva in hkrati lepa. Zaradi nje nisem več tak control freak, vsaj v tem obdobju svojega življenja ne. Obsojeni smo na svobodo, pravi. 

In mene to prvič v življenju niti malo ne moti. 

Oktobrske sanje

Zdaj bi bila najboljša možna scena, ki si jo lahko zamislim ta, da bi sedela v tistem belo-modrem starem baru v Lignanu Sabiadoru, ki je blizu morja, da bi sijalo sonce in ne bi bilo ljudi. Še tisti redki, ki bi bili, bi hodili ob plaži in me ne bi videli. Bi sedela na plastičnem stolu z mojim powštrom Beti. Brala bi knjigo Zavedanje ali pa Srečanja z jogijem, jedla pečene kostanje in čokolado, pila yoga čaj in bi potem zaprla oči in samo vohala morski zrak, pomešan z vonjem po oktobru. To bi bil perfekten začetek dneva.

Nothing last forever

Danes sem sanjala neke druge čase, ene petnajst do dvajset let nazaj, ko je še sijalo sonce. Tudi zdaj sedim na hodniku v sončni svetlobi, ampak ni več isto, kot takrat. Zaradi njegovega praznega pogleda v bolnici v četrtek, nisem več otrok. Od tistega četrtka, se je vse spremenilo. Kot da je nekaj v meni umrlo. Gledala sem v njegove oči in ga nisem vidla. Njegove besede niso zvenele podobno njegovim besedam. Ne morem več spati in pod očmi se mi delajo črni krogi. Zdaj sem prvič v življenju popolnoma sama, ampak me to dejstvo, presenetljivo, pušča popolnoma hladno. Moje srce se je sprijaznilo s tem, da pripada samo še meni. Verjetno ima končno dovolj. Tam zunaj ni več nikogar, ob katerem bi pozabila na slabe stvari in bi se za vsaj nekaj trenutkov izgubila v objemu. Zdaj ne rabim več objemov, ker so precenjeni. 

Zdaj je edina pomembna stvar, da bo on v redu, da ozdravi in da se bo nekoč realnost spet približala tistim sanjam iz devetdesetih. Si želim, da bi midva kmalu spet gledala film na tistem starem ogromnem računalniku s prižganim modrim globusom in lučko na miki-miško. Si želim, da bi bile stvari še vedno tako preproste, kot takrat, da bi bil on isti in da ne bi nikoli vedel, kaj pomeni trpljenje. 

Si želim, da bi zdaj zdržal to grozoto in da bi mu lahko kako pomagala. Najbolj me ubija ravno to, da mu ne morem pomagati in prevzeti kaj nase. Vseeno imam v mislih nek glasek, ki mi konstantno prišepetuje lepe besede in mi govori: "Vse bo še v redu. Nekoč bo spet mlad in svoboden." 

Svojih čustev ne delim več z drugimi, ker so me odnosi in drugi ljudje preveč razočarali. Zdaj mi je dovolj muzika in jaz sama. 

Vse tisto sanjarjenje o večni sreči in ljubezni, kaj naj oblečem, kaj si ta in ta človek misli o meni,  vse sanje o morju, vrtnicah, vetru v laseh, muziki, ljubezni in tako dalje, se mi zdaj zdijo kot iz nekega drugega sveta in nepomembne. Z drugimi ljudmi se družim ker moram, ampak ne čutim več nič. Nič me ne more presenetiti, ker v celoti zaupam samo še sebi.  

Ampak...nothing lasts forever in vem, da bo sonce nekoč spet sijalo tako v njemu, kot v meni.  

Bermudske pošasti, kresničke v noči, bleščeče obleke in zgodbe

I will tell you what she was like. She was like a piano in a country where everyone has had their hands cut off.
- Angela Carter

Mislim, da se vsak od nas rodi v magičen svet. V svet, ki je poln čarovnij. Sigurno se vsak človek spomni vsaj enega magičnega dogodka iz svojega otroštva. Jaz se na primer spomnim enega svojega rojstnega dneva, ko sem lovila kresničke po temnem gozdu in gledala zvezde. In vem, da sem takrat čutila magijo v vsaki kosti in mišici in živcu svojega telesa. Takrat sem bila prepričana, da imam nadnaravno moč :) Najbolj od vseh magičnih stvari iz mojega otroštva, pa se spomnim luči. Vseh oblik, oddaljenosti, barv in tekstur. 

