Razpadajoč souffle

I keep forgettin' we're not in love anymore
I keep forgettin' things will never be the same again
I keep forgettin' how you made that so clear
I keep forgettin' it all

Mo, hard. 

Učjeri sem dobila najbolj čuden sms. Sem že mislila, da se je kaj hudega zgodilo, da je bolan, ima otroka z drugo... In potem je prišel osebno in mi je povedal, da hodi z drugo. In to ne katerokoli drugo. Z njo. Z njo, za katero je najino celo zvezo govoril kako mu nič ne pomeni, kako jo je pozabil, kako nima nobenih čustev, kako s tako osebo že ne bi bil. V bistvu to ni govoril enkrat v daljni preteklosti, ne. Zdej, pred točno enim tednom. Sej ne da bi mi to rabil govorit, samo mi je vseeno. So ble še druge stvari o katerih ne smem pisat, ki naredijo to dejstvo še ful bolj problematično. 

Že ko me je spoznal, je bil zaljubljen v njo. Že takrat sem vedla, da sem zamenjava za neko drugo ljubezen. In kako naj se počutim zdej? 

Počutim se ku en šit. Čeprav vem, da se ne bi smela. Sej nisva več skupi. Sej vem, da je ona njegova edina prava ljubezen. Samo vseeno boli. Ne vem zakaj točno. Mogoče to nisem jaz, ni ljubezen, ampak je ego. Itak bo šlo mimo, ker do zdaj sem bla ok. Samo je pokvaril vse s tem, ko mi je prišel to v živo povedat. En sms bi bil dovolj. zaradi obiska je bilo vse bolj osebno in je dobilo večjo težo. Po tem, ko sem komaj hodila zaradi opekline in govorila s hripavim glasom od vnetja sinusov, ko je brat na kemoterapiji, imam pisateljsko blokado in ko se sprašujem, če sem kdaj sploh imela kakega pravega prijatelja al je bla vse iluzija. V tistem trenutku je prišel in mi povedal še to. 

Še dobro, da pijem vodo. Odkar jo pijem, se malo lažje soočam z vsem, ker mi čisti hormone. Imam občutek, da sem že najmanj dve leti v mojem sade-satiju po đotišu, tudi če naj bi se to prvič zgodilo okrog tridesetega leta. Traja pa sedem let, tako da če sem dve leti že notri, imam samo še pet peklenskih let. Jej. 

Zarad vode se kot zmešana držim zadnje niti pozitivizma in se ne prepuščam negativnim mislim. Delam vse za to, da pozabim. Hočem bit srečna. Ker vedno bolj vidim, da je tudi sreča, tako kot ljubezen, lahko odločitev. In srečna hočem bit sama, ker me odnosi z vsakim dnem bolj utrujajo, ampak če sem pa predolgo sama, začnem razmišljat o čudnih stvareh...in razmišljanja se branim na vse pretege, ker bi drugače najverjetneje padla v depresijo. Ta teden sem bila sama po dolgem času in mi je ok. Samo se počutim res samo. Popolnoma samo. Pač na svetu. Kot da je to vse samo neka moja projekcija in noben človek ne šteka drugega človeka. Se pogovarjam z ljudmi in se mi zdi, da me ne slišijo. V tem življenju nimam niti ene trdne točke več, razen seveda tiste ene in edine. 

Moje življenje je blo kot recimo souffle. Navzven trdno in to je bil en tak vesel souffle, ki je mislil, da je pač navadna trdna tortica, kot vse druge. In potem je naenkrat ena žlica padla nanj in ga odprla in je videl, da je v njem tekočina in je začel razpadat. Naenkrat je ven pritekla čokolada in zmočila vse suhe dele in souffle je razpadel, dobil novo obliko. Nič več ni blo isto. In jst sm tam nekje vmes med razmrcvarjenimi koščki in ne vem kaj sem zdej. Sem tekočina notri al suhi del? Nič več ni kompaktno. Moje celo življenje razpada. In jst sm izgubljena nekje na sredini ali pri strani, sej ne vem. Ne vem, če je souffle sploh moj.