Si srečna?

Na bruhanje mi gre. In glava me boli. Počutim se slabo in ne vem zakaj mi vsaka, še tako nepomembna misel na mehko deko, milo in piđamo v očeh nabere solze... Sedim v temni jedilnici v hostlu in čakam na predstavo.

Hkrati sem jezna, žalostna, razočarana, brezupna in apatična. V bistvu sem samo kronično utrujena.

On me je prej ful razjezil... To sem napisala prej v moji hotelski sobi, ki bi imela direkten pogled na zvezde, če bi se zvezde videle. Ampak vse kar se zdaj vidi je samo oblačno nebo v različnih odtenkih temne sivine.

"Za Miami bi dal več kot tisoč evrov, prepotoval cel ocean in za to porabil konkretno več kot bogo eno uro in pol. Kako je samo v Amsterdamu plačeval za travo in alkohol.. Cookie je stal 7 eurov. Bogih PET evrov in eno uro in pol potovanja do Maribora pa mu je težko dat! Kaj ni žalostno? Šele zdej vidim kaj so njegove prioritete… In jst očitno nisem med njimi. In tko grozno slabo se počutim zato, ker vem, da bi jst v obratni situaciji takoj prišla k njemu. Ker se on ne buni za skori nobeno stvar na meni. In še takrat ko se, se jst probam na vsak način popravit.

Jst pa se cel čas pritožujem nad njim in njega sploh ne gane. Niti za en milimeter se ne spremeni. Počutim se tko samo. Nekako zavrženo. 

Če vsaj mama, tata in Goran ne bi bli tko daleč… Čeprov me oni za razliko od njega cel čas kritizirajo. Da se potem počutim še slabše.

Včasih se mi zdi, da sploh še nisem dojela, da imam pravega fanta iz mesa in krvi. Včasih se mi zdi, kot nek imaginaren fant s katerim si krajšam čas. Te dni se mi itak vse zdi nerealno. Kot neka absurdna gledališka igra. Vprašanje če ima sploh kak smisel vse skupi?

Če vsaj ne bi imela toliko čustev,, če bi lahko bla večji egoist v odnosu do drugih.. vsaj to… potem bi blo vse drugače. Ker ta čustva vodijo samo v propad. Občutek imam, kot da se z vsakim novim čustvom pojavi neka črna živa stvar, ki počasi razgrajuje tudi moje fizično telo. In nočem tega. V samem bistvu res nočem. Hočem bit zdrava in vesela.

Čeprav po drugi strani nisem že res dolgo časa bla srečna več kot dva dni skupaj, ker se mi zdi, da podzavestno iščem problem. Kot da ne znam živet brez njega.

Kot da sama sebi kompliciram življenje. Ker, kar se tiče zunanjih dejavnikov, imam vse. Dogajajo se mi lepe stvari.. neka dobra karma iz prejšnjega življenja. In jst to zavestno uničujem. Zastrupljam samo sebe. Solze razjejo vse kar sem naredila dobrega. Čustva uničujejo moje možgane. In včasih se mi zdi, da tonem v depresijo. Pri 21 letih, ja. Žalostno. Ker jst nisem bila nikoli taka.

Ne pred njim. To je bilo preden sem odrasla… Zdaj je vse bolj komplicirano, zmedeno in težko. Nekako neprijetno…

In on se medtem sploh ne zaveda kaj mi dela… On po vsakem prepirčku samo skomigne z rameni, upali muziko in zadeva je za njega rešena v manj kot 30 sekundah. Medtem ko začnem jaz razpadati od znotraj, ko ne vem, kje naj končno najdem kak vzdržljiv salotejp, ki me bo držal skupaj... Včasih rabim par dni, da se dokončno spravim iz takega obupnega čustvenega vrtinca. Grozno mi je, da sem tko odvisna od njega. In da mu na koncu vse oprostim. 

Res se počutim samo. Sploh zdaj v Mariboru med toliko ljudmi. Sploh nimam volje. 

Nekako...nisem srečna. In kot da nikoli več ne bom...