Spomnim se milijonih dogodivščin, napetih detektivskih projektov, vzhičenosti, ko sem delala načrte za pobeg, težavnih misij in vseh vesoljcev, mož s temnimi plašči in starodavnih zemljevidov z zakladi, ki sem jih srečala na poti svojega odraščanja. Moj svet je bil magičen v vsakem pomenu te besede. Ne spomnim se niti enega slabega dneva. Včasih se mi zdi, da sem čarovnijo čutila kot naraven del sebe in mogoče sem jo čutila celo bolj od drugih otrok. Zato je bil Harry Potter moja najljubša knjiga, ker je bil točno to, o čemer sem sanjala. To je bil moj pravi svet, ne ta, ''resničen'', v katerem se trenutno nahajam. Spomnim se vseh zgodb o Mortimirju in Bermudski pošasti, ki sem si jih dolgo nazaj izmišljala na plaži Debelega Rtiča. Spomnim se, kako se je na mojem nosu pokazala modra črta vsakič, ko sem morju pela izmišljeno pesem ''Ko v cvetu domišljije vidiš zahajati sonce vizije, se ti zdi, da vidiš morje jesenskih dni". Spomnim se vseh dni preživetih v sončnih in prašnih kotih knjižnic, kjer sem brala vse možno, še najbolj pa knjige urokov, ki sem jih nato skrita pod odejo ponoči izvajala. 

Žalostno je, da smo odrasli ljudje tako pozabili na čarovnijo, ki jo nosimo v sebi. Zato jaz pišem. Ker še vedno verjamem v magijo. Ker so zgodbe popolna čarovnija. Kljub mojim 22 letom se še vedno lahko vživim v tisto 6 letno deklico, ki je lovila kresničke in si izmišljala skrivne svetove. Lahko gledam v hotel nasproti moje sobe in si predstavljam, da v eni od ogromnih soban živi princ Derek in sem jaz Odette. Predstavljam si, da so v kovčkih turistov, ki prihajajo v hotel svetleče plesne obleke in da se hotel po polnoči spremeni v plesno dvorano iz risank. Predstavljam si vile, ki letijo okrog gostov in bleščice, kozarce s šampanjcem, čokoladne torte z jagodami, smeh in naivne pogovore brez nobene žlehtnobe. Predstavljam si pesmi iz 30 let. Nato z Derekom prideva v mojo sobo in se ves prizor odvija v tisti čarobni mehki svetlobi iz mojega otroštva. Spiva na mehki modri deki z zvezdami in on me pogleda ''na tisti način'' in me samo objame po dolgem in počez. Diši po milu in izgubljenem japonskem parfumu. 

Vsa ta magija iz otroštva je dosegljiva vsakemu od nas, težava je v tem, da si ne pustimo več sanjati. Vse je postalo preresno. Sveta ne doživljamo več kot igre, čeprav to še vedno je. Ne čudimo se več. Ne poimenujemo zvezd z izmišljenimi imeni. Ne gledamo sveta skozi otroške oči. Ampak kdor ne verjame v magijo, je tudi nikoli ne bo našel. Svet bo takšen karkšnega si naredimo. Domišljije nimamo zastonj. Narejena je za to, da leti po drugih svetovih in gre čez vse hribe in doline in ez vse fizikalne zakone resničnosti. :)

Paper girl in Quentin

Jst sem paper girl in on je Quentin. Prejšnji teden sem si zamišljala, da bom nekoč napisala film o najinem prijateljstvu, ampak sem zdaj ugotovila, da je že narejen. S tem, da se je njun končal še kar nepričakovano in presenetljivo podobno najinemu filmu (samo za malenkost bolj pozitivno).  

Ne morem reči, da ne pogrešam vseh najinih skupnih trenutkov, kosil, pogovorov, filmov, serij, njegovega smeha, sedenja na hribčku pred njegovim domom, ležanja v Tivoliju in gledanja oblakov. Pogrešam milijon stvari, V bistvu njega celega. Samo kaj, ko je zdaj vse drugače...

Ampak spomine nočem mazati z grdimi mislimi. Sem se odločila, da spominov ne bom tikala in se bom spomnila vseh najinih čudovitih trenutkov, kot da se zadnje dejanje najinega filma ne bi odvilo. Zakopani so v mojem srcu in so dragoceni. Ne glede na vse. Tudi če si je v resnici cel čas mislil, da sem nesamozavestna punca s katero ni najbolj fajn preživljati časa. 

Zdaj prav slišim v glavi tisto dramatično čustveno muziko, ki pride ob vsakem koncu filma in mi gre na jok, tudi če nočem. Sovražim konce. Sploh nesrečne. Mi teži, da se je vse tako grdo odvilo in da me je prizadelo bolj, kot bi me moralo. En teden pogojne sprave je pri koncu. Ni pisal. Ni poklical. Kar pomeni konec. Še en boleč križec na zidu mojih koncev. 

“Here's what's not beautiful about it: from here, you can't see the rust or the cracked paint or whatever, but you can tell what the place really is. You can see how fake it all is. It's not even hard enough to be made out of plastic. It's a paper town. I mean, look at it, Q: look at all those culs-de-sac, those streets that turn in on themselves, all the houses that were built to fall apart. All those paper people living in their paper houses, burning the future to stay warm. All the paper kids drinking beer some bum bought for them at the paper convenience store. Everyone demented with the mania of owning things. All the things paper-thin and paper-frail. And all the people, too. I've lived here for eighteen years and I have never once in my life come across anyone who cares about anything that matters.” (John Green)

“The town was paper, but the memories were not.” 

