Odločitev

Ljubezen je odločitev. Je obljuba. In ne sme izhajati samo iz čustev, ker čustva lahko pridejo in grejo, odločitev pa je tista stalnica, ki ostane. Presoja, da se je vredno boriti, kljub temu, da čustva v nekem trenutku nasprotujejo. Ampak čustva lahko pridejo nazaj. Trezna odločitev je edina, ki ji verjamem, ko slišim besede: "Za vedno".

Najino skupno življenje se vedno bolj briše, njegov obraz postaja spomin in upam, da bo, kar se da hitro, zbledel. Ne razmišljam več veliko o njem. Samo še včasih, ko vidim kaj znanega. Nočem več razmišljati o njem in njegovem življenju. Nočem ga več videti, nočem vedeti kaj se dogaja z njim in kaj misli. Hočem resnico. Ker je samo ona tista, ki osvobaja tiščanja v prsih. Vedno bolj mi je jasno, da ni bilo ljubezni. Čeprav sem se vedno prepričevala v obratno in sem vedno verjela, da me ima globoko v sebi še vedno enako rad. Ampak v resnici to sploh ni pomembno. Tudi, če bi me imel, to dejstvo ne bi ničesar spremenilo. 

Tako, kot so nekoč lešnikove oči zamenjale smaragdne, se je zdaj spet vse obrnilo. Smaragd je hladen in trd in lešnik je tisti, v katerega se zdaj potapljam. Poskušam se zadržati in razmišljati trezno. Zdaj nisem več naivna 18-letnica. Zdaj nočem več praznih obljub, zdaj hočem trezno odločitev. In vseeno...

Intimnost.

Intimnost ni samo poljubljanje, božanje, golota in sex. 

Ne, intimnost je tudi deljenje enega jabolka. 

Hoja v dežju pod enim dežnikom. 

Odgovor na sms ob treh ponoči. 

Šepetanje pod rjuho o svojih največjih strahovih in željah. 

Stisk roke tik pred nastopom.

Pitje iz iste plastenke in naročanje hrane pozno zvečer. 

Intimnost je zmožnost skupnega odmišljanja zunanjega sveta.

Srečanje pogledov čez sobo polno drugih ljudi. 

Smejanje privatnim šalam, ki so nerazumljive za druge ljudi.

Ko iz rokava stresaš podatke, kot je npr. lokacija maternega znamenja druge osebe in točna barva njenih oči.

Ko si lahko v prijetni tišini. 

Ko imaš milijon opravkov, ampak daš prednost drugi osebi, tudi če to pomeni samo pozdrav in poljub, ki traja 2 sekundi. 

Ko se ti zdi, da je ključ našel pravo ključavnico in oba skupaj odpirata novo čudežno deželo. 

Ko ugotoviš, da si iz istega planeta in se dve domišljiji lepo prekrijeta.

Intimnost je, ko v odsevu drugega najdeš sebe in te tega nič več ni strah. 

 

Photography by Coke Wisdom O’neal // musical accompaniment by Kanye West (runaway)
Painting by Johnny Höglund

Dobrost

Letos sem v morju plavala samo trikrat in vseeno je vonj po njem ostal v mojih nosnicah. Imam nov losjon, ki diši po soncu in po tem poletju. Diši po spominu, ki je sladek in grenak hkrati. Si želim, da bi imela fanta, ki bi dišal po morju. Da bi ga ugriznila v vrat in bi mi v ustih ostal okus po soli in da bi mu razmršila lase, ki bi se svetili v poletnem soncu. Si želim, da bi ga božala po koži, ki bi bila zagorela in bi gledala njegove prste, kako se prepletejo z mojimi. Si želim, da se klical Aragorn. 

Kako je brez veze, da lahko idealiziram samo stvari, ki jih ni več ali tiste, ki ne obstajajo. Sonce pogrešam takrat, ko dežuje. Sladoled pogrešam takrat, ko ga zmanjka iz skrinje. Do zdaj sem cel čas gledala v vzvratna ogledala ali daleč daleč naprej čez hribe in doline, da bi pogruntala kam grem in kaj me tam čaka, namesto, da bi gledala pot, ki je bila pred mano. Zato so stvari šle mimo in nekatere ne bodo več prišle nazaj. 

