Si srečna?

Na bruhanje mi gre. In glava me boli. Počutim se slabo in ne vem zakaj mi vsaka, še tako nepomembna misel na mehko deko, milo in piđamo v očeh nabere solze... Sedim v temni jedilnici v hostlu in čakam na predstavo.

Hkrati sem jezna, žalostna, razočarana, brezupna in apatična. V bistvu sem samo kronično utrujena.

On me je prej ful razjezil... To sem napisala prej v moji hotelski sobi, ki bi imela direkten pogled na zvezde, če bi se zvezde videle. Ampak vse kar se zdaj vidi je samo oblačno nebo v različnih odtenkih temne sivine.

"Za Miami bi dal več kot tisoč evrov, prepotoval cel ocean in za to porabil konkretno več kot bogo eno uro in pol. Kako je samo v Amsterdamu plačeval za travo in alkohol.. Cookie je stal 7 eurov. Bogih PET evrov in eno uro in pol potovanja do Maribora pa mu je težko dat! Kaj ni žalostno? Šele zdej vidim kaj so njegove prioritete… In jst očitno nisem med njimi. In tko grozno slabo se počutim zato, ker vem, da bi jst v obratni situaciji takoj prišla k njemu. Ker se on ne buni za skori nobeno stvar na meni. In še takrat ko se, se jst probam na vsak način popravit.

Jst pa se cel čas pritožujem nad njim in njega sploh ne gane. Niti za en milimeter se ne spremeni. Počutim se tko samo. Nekako zavrženo. 

Če vsaj mama, tata in Goran ne bi bli tko daleč… Čeprov me oni za razliko od njega cel čas kritizirajo. Da se potem počutim še slabše.

Včasih se mi zdi, da sploh še nisem dojela, da imam pravega fanta iz mesa in krvi. Včasih se mi zdi, kot nek imaginaren fant s katerim si krajšam čas. Te dni se mi itak vse zdi nerealno. Kot neka absurdna gledališka igra. Vprašanje če ima sploh kak smisel vse skupi?

Če vsaj ne bi imela toliko čustev,, če bi lahko bla večji egoist v odnosu do drugih.. vsaj to… potem bi blo vse drugače. Ker ta čustva vodijo samo v propad. Občutek imam, kot da se z vsakim novim čustvom pojavi neka črna živa stvar, ki počasi razgrajuje tudi moje fizično telo. In nočem tega. V samem bistvu res nočem. Hočem bit zdrava in vesela.

Čeprav po drugi strani nisem že res dolgo časa bla srečna več kot dva dni skupaj, ker se mi zdi, da podzavestno iščem problem. Kot da ne znam živet brez njega.

Kot da sama sebi kompliciram življenje. Ker, kar se tiče zunanjih dejavnikov, imam vse. Dogajajo se mi lepe stvari.. neka dobra karma iz prejšnjega življenja. In jst to zavestno uničujem. Zastrupljam samo sebe. Solze razjejo vse kar sem naredila dobrega. Čustva uničujejo moje možgane. In včasih se mi zdi, da tonem v depresijo. Pri 21 letih, ja. Žalostno. Ker jst nisem bila nikoli taka.

Ne pred njim. To je bilo preden sem odrasla… Zdaj je vse bolj komplicirano, zmedeno in težko. Nekako neprijetno…

In on se medtem sploh ne zaveda kaj mi dela… On po vsakem prepirčku samo skomigne z rameni, upali muziko in zadeva je za njega rešena v manj kot 30 sekundah. Medtem ko začnem jaz razpadati od znotraj, ko ne vem, kje naj končno najdem kak vzdržljiv salotejp, ki me bo držal skupaj... Včasih rabim par dni, da se dokončno spravim iz takega obupnega čustvenega vrtinca. Grozno mi je, da sem tko odvisna od njega. In da mu na koncu vse oprostim. 

Res se počutim samo. Sploh zdaj v Mariboru med toliko ljudmi. Sploh nimam volje. 

Nekako...nisem srečna. In kot da nikoli več ne bom...

Look around, choose your own...

Prej sem gledala stare slike na Facebooku. In sem se ob vsaki spomnila na fragmente svojega življenja... Slike so kot mesto zamrznjenih trenutkov. Danes sem se sprehajala po teh ulicah in pogrešala. Vse njih. Vse te moje ljudi, ki niso več moji. Slika z enim fantom s katerim se zdaj niti pozdraviva ne več. Nisem ga vidla že štiri leta. Sošolci iz srednje šole, za katere ne vem kje so. Cimra s katero sva si nekoč vse zaupali in se zdaj ne pogovarjava več. Sosed, ki se je odselil. 

Te slike so mi odprle oči, kako relativno je vse skupaj. Mislim življenje. Ljudje. Razen družine lahko vsi grejo. Spomini se s tako lahkoto izbrišejo in včasih pozabiš stvari, ki so ti v nekem trenutku tvojega življenja ogromno pomenile. Na koncu pa od njih ni ostalo nič. Mogoče niti spomin.