Jaz sem ocean in v nikogaršnji lasti

Hodim vzdolž novo tlakovane bele ulice in gledam ljudem v oči. Nekateri me gledajo nazaj. Mlada mamica se mi nasmehne. Babica me grdo pogleda. Zasanjan najstnik niti ne opazi, da opazujem njegove povešene temne oči. Gledam jih in poskušam ne videti le barve in oblike, ampak skriven svet za njimi. Poskušam jih gledati v dušo. Te dni se namreč sprašujem kaj se skriva za temi obrazi. Kaj si mislijo, o čem sanjajo in še mnogo bolj pomembno, kako lepi so na znotraj? Večkrat razmišljam o tem kakšen bi bil idealen svet in sanjam neuresničljive stvari, kako bi po zraku letele čokolade in kako ne bi, niti v slovarjih, poznali besede 'sovraštvo'. Ampak danes sem ugotovila, da idealen svet ni poln sladkorja, ampak je svet, kjer se ljudje zaljubljajo v lepe duše in ne v lepe obraze. Kakšen bi bil svet, če bi lahko videli samo duše in ne obrazov? 

Danes je dan za sanjarjenje o idealih. Ker se počutim dobro. Ker sem si prvič v življenju delila kozarec s pivom s človekom, ki je jaz, le v moški obliki. Ker sem imela tri čajanke in ker sem se spet pogovarjala o Murakamiju in opravljala sodobno družbo (in tri bivše sošolke). Ker mi je končno uspelo misli odvrniti od nepomembnih pretekih dogodkov in ker sem jedla vegi burger in pico. Ker sem gledala prvi Spielbergov film Duel in ker se zdaj, po koncu dneva, počutim polno in sem precej srečna. Ker je vse ok. Danes sem se sprijaznila sama s sabo in si dala imaginarno roko sprave. Sama s sabo sem naredila sejo in sem sprejela temeljne odločitve. V meni vlada nova vlada z novo postavljenimi temelji. Zato lahko zdaj, po koncu seje, sproščeno razpravljam o tem kakšen bi bil svet, če obrazi ne bi obstajali in ugotavljam, da bi bil definitivno lepši in boljši. 

(Photo by Rob MacInnis)

Wind of change

Če gledaš svet z otroškimi očmi je v resnici neverjetno lep. Sploh zdaj. Pomembno je, da ozavestimo trenutke, ko smo dobro in se imamo radi. In potem te trenutke ponavljamo znova in znova, dokler nismo kar naenkrat več časa srečni, kot nesrečni. Takrat smo dosegli svoj cilj. Po zraku letijo jesensk listi, tigrasta mačka v gobčku nosi svojega mladička, zrak ima vonj po kostanju, v ustih imam čokoladni okus pomešan z mandarinami, igram se z gozdnimi listi, božam konje, se visoko dvigam na cinglci, v mislih kupujem drage parfume, ki si jih v realnosti ne morem privoščiti, pijem sladko vino Markiz, se smejem in jočem in imam dolge debate. Čakam lučke, čakam nove stvari in projekte. V zraku je pričakovanje. Spet sem na imaginarnem klifu, pod mano je morje in roke imam razprte v pričakovanju življenja. V pričakovanju nove ljubezni. V pričakovanju vetra sprememb. Življenje je sen. Življenje so trenutki. Izgubljeni in izkoriščeni. Spet čakam... In dokler čakam, je vse dobro. 

Nothing's gonna hurt you baby

https://www.youtube.com/watch?v=R2LQdh42neg

Ležim v postelji že kako uro in poslušam dež, ki kaplja po steklu. Ne maram sivega neba in dežja in zdaj že dobro znanega razočaranja, zato se obrnem proti belemu zidu, ampak bela ni nič boljša barva. Zato zaprem oči in si predstavljam rumeno svetlobo. Si predstavljam plažo, ampak tokrat prvič ni ljudi. Nikjer ni nikogar, samo jaz sem. Sedim na plaži in čutim hkrati praznino in polnost.

Verjetno ne bom nikoli več v popolnosti zaupala ljudem, kot sem jim do zdaj. Nobenemu več ne bom odprla svojega srca, razen če se zgodi čudež in se še kdaj zaljubim. Od zdaj naprej bom pazila na besede in bom svojo 'čudnost', kot so ji nekateri rekli, obdržala zase, v svojem skrivnem svetu.

V meni še živijo pravljice in palčki. Skrivne pesmi in premnoga vprašanja. V meni je še vedno del otroka in ljubezen. Ampak vse to je vedno bolj globoko. Ne nosim več srca na dlani.

 Šele zdaj razumem stvari, o katerih prej nisem imela pojma. Ampak tudi to je izkušnja več. Zato hvala življenje, ker me z vsakim dnem delaš trdnejšo osebo, dokler ne bom končno nekega dne postala diamant.