Zdaj bo drugače. Zdaj čakam sprehode po tlakovanem delu stare Ljubljane in sestane same s sabo v novo odkriti čokoladnici. Čakam žure in nove ljudi. Čakam predstave in filme in pisanje in sonce in sneg in lučke in moj najljubši del dneva in smeh in kakave in menze in Tivoli in pravoslavno cerkev in dobrost. Ja, to bo to. Temu, kar čakam zdaj, se z eno besedo reče dobrost. In vem, da bo prišla. Vem, da bom na novo zadihala. Jej! 

Zahvala.

Tri leta dodiplomskega študija so skoraj za mano.

To dejstvo se mi zdi prov nerealno. Skori tako, kot da sanjam in se bom zdaj zdaj zbudila in ugotovila, da v resnici še vedno čakam maturo. Že od trenutka, ko sem odkrila, da sem naredila maturo, se mi moje življenje zdi nerealno. To, da sem bila sprejeta na AGRFT, da sem živela v domu, da sem žurala, spoznala Ljubljano. Predvsem nerealni se mi zdijo vsi ljudje, ki sem jih spoznala v teh treh letih. Še bolj nerealno se mi zdi, da sem imela fanta in da sem z njim celo živela. In da zdaj nisva več skupaj. Da zdaj končujem diplomo. Da je v bistvu končno, prvič v mojem življenju, vse nekako v redu. Da sem v bistvu stara šele 22 let in da ne rabim nikamor hitet. Kdaj se je to zgodilo? Zakaj se je vse to zgodilo? Ta tri leta so bila čustven vihar. Še nikoli prej v življenju, se mi ni zgodilo toliko stvari.

Šele zdaj sem recimo da v redu. Po 15. septembru bom še bolj.

Mogoče mi pomaga Chance parfum, ker mi je vedno vrnil vero v življenje.

Mogoče mi pomaga zrak odhajajočega poletja.

Mogoče mi pomaga Smoke Stack in smsjanje.

Mogoče mi pomaga domišljija.

Najbolj mi pomaga joga. Končno. Spet. Sem vesela, da sem prišla nazaj k pameti.

Ne čutim običajnega občutka končnosti. V bistvu čutim samo veselje, da se je končalo, ker je to, kar je pred mano dosti bolj obetajoče. Končno tudi jaz čutim srečo, ki je na dosegu roke. Vem, da bo vse v redu. Karkoli se zgodi, bo super, ker sem najtežje že dala skozi. Zdaj bo končno vse dobro :)

V teh treh letih se je nabralo kar nekaj ljudi, katerim se moram zahvaliti.

Zato hvala mentorici Ž.M, ki ji je uspelo, da mi vbije v glavo osnovna pravila pisanja in predvsem to, da so zgodbe, ki so stanja, nezanimive. Ker je prebrala vse moje dobre in manj dobre stvaritve in ker sem se od nje res veliko naučila, čeprav na prvi pogled verjetno ne izgleda tako.

Hvala gospodu D.P., ki je eden redkih ljudi, ki se ni slepo držal prepričanja, da sem samo sramežljiva punčka brez večjega potenciala, ampak mi je povrnil vero, da sem tu z razlogom in ne zaradi tehnične napake, kot sem mislila prvi dve leti. Res sem mu hvaležna, ker je znal pogledati mimo videza, mimo prvega vtisa in da je želel to, kar je našel za vsemi zavesami videza, spodbuditi. Predvsem hvala za spoštovanje. Si želim, da bi imela pogum in ga vsaj enkrat v življenju res močno objela in mu povedala kako neopisljivo močno mi je polepšal neko zimsko vožnjo v troli in kako sem se zaradi njega kot budala smehljala dobesedno cel dan (po več mesecih dvomov).

Hvala gospodu T.G., ki je rekel, da "ležim po teh hodnikih kot nekakšno trupelce" in s tem spodobodel moj ego, ki je visok kot Mont Everest, da sem vstala iz hodnika in začela ustvarjati filme. (Hvala tudi zato, ker mi je isti dan rekel, da sem podobna Audrey Hepburn.)

Hvala vsem bivšim ljudem in dogodivščinam (ki jih ni malo), ki so me v teh treh letih pomagali izoblikovati v močnejšo osebo. Hvala tudi sošolcem in vsem študentom AGRFT-ja, s katerimi se nisem ujela, ampak sem jih hvaležna za vse, kajti če tega ne bi bilo, bi večino časa le stagnirala.