Brala sem komentarje svojih najboljših prijateljic in pomislila na čase, ko smo se videle vsak dan. Ko smo ena o drugi vedele vse. Kako smo si izmišljevale imena in si povedale pin kode telefonov. Koliko smo preživele skupaj. 

Hkrati s slikami je prišel tudi znani občutek, ki ga imam že od osnovne šole. Nek težek občutek nesprejetosti. Kot da sem nek Marsovec, ki se mu ni dalo domov in je ostal na tem svetu in vmes pozabil kam res spada. Prišel je spomin na leta, ko so me ljudje imeli za čudno. Kaj je sploh čudno? Sploh ne vem kaj je na meni tako čudnega? Mogoče... ok, ne vem. Res se mi ne sanja. Nesamozavest mogoče? To, da se z ljudmi nisem znala pogovarjat, ker sem vedno razmišljala drugače? 

Vse skupi je kr neki. Ko pomislim kolkokrat me je bilo sram kaj si mislijo ljudje o meni, se mi zdi tako bedno. Na koncu sploh ni važno kaj si drugi mislijo, ampak samo kar si mislim jaz. Včeraj ko sem hodla po Čopovi, sem pomislila, da bodo vsi ti ljudje čez enih sto let šli v pozabo. Vsi bomo enkrat umrli. In takrat ne bo pomembno kaj so si mislili o meni. Ker niti jaz ne bom pomembna, razen če ne bom pred tem napisala kaj res dobrega. 

Čas preden sem spoznala Nika, je bil res.. ne vem kako se izrazit... No, so bile stvari, ki bi jih rada izbrisala. Ker ljudje pozabijo kaj se je res zgodilo v preteklosti, ampak občutek, ki ga na začetku dobijo o človeku, ne bo izginil z lahkoto. In točno vem kakšen občutek sem dajala, čeprav v resnici nisem bla res taka. 

Stvari, ki so se zgodile niso bile take, kot so se zdele na prvi pogled. Na primer moj slab sloves v nekem domu je zgrajen na tko trhlih temeljih, če bi samo enkrat premislil o vsem, bi se zrušil. Ampak ljudi ne zanima resnica, ljudi zanima škandal, čim bolj sočne novice so, bolj so srečni. Resnica je prevečkrat dolgočasna, zakaj ne bi raje napihnili stvari? 

V mojem življenju je preveč skrivnosti, nepojasnjenih in zamolčanih stvari. Kar me včasih res teži. To čutim kot breme, kamen, ki me bo en dan utopil. Kdaj bi se tako rada odprla in črno na belem popisala vse. In bi potem končno živela manj obremenjeno mogoče. Ne vem...

Čas teče, nič ne reče.

V petek prejšnji teden je ena od igralk, stara 20 let, uspešna, lepa, vedno vesela, naredila samomor. Danes smo imeli uradno "poslovitev" od nje. Sedela sem na tleh, pod nogami njene družine in gledala njene posnetke na velikem platnu. V tem prostoru je bila taka zgoščena žalost. Okrog mene so vsi jokali... ona pa je bila na videu svobodna, vedno lepa, zadnji človek, ki bi mu pripisala depresijo... in vidiš, vseeno. In jst sem tudi jokala. Ne toliko zaradi nje. Nje skoraj nisem poznala. Zaradi brezupa v očeh njenega očeta. Zaradi majhne sestrice, ki verjetno ni niti dobro razumela kaj točno se je zgodilo. In zaradi Doroteje, njene najboljše prijateljice. Vsaj iz faksa. Zaradi ostale njene družine. Vsi ostali, njeni sošolci in ostali iz faksa...ja, so bili pretreseni in žalostni, ampak njihova žalost se ni mogla primerjat z žalostjo njene družine.

Zdaj gledam v napis na orodni vrstico pri strani te strani. "Trajna povezava". Na koncu življenja bo za nami imelo zlomljeno srce samo tistih nekaj ljudi s katerimi smo imeli trajno povezavo. Vsi ostali bodo šli naprej, normalno živeli svoja življenja in čez čas pozabili na to tragedijo. Tisti drugi, ki so imeli s to osebo "trajno povezavo" pa bodo celo življenje v sebi nosili luknjo, ki je ne bo moglo zapolniti popolnoma nič več. Jaz vem, ker imam tri take luknje. 

Mene sploh ne skrbi, da bom umrla. Bolj me skrbi, da bodo umrli drugi. Mama, tata, Goran, Nik... Kaj če bom na koncu sama, brez družine? Čas pa neusmiljeno beži mimo in ne izda nobene izmed svojih skrivnosti.

Ah.

Zadnje dni sem ful zaposlena. Delam svoj prvi petminutni filmček. Če ga končam si bom nabavla pokal. 

Vsako jutro me ob osmih zjutraj  zbudi Nikova budilka, ki je v bistvu radio. En dan me je iz sanj, kjer sem tekla po travniku zbudil ženski radijski glas: "Umrl je Franc Taintaa. Pokojni je v mrliški vežici, pogreb bo ob enajstih v..." Waw res. 

