Sonce, ljubezen mojega življenja, zakaj ne prideš večkrat?!

Končno sem ugotovila kaj sem pogrešala toliko časa, kaj je eden od večjih vzrokov mojega slabega počutja, kaj mi je manjkalo toliko časa in kaj sem končno spet dobila! SONCE!

Skoraj sem že pozabila kak vpliv ima name. In zdaj končno spet normalno diham. Spet se mi zdi, da živim. Prehod iz Primorske v Ljubljano je kar velik šok. Šele zdaj sem se spomnila vseh negativnih občutkov tistega davnega oktobra pred dvema letoma, kjer sem imela še sobo obrnjeno na sever.

Poslušam Somewhere only we know, ki tako odlično paše v današnjo atmosfero.

Včeraj je bil tak lep dan. Končno sem padla nazaj v svojo iluzijo Disneyeve pravljice, ne glede na vse pocukranosti in pretiranosti. Okraševanje smrekce, lučke povsod, vonj po vaniliji in cimetu, belo vino, jabolčna pita, Sopranovi, božične pesmi iz dvajsetih let in ležanje skupaj na ozkem kavču v tisti polni tišini, ki ne rabi niti ene besede.



In en dan pred tem je bil tudi dober. Sem se dobila z najboljšim prijateljem in sva šla v mojo predrago zajtrkovalnico, kjer mi je častu kosilo, ker sem mu samo enkrat slučajno omenla, da sem trenutno bolj v slabem finančnem stanju in se ni pustil prepričat, da mu v bundo vtaknem tista dva evra. Potem sva šla na sprehod, gledat lučke in potem me je peljal na ogled strojne fakultete... Imajo skori tako lep razgled kot mi. Ta spodnja slika mi je res všeč, kljub telefonu s pretirano premalo piksli :( Res ful romantična lokacija (moram enkrat peljat FSSDL sem). Prav ponazarja moje notranje stanje. Končno se je sonce pomešalo med črne oblake in je vse postalo nekako idealistično zamegljeno v božičnem duhu.

Med vikendom, ko sem bila doma, sem ugotovila kako totalno fajn ljudi imam okrog sebe in kaka budala sem, da skrivam čustva. Ko sem končno na glas povedala, da imam probleme s tesnobo al karkoli naj bi že to bilo, so me najboljše prijatlce tri ure izpraševale vse mogoče, mi podarile tri čokolade in se družno odločile, da bojo špricale vsaka svoj faks in prišle na sleepover k meni v Ljubljano :) Z njimi sem se smejala do solz in se spomnila na srednjo šolo in vse naše dogodivščine...

Potem sem prišla domov in mi je mama v roke potisnila seznam hrane, ki spodbuja srečo in mi zatežila, da jo moram vedno poklicat, ko se bom počutila slabo. Potem me je tata objel in mi dal (res dobre) nasvete kaj naredit v teh slabih trenutkih. Potem je prišel bratec in mi zagrozil, da me bo klicu vsak dan, če kaj telovadim, ker je po njegovem mnenju stvar v tem, da se premalo gibam (jst se ne strinjam). Najboljši prijatu mi je tudi prisegel, da se bo vsak dan družu z mano če hočem. Res so mi polepšali življenje :)

In vse te luči, barve in sonce so me končno spomnile na to, kaj pomeni, če živiš.