Hvala vratarju AGRFT-ja, ki je v meni, vsaj v nekem pomembnem obdobju, videl nekaj več.

Hvala Mateji, Kim in Neji, ki so najboljše človekinje, kar sem jih kdajkoli spoznala in hvala Davidu, ker je bil z mano v najtežjih trenutkih in za vse čokolade, pogovore, sprehode, filme in predvsem zato, ker je z mano v ključnem momentu gledal Notebook (!).

Največja zahvala pa gre mami, tatu in Goranu. Hvala za skrb, za pošiljanje pozabljenih ključev, za mojih milijon selitev, za podporo, za denar, za objeme, za hrano, lonce, posteljnino, meneđerske funkcije, za branje mojih tekstov, za teženje, za spodbudo, ko sem želela odnehat z vsem in za življenje. Hvala za trmaste gene. Hvala vam za VSE.

Pozitiva 1

Ful me je presenetilo kako težko je v resnici it čez bolečino, ki jo v tebi pusti razhod z neko osebo, ki si jo imel (in jo še imaš, ne glede na logiko) rad. Na momente se vse zdi brez smisla. Celo življenje. V srcu imaš veliko prazno luknjo, ki je nič ne more zapolniti. Sploh pa se počutiš tako, če vidiš, da je tista druga oseba takoj prebolela, da si je že poiskala novo ljubezen in da lahko brez večjih problemov živi brez tebe. Še hujše je, ko sprevidiš, da si živel v iluziji in da stvari niso bile take, kot si si jih predstavljal. Pridejo trenutki šibkosti, ko si ne moreš pomagat in se zjočeš na tleh kopalnice. Potem si seveda takoj obrišeš solze in izstopiš z nasmeškom, da nihče ne ve kako v resnici razpadaš navznoter. Vsi si mislijo: "Ku fajn, da je šla naprej tko hitro in brez večjih problemov." in ti jih pustiš v tej iluziji, ker je lažje poslušat to, kot pa pomilovanje. Ampak potem počasi res postaneš močnejši. Počasi je straniščnih jokov vse manj. Ker spoznaš, da ni vredno. Da je življenje prekratko za obžalovanja in objokavanja nečesa, česar mogoče nikoli sploh ni bilo. Pridejo momenti, ko se moraš prepustiti bolečini, ampak pridejo tudi momenti, ko se zavestno odločiš, da boš z dvignjeno glavo šel naprej.

Zato sem se danes odločila, da bom imela enomesečno 'dieto' pozitivnega razmišljanja, kar pomeni, da bom vsak dan na koncu dneva napisala kaj me je ta dan osrečilo oz. kaj je bilo v tem dnevu pozitivnega.

Stvari, ki me trenutno in na splošno delajo srečno:
- Da imam take fajn starše, k mi dajejo podporo.
- Da se bom spet preselila.
- Muzika (saksofon mix in reggie mix)
- Da sem pravočasno napisala diplomski scenarij in bom kmalu zaključila vse.
- Da grem v toplice.
- Da grem na morje.
- Da grem na fsf.
- Da obstaja kreatom in ne rabim jest tablet.
- Da je zuni sonce.
- Da grem danes  s tatom do morja in se bom mogoče celo kopala.
- Da sem odstranila ljudi, ki so me delali nesrečno.
- Da imam res dobre prijateljice in dovolj močno družbeno mrežo.
- Da sem končno probala pica burek brez mesa! :)
- Da mi ni treba kuhat, ker vse skuha mama.
- Da me lazanja ni naredila niti malo žalostne.
- Da sem vozla avto in mi je šlo v redu.
- Da grem kmalu po nov parfum in nove čevlje.
- Da še vedno verjamem, da bo na koncu vse ok.