Potem se nekako privlečem do kopalnice, Nika, ki je že veselo za računalnikom, pozdravim samo z roko, ker imam vsako jutro nenormalno suho grlo... Pojem muslli, če imam čas. Potem vedno pride panični del,. ko se mi zdi, da sem pol stvari izgubila prejšnji dan med potjo od doma do faksa in nazaj in ponavadi se izkaže, da je rdeča šminka samo padla pod posteljo, knjigo sem pustila na polički v dnevni, puder je v kopalnici, prstan na okenski polici itd. In ko končno naberem vse izgubljene predmete in dam na obraz običajno ogromno ličil, da bi prikrile mojo grozno kožo (itak v resnici nič ne prekrijejo, samo jaz se za malenkost boljše počutim), iz žepa kavbojk, ki sem jih nosila prejšnji dan izbrskam ključe, tečem (izraz uporabljam zavoljo lepše slike, ker jaz nikoli ne tečem) po ulici, da ne zamudim avtobusa. Potem se med čakanjem spomnim, da sem spet pozabila vzeti knjige in filme, ki jih moram vrniti v knjižnico in videoteko in si mislim "sej bom jutri", čeprav že vnaprej slutim, da se to v kratkem ne bo zgodilo. 

Potem prispem na faks, preverim kje imam predavanje in poslušam modre besede o gledališki in dramski umetnosti. Vmes se včasih zazrem skozi okno in grem v nek drug svet. Razmišljam o čem bo govorila moja naslednja drama ali scenarij in si izmišljam čim bolj nenavadne slike in teme. Med vsemi predavanji in razmišljanjem pozabim, da nisem utegnila jest. Ponavadi se z nekom iz faksa sprehodim do "Zajtrkovalnice", kjer sem redna stranka, zato že vejo, da sem obsedena s sladkarijami in mi že vnaprej pripravijo torto s spremljevalnim pomenljivim nasmeškom. V Zajtrkovalnico namreč prihajam skoraj vsak dan z drugimi predstavniki moškega spola in natakarja si mislita svoje. Meni je ful zabavno. Medtem ko jem, gledam polno knjižno polico, umetniške slike na steni in zbirko sveč vseh mogočih barv. 

Potem grem spet na faks in enkrat na tri tedne se ambiciozno odločim, da bom do sedmega nadstropja šla peš.. pri tem seveda skoraj izdahnem. Zato raje uporabljam dvigalo... 

Na faksu preživim še naslednje tri do pet ur in ko na koncu dneva zapuščam faks imam v mislih vse mogoče scenarije in težave, ki jih potem rešujem doma. 

Na srečo je tam vsaj lepa svetloba solne lučke, svečke in pečen kostanj. Zadnjič sva odkrila nutelline zavitke in jih uspešno konzumirava. Celo stanovanje diši po njih. Takrat odprem računalnik in vem, da bi morala pisat in delat naloge oz. reševati probleme, ampak sem enostavno preveč crknjena. Zato naredim tisto najnujnejše, se stuširam in grem spat. Že tri dni nisva pogledala Sopranovih, čeprav sva jih prej gledala vsak dan... 

Skratka..utrujena sem. Tko kronično. Smao to sem hotla povedat. 

Chance v mojih laseh..

Sedim na najinem majhnem koščku vrta in se nastavljam soncu. Na vsaki dve sekundi posije z vso svojo energijo, a že v naslednjem trenutku se skrije za oblake. Na koži tako izmenično čutim toploto in hlad. Kaka metafora z življenjem. Sploh metafora celega preteklega leta. Vem, da je to prvošolska metafora, ampak trenutno res čutim to. 

V laseh se mi je ujel nek parfum po imenu Chance, ki sem ga nosila včeraj za zadnji izpit v tem letniku in me na nek oddaljen način spominja na vse občutke in dogodke, ki sem jih imela v drugem letniku. 

Poljanski študentski dom, žurke, faks, bolezen, veselje, žalost in tista neverjetna razočaranja, se mi v tem trenutku zdijo tako daleč stran. Kot da se vse to ni zgodilo meni. Kot, da vsi ti ljudje sploh niso obstajali in so bile vse samo sanje. 

Marsikaj obžalujem in ne morem reči, da je bilo to najboljše leto mojega življenja. Ampak to, kar se je dogajalo ti dve leti, ko na obrazce pod rubriko status pišem "študentka", so bile pomembne izkušnje. Škoda samo, ker se jih v naslednjem življenju verjetno ne bom spomnila. 

Prihodnost se mi zdaj zdi mnogo lepša kot prej. Mogoče sem postala malo manj sociopat in malo bolj podobna običajnim ljudem. Mnenje drugih ljudi me ne prizadane toliko kot nekoč. 

Zdaj se končno približujem definiciji dragulja, h kateri težim celo življenje.