...in še bi lahko naštevali, samo moram it jest kosilo :)

Ma dej ne vem :)

Sonce žge asfalt in mi poti dlani. Hodim po travi, kjer je bila dolgo nazaj uhojena stezica. Pogledam svoje roke, ki se kopajo v oranžni svetlobi zahajajočega sonca. Na prstanec mi prvič v življenju prileti metulj. Ustavim se, ker si želim, da bi ta trenutek trajal večno. Tudi on se ustavi in čaka. Gledava se več kot eno minuto, ki traja veliko več in prvič po res dolgem času začutim zbodljaj veselja. Srce mi cel čas utripa kot zmešano. Cele dneve. Medtem ko hodim med knjižnimi policami, jem ali se smejem. Utripa, kot da mu gre za življenje. Ne morem najti notranjega miru. Sanjam valove, ki butajo ob skale in čudne leteče predmete v vesolju. Si želim stvari, ki so neuresničljive. Včeraj sem prvič po dolgem času poslušala Dark side of the moon in skozi okno gledala pse, ki so se igrali. In srce mi je razbijalo, kot da se hoče resno pogovoriti z mano, ampak ga ne razumem. Zato se raje zabubim v delo in se delam, da se ta svet mene osebno ne tiče. Se mi zdi, da zadnje dni živim, samo zato da čimprej umrem in je vse brez večjega smisla. Vsi mi obljubljajo ljubezen, ampak tisti "za vedno" prevečkrat traja samo dokler se ne najde druge osebe ali stvari, ki ji lahko spet obljubiš ta "za vedno". In jaz tavam sama med praznimi neizpolnjenimi obljubami in spomini.  

"Me boš še vedno imel rad, ko bova stara 80 let?"
"Ja, ker bom zato, da bi nadomestil tebe rabil dve normalne punce."

Moker hrbet.

Smeh v Amsterdamu.

Žirafe.

Poljub na vrat.

"Obljubiš, prisežeš, da bo tokrat drugače?"
"Sej veš da bo, ker ne bom imel nobenga nikoli tko rad ku tebe."

"Noben ne bo nikoli tko lep ku ti."
"In nobena tko fajn."

Plezanje po mojem drevesu na zaprtem mostu.

Srce v gradu.

Prvi in zadnji izlet do Tivolija.

Sex. In drevesa.

Palačinke z borovnicami.

Tvoj nasmeh.

Milijoni sms-jev.

Vedno več fragmentov najinega življenja se izgublja... vedno manj stvari se spomnim. In vedno bolj mi je jasno, da je bila to najboljša in najtežja odločitev do zdaj. 

Vedno več je svetlih trenutkov, ko hodim po posušeni travi, najsvetlejšo zvezdo poimenujem Gabi in razpravljam o ljubezni v katero ne verjamem več. Všeč mi je vonj reke in okus čokoladnega sladoleda.  Sanjam kako veter odnaša spomine, kot v Eternal sunshine of the spotless mind. Medtem ko poslušam muziko, sem srečna. Nenadoma mi je jasno, da je vse prav. Tako kot je zdaj, je ok. In v tem trenutku točno zdaj, ko zaključujem ta zapisek, sem popolnoma in zapolnjeno srečna :) 

Nekega dne...

Celo življenje si želim, da bi bila nekdo drug. Vedno ko gre kaj narobe, si rečem: "To je to. Zdaj bom začela na novo. Postala bom druga oseba, boljši človek, se bom spremenila. Zdaj se bom na novo rodila". In potem res najprej grem stran od prejšnjega življenja. Spremenim okolje, Spremenim parfum in play listo na telefonu. Izbrišem stare slike in pesmi, spremenim ozadje na računalniku in si kupim nova oblačila. Začnem jesti drugo vrsto čokolade in si kuhati nove jedi. Začnem delati stvari, ki jih prej nisem in se vpišem na tečaj gline. Vse naredim, da bi postala nova oseba. Taka, ki s tisto prejšnjo nima nobene zveze. Ampak na koncu koncev, vedno pristanem sama s sabo. S točno tisto osebo od katere bežim. Tisto z vsemi napakami. Pristanem v slepi ulici, brez izhoda. Tukaj sem, točno ista kot prej. Lahko spremenim vse v zvezi s svojo zunanjostjo, lahko grem na plastične operacije, se preselim v Avstralijo, se začnem oblačiti v gotska oblačila in se vpišem na študij medicine. In kljub temu, kljub vsem velikim spremembam, bom zvečer v svoji postelji v Sydneyju razmišljala kot ista stara, nespremenjena jaz. 

Zato jaz nočem več spreminjati videza, tako kot sem to vedno naredila. Hočem spremeniti svojo notranjost. Večji napor in napredek hkrati, se zgodi, če ostanem v istem mestu, nosim ista oblačila, imam isti obraz, iste strasti in ista zanimanja. Boli za znoret, ampak ko bom presegla bolečino, bo končno to to. Potem ne bom več bežala in spreminjala zunanjosti. Potem bom razumela kako se vrti svet in ga ne bom več želela spreminjati. Vzela ga bom takšnega kot je, kljub temu da ni popoln in niti približno narejen po moji meri. Samo takrat, ko bom dosegla to novo stopnjo zavesti, bom srečna. Tisto notranje in zares in mi bo vseeno ali nosim krilo ali hlače, jem čokolado z lešniki ali rozinami in poslušam jazz ali techno. Lahko bom sama celo življenje, ker bom v sebi nala perfektnega partnerja. Takrat bo vse dobro. Nekega dne...

Danes je dan.

Se vozim v nekem temnem BMW-ju in čutim kako mi veter premetava lase v vse smeri. Poslušam "Cool kids", izklopim telefon in ne mislim več. Itak je vse skupaj samo iluzija. Si želim, da bi lahko za zmeri šla stran. Na primer v Barcelono alpa Grčijo. In bi tam ostala za zmeraj. In ne bi nikoli več vidla nobenega človeka, ki ga poznam zdej.

Roko potopim v reko in si zaželim, da bi se cela potopila pod vodo in bi mi mehurčki masirali zadnji del glave. In bi tam ostala dokler ne bi mogla več dihat in mogoče še malo dlje, da bi imel naslednji vdih in moje življenje večji pomen. Namesto tega dam roko ven iz vode in jo razmažem po neki drugi roki iz neke druge zgodbe. Ima samo vonj po svobodi.  

Ne vem, če sem že kdaj to povedala, samo na momente si želim, da bi lahko kadila. Bi imela imiđ umetnika in bi se počutila bolj kul.  Bi kadila samo zato, da bi moje frustracije končno dobile svojo manifestacijo. Namesto tega pa me skoraj ubije poljub kadilca :) 

Si želim, da ne bi dobivala toliko pozornosti nasprotnega spola. Se počutim ku kaka femme fatale in se mi kar naenkrat zdi, da bi se morala boljše in lepše obnašati. Ampak se ne znam. Vsi mi govorijo kako sem zlata in jaz se ne znam spremeniti. Nočem bit nek objekt poželenja. Ker v resnici me noben od njih ne pozna. Sploh ne vem kaj vidijo v meni. Eden vidi duhovnost, drugi rešitev za ustalitev, tretji možno ljubezen. Noben od njih ne vidi resnične mene. 

Vse kar hočem je, da bi pred vsemi drugimi hipotetičnimi ljubeznimi, njega dokončno eliminirala iz svojega sistema. Da bi ta debela in mastna zamera šla stran. Ker je tiste močne vrste, ki v sebi nosi željo po zadoščenju. Hočem ga izbrisat iz svojih misli, svojega telesa in občutkov. Hočem, da izgine in da bo samo eden od ljudi, ki sem jih nekoč dolgo časa nazaj poznala, ampak se jih ne spominjam več dobro. Si predstavljam kako svobodno bi se počutila, če bi vidla, da je ura 13:13 in bi pomislila samo na to, da moram v trgovino po mleko. In da bi gledala Leonarda DiCapria in bi bil samo eden od zanimivih igralcev in nič več. Da bi lahko pomislila na Sopranove in se moja pljuča ne bi skrčila v majhno kepo, kjer je vsak vdih bolj boleč od prejšnjega. 

Nikoli več ne bom stopila na tisto ulico in verjetno se bom cele Dunajske ceste izogibala v velikem loku. Vem, da ne bom nikoli več oblekla roza hlač in pila iz tanke modre flaše z "Ma cherie" napisom. In vem, da ne bom poslušala nobenega njegovega mixa in sploh kakršnekoli pesmi povezane z njim. Vem, da bom v vsaki modri majici na kapuco vidla njega in vem, da ne bom nikoli več tako naivna. 

Vem tudi, da se bom nekega dne potopila v mrzlo vodo in pustila mehurčkom, da mi masirajo zadnji del glave. In da bom ob tem čutila svobodo. In mogoče celo tisto hipotetično ljubezen. 

(By: Xi